Do prsi, Malo moje, do prsi…

Zjutraj sem se oprl na nek svoj piš-me-v-uh in s košnjo zastavil krepko prej, kot običajno. In celo zaspan nisem, za čuda, vsaj zaenkrat (še) ne, pa čeprav mi je uspelo zaspati krog tretje, vstal pa sem ob petih… da sem, v miru, in ob kavi, »k sebi prišel« ter v dan spregledal… preden sem se dela lotil…

 

V petek sem se s poleni ubadal… v soboto sem pospravljal in kuhal… v nedeljo pa sem zastavil s košnjo Velikega brega, in danes mi ga je uspelo dokončati. Vse je pokošeno, vključno z Lilinim gajem in s strmino pod hišo. Le-te dva meseca nisem kosil, pa so mi določene vrste trav segale do prsi.  Da, Malo, do prsi…

 

Ko bi bila zdaj tu… dogaja se, da se »prepirava«, pravzaprav pregovarjava, glede pravilne rabe pravilnih besed, pa... medtem ko ona o joških govori, ji skušam pojasniti, da se pravilno reče prsa, ali prsi, vendar…

Da, tudi pravilne rabe jezika jo skušam (na)učiti, a tudi na tem področju določeno nemoč čutim, kajti moja prizadevanja se kot nemočna izkazujejo, v odnosu do učinkovanja pametnega okolja! Kaj pa je temu okolju mar za takšne »nepomembne« stvari, v bistvu še samo ne zna, in ne zmore, biti pravilno, pa… kaj potem, če bo dete imelo v šoli težave, zaradi tistega navada-je-železna-srajca… zaradi preprostega dejstva, ki o tem govori, da je bistveno lažje že na začetku naučiti se pravilno, kot pa naučiti se napačno in to napačno skušati, kasneje, odpraviti, in ga s pravilnim nadomestiti! Kaj je temu okolju mar, za to, da… če bo, slučajno, dete, srečalo nekoga, ali neke, ki bodo vredni, za razliko od obče običajnosti, pa bodo taisto dete kot nepismeno butaro obravnavali?! Okolje, bebavo, ima ja pomembnejša »interesna področja«… Π-ZDA materina, neumna, da, natanko tako, Π-ZDA materina!

 

Kakorkoli že, splačalo se je skorajda-nič-spati… kajti poleg Velikega brega sem pokosil tudi vse izven ograje, ob cesti, vključno z obema parkiriščema, in nemajhen del Malega brega, zgornje tri terase, z njihovimi nabrežinami vred…

 

Nabrežine?! Vidim, nisem slep, program mi besedo podčrtava, z rdečo, potemtakem naj bi bila napačna, čeprav…

Ne, nisem starokopiten, sem pa zagovornik pravilnosti! In v šolo sem hodil, domnevam, krepko prej, kot so hodili novodobni jezikovni »strokovnjaki«, še v času, ko takšnih »strokovnjakov« ni mrgolelo, kot jih danes, obenem pa…

Tako kot ima boljše, uspešnejše podjetje možnost zaposlovati boljši kader, tako tudi na področju šolstva velja, da tiste šole, ki se v nekih centrih nahajajo, z boljšimi učitelji razpolagajo, kot neke obrobne, v vaških skupnostih ali mestecih, obenem pa…

Kar nekaj starejših (predvsem) učiteljic sem imel… takrat so se mi zdele stare-kot-Zemlja… leta kasneje sem se, včasih, (po)šalil, da so bile arheološka dediščina nekdanje Avstro-Ogrske… učiteljic, ki ne samo, da so znale razlagati, pač pa so razlago kot nujnost obravnavale… učiteljic, ki niso iskale neznanja, pač pa znanje, in so ti tudi pomagale, pri ustnem odgovarjanju, v kolikor si »zašel s poti«, nazaj na pravo pot… in so bile tako zahtevne, kakor tudi stroge, nepopustljivo stroge, a pravične…

Zlasti dve sta mi ostali, iz osnovnošolskih časov, v spominu. Nekdanje sošolke in sošolci se ju neradi spominjajo, vsaj tako je bilo, nekoč, jaz pa z veseljem, kajti…

Ena je bila učiteljica matematike, Koščena, kot trlica suha, vedno oblečena v rdečo (delovno) haljo… da, takrat so učiteljice, vsaj tiste starejšega datuma izdelave, še halje nosile…vedno je zadela, kadar je od svoje mize, katedra, kos krede zalučala, v glavo, denimo klepetavo, pa četudi se je ta glava v povsem zadnji vrsti, na koncu razreda, nahajala!

Druga, učiteljica slovenščine in latinščine… ona pa je, vedno, nosila modro haljo… in se je znala, vse do zadnje klopi, »pritihotapiti« za hrbta klepetavcema, da je pograbila, sočasno, obe glavi, in ju v trk poslala… da so solze, brez enega samega glasu, povsem samodejno potekle… in je bil potem, najmanj do konca ure, mir v razredu, obenem pa… v žepu je imela, vselej, vrečko z bonboni in – če si lepo, pravilno, uspešno odgovarjal, ko si bil spraševan, in pred tablo stoječ, si za nagrado, poleg ustrezne ocene, tudi bonbon prejel!

Da, v lepem spominu imam, obe… čeprav – krede, nikoli, nisem v glavo dobil, sem pa dobil, »v glavo«, sošolčevo, glavo, ko sva, enkrat samkrat, pozabila na to, kje sva in čemu, ter se predano v klepetanje spustila… obe učiteljici imam v lepem spominu, radi njune zahtevnosti, in strogosti, in pravičnosti, obenem pa – bili sta med tistimi, ki niso zgolj izvajali nekega obrtnega dela, zgolj učili, pač pa so tudi – naučili! Kakorkoli že…

 

Tudi o vprašanjih jezika marsikdaj pišem, pa ne škoduje, če tudi tej nabrežini nekaj besed namenim…

Nekoč je bila beseda nabrežina nekaj povsem samoumevnega, jezikovno nespornega, veljavnega, danes pa… tako, kakor propagiranje jezikovni bebci v reklamiranje spreminjajo… pa olivo v oljko… pa Črni KaL v Črni KaU… tako skušajo biti »inovativni« povsod, kjer menijo, da so poklicani – biti »inovativni«…

Da, nekoč je beseda nabrežina veljala. Nisem prisostvoval njenemu tvorjenju, njenemu nastanku, a vsekakor je bil ta nastanek smiselno utemeljen, in skušam (lahko, da se tudi z/motim) to smiselnost iskati v…

Poglejmo prvi primer. Na vsaki strani neke ceste, ki teče po ravnini, leži neka vzpetina, »umetno« narejena vzpetina, protihrupna. Ta vzpetina se nahaja, tako, kakor tudi cesta, na ravnini, in je podobna bregu (nekemu majhnemu, a kljub temu, bregu), in je poimenovana z besedo BREŽINA. Prav, ne nasprotujem.

Drug primer. Na bregu izdelaš terase, neke ravne predele, in ti predeli iz enega v drugega prehajajo v podobah strmejših delov, potemtakem prav tako »umetno« narejenih vzpetin, ki pa, za razliko od cestnih – ležijo NA bregu, pa…

Ko bi daljše, z več besedami te vzpetine opisoval, bi dejal NA-bregu-BREŽINA, in ko bi skrajšal (da nekaj časa prihranim), bi srednjo besedo, preprosto, izpustil, in bi (mi) ostali samo še NA-BREŽINA… ali v drugačnem zapisu – nabrežina. Potemtakem…

Potemtakem zmorem, kadar poznam pomen jezika, z različnima besedama o različnih zadevah (v konkretnem primeru o dveh povsem različnih vzpetinah) govoriti… namesto da, skladno s sodobnimi »jezikoslovnimi« BEBCI z isto, eno samo besedo o dveh popolnoma nasprotujočih si stvareh govorim (in je šele iz konteksta razvidno, o čem pravzaprav pripovedujem)!

 

Da, sem pristaš tistega »starega«, ki je neko smiselnost imelo, pa radi tega, tudi na področju jezika, pri »svojem« vztrajam, in…

Oprosti, a če se ti je zazdelo, da sem v tem sestavku zašel, vse od jutranje kave in košnje, pa do na-brežine, ti pojasnim: »zašel« sem že od ranih nog, ko sem ugotovil, da sem povsem drugačen od vseh ostalih, ki so me obkrožali, ter po lastni poti krenil v življenje…