Vsaka
posamičnost, ki ne koristi (in niti ne skuša koristiti) celoti, je
brezsmiselna! Pomeni, da živetje ni samo sebi namenjeno, pomeni, da je obči
živim-da-čim-lepše-živim izkaz – nesmiselnega obstajanja!
Narava
se zmore izkazati s sebičnostjo, čeprav je NE-sebičnost tisto stanje, na
temelju katerega zmore obstajati kot celota!
Morebitno
odrekanje v okvirih občega daj-dam sistema NI izkaz nesebičnosti, pač pa
PRERAČUNLJIVOSTI, potemtakem sebičnosti, ki SEBI zadovoljstvo išče!
NE-sebičnost
(uvidevnost, posledično tudi etičnost) je NARAVNO stanje razuma (razumskosti),
dočim je nagonskost moč naučiti (in/ali prisiliti) v stanje, ki je zgolj od
daleč podobno nesebičnosti, čeprav to, zares, ni!
Nobena
skupina NE zmore sobivati kot celota, na temeljih nagonske sebičnosti, pač pa
lahko »sobiva« izključno kot seštevek posamičnosti, ki jo sestavljajo, in jo
hkrati, s samimi seboj, tudi ogrožajo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar