torek, 30. julij 2024

Strah…

Velikokrat sem poslušal, poleg blebetanj o vsem ostalem, razna »modrovanja« o strahu, in izvedel, da je strah nekaj negativnega, da ga je potrebno kot takšnega, odmisliti, izničiti, ne upoštevati njegove govorice, kajti strah je prepreka (pri doseganju želenega), v najboljšem primeru zavora, ki pot (do želenega) za težjo, za daljšo naredi…
Resnica je, kakopak, povsem drugačna, in samo NEUMNOST zmore na tak način »razumevati« strah, in, posledično, njegovo učinkovanje!
 
Narava ničesar NE porodi brez nekih razlogov, brez potrebe po porojenem, in to velja tudi za čustvovanja, za VSA čustvovanja! Zanimivo, a taista Narava se, očitno, NE (z)meni za »modrosti« obče bebavosti, ki »ve«, na primer, tudi o tem, da so solzice za punčke, medtem ko se fantki ne smejo jokati, kajti to, za fantke, ni primerno, ni pravilno… Ja, nič več, in prav nič manj kot zgolj – BEBCI, v milijardah razmnoženi…
 
Strah je TEMELJNO, potemtakem izhodiščno čustvovanje! »Znanstveniki« se sicer ne bi strinjali z menoj, češ da se otrok, že v maminem trebuhu, srečuje z ugodjem, z zadovoljstvom, jaz pa tem »znanstvenikom« takole zapišem: dokler NE poznam slanega, tudi o ne-slanem NE morem vedeti, dokler ne poznam toplega, mi tudi mrzlo NI razumljivo, potemtakem – dokler NE (s)poznam celote, v vseh njenih nasprotjih, tudi o njenem posamičnem del(c)u ničesar zares NE vem! In neka samoumevnost, neko rutinsko stanje, kakršnega otrok doživlja v maminem trebuhu, zagotovo ni dovoljšnje za to, da bi otrok zmogel dospevati do ugotavljanja zadovoljstva, medtem ko…
 
Ko »prispe na svet«, takrat se otrok, običajno, odzove z – jokom (to zadevo sicer skušajo, »pametni«, preprečiti, pa ugotavljajo, da ni joka, kadar je porod izveden v vodi, v elementu, ki je krepko podoben okolju, v katerem se otrok nahaja pred rojstvom), in jok je (tudi) izkaz strahu. Čeprav v neki porodni sobi ni ničesar, kar bi predstavljalo dejansko, objektivno ter predvsem neposredno nevarnost otroku, se otrok izkaže s strahom, konkretno – s strahom pred NE(po)ZNANIM! In prav temu strahu lahko pripišemo zasluge za PREVIDNOST, za, tudi tako smem zapisati, premišljenost, za stanje, ki je popolno nasprotje »brezglavosti« oziroma – NEUMNOSTI!
 
Če pogledamo med prav-nič-»zakomplicirana« bitja, v svet uradno prepoznanih živali, bomo videli… na primer tudi to, kako se nek mladič odloča med (svojo) radovednostjo ( = željo, celo potrebo po ugotavljanju oziroma spoznavanju neznanega) in strahom ( = izkazom previdnosti, posledično tudi edinim načinom same ohranitve živetja), takrat, na primer, ko si, z varne razdalje, ogleduje neko neznano mu posamičnost. In postopoma ugotavlja, o tej neznanosti, in tudi o tem, ali mu, s strani nepoznanega, kaj preti, ali ne.
Takšno izkazovanje je med NE-bebavimi bitji stalnica, pomeni, da je prisotno tekom celotnega živetja, pa – če narediš poskus z odraslim psom (le-ti so dokaj pogosti v vsakdanjem okolju, pomeni, da tudi preizkus ne terja nekih posebnih prizadevanj) in na neko mesto, na dvorišču (ter tako, da pes NE vidi tvojega početja!) postaviš nekakšno »strašilo«, kasneje psu omogočiš, da to »strašilo« zazna – nemalokrat boš videl previdnost (temelječo izključno na STRAHU), s katero bo pes pristopil k ugotavljanju ( = spoznavanju) novonastale okoliščine, in boš zaznal upognjeno (telesno) držo, spodvit rep, oklevajoče približevanje, krepko aktivnejše (kot sicer) ovohavanje in slušno zaznavanje, tudi cviljenje, renčanje, lajanje…
 
Strah je tudi tisto, čemur pravimo trema, potemtakem neko čustvovanje, ki NI posledica izključno nepoznavanja nekega novega (še ne doživetega) stanja, pač pa tudi posledica DVOMA v lastne zmožnosti, potrebne za uspešno soočanje s tem stanjem!
Tam, kjer vsi, in vsakdo, »vse ve«, tam, kjer se celo za funkcijo predsednika države… potegujejo številni, tam, kjer je »sposobnost« bistveno večja na jeziku, kot v praksi… tam obstaja prečudovito dokazilo o tem, da – samo na BEBAVOST (ki se izkazuje tudi skozi tudi skozi svojo DOMIŠLJAVOST… ki je podobno izkazujoče se stanje, kot je samozavest, s to razliko, da domišljavost NE temelji na dejanskih zmožnostih, dočim je samozavest posledica obilja v praksi izkazanih sposobnosti!) strah NE zmore vedno tako učinkovati, kot naj bi učinkoval, da bi bil skladen z namerami Narave! O tem, ne nazadnje, govori tudi dejstvo, da zmorejo razne PRAVLJICE o lepem »posvetnem življenju« zadoščati za vsaj paraliziranje strahu, za njegovo, marsikdaj, popolno odstranitev!
 
Res je, tudi razumsko bitje zmore delovati v nasprotju z izkazovanjem, katero bi obveljalo v primeru, ko bi poslušal opozorila strahu (usmerjena v LASTNO preživetje), in se zmore takrat, kadar s tem izkaže nekaj posebnega, nekaj, s čemer nagonski svet NE razpolaga – izkaže to, da so določene vrednote, ideali, posledično določena načela (in ravnanja, na njih temelječa) POMEMBNEJŠA od lastnega preživetja! In, na srečo, tudi takšni obstajajo, kajti – ko ne bi, obstajali, potem v nobenem času ne bi bilo nekega odkrivanja (še neugotovljenih) prostorov, nekih (občemu »poznavanju«) radikalno nasprotujočih trditev… potemtakem NE bi bilo nobenih spoznanj, nobenih odkritij, nobenega napredka, pač pa bi obča bebavost, še vedno in povsod, »vse vedela«, in bi to svoje »vse vedenje« izkazovala v – votlinah!
Obenem je res tudi to, da takšno razumsko bitje strahu NE odpiše (nasprotno, še kako SE ZAVEDA morebitnih zanj negativnih posledic), a ga nadvlada, ga obrzda, da lahko, na svoji prioritetni lestvici, svojemu delovanju da PREDNOST pred svojim obstankom. Z drugimi besedami – takšna bitja NE vidijo smisla življenja v samem (svojem) obstajanju (živetje jim ni samo sebi namenjeno), pač pa do življenja dospevajo (če sploh) IZKLJUČNO NA TEMELJU SVOJEGA DELOVANJA! Da, to so tiste »zgodbe«, ki o življenju govorijo… medtem ko so obče »zgodbe« (rojen-nažrt-odžejan-razplojen-ugodje iščoč) dobesedno NIČ posebnega, in kot tak nič-posebnega dan dobesedno sleherni podobi OBSTAJANJA (NE življenja!), od črva naprej!
 
Kakopak, obstajata ZDRAV strah (potemtakem POZITIVNO čustvovanje, ki poraja previdnost, zadržanost, NE-brezglavost… ki, ne nazadnje, pripelje tudi, na temelju nič-kolikih preverjanj dejstev, do SAMOZAVESTI = do popolnega NASPROTJA obči, bebavi domišljavosti), ki, resda, upočasnjuje pot do nekega cilja, a zato, v povrat, temu cilju določeno vrednost poraja… in obstaja NEZDRAV (maničen strah), ki je bodisi posledica neke psihične ali duševne okvarjenosti (in ta strah NI zavora, pač pa dobesedno PARALIZATOR, ki onemogoča celo soočanje s povsem banalnimi, vsakdanjimi problemi), bodisi posledica množičnega izkazovanja – NAGONSKE ZASNOVANOSTI, potemtakem NE-umnosti (lep primer tega, takšnega boja-za-LASTNO-preživetje so, denimo, neki požari v prostorih množičnega zadrževanja, ko množica dobesedno brezglavo hiti iz teh prostorov, in je pomendranih žrtev krepko več, kot neposrednih žrtev požara!!!). Zoper prvi strah, nezdrav, se je moč izboriti (ga odpraviti oziroma ga spraviti v normalen, koristen njegov obseg, posledično učinkovanje), a le v primeru psihičnih obolenj (ki so ozdravljiva), ne pa tudi duševnih bolezni… medtem ko zoper strah kot posledico naravno zasnovane NE-umnosti NI učinkovitega sredstva. Pa pri tem svet »ljudi« ni neka posebnost, zagotovo ne, kajti – v primerih nekih gozdnih požarov zlahka vidiš, kako plenilci in njih potencialne žrtve bežijo druga ob drugi… ali pa, v primeru prestrašenosti, cela skupina zbezlja v stampedo, in to počne tudi takrat, ko se ta beg zaključi v – prepadu…
 
Da, strah je, v normalnih okoliščinah, nekaj povsem NORMALNEGA, celo tako potrebnega, da predstavlja NUJNOST.
Da, obstajata dve stanji, ki zmoreta učinkovati (učinkovanju strahu nasprotno) na strah, NEUMNOST (ki »ve«, da je moč strah premagati, in večinoma, s svojo nepremišljenostjo /tudi/ sama sebi negativne posledice pridela), in UMNOST (razumskost, ki vsebuje, brezpogojno, tudi etičnost, potemtakem tudi načelnost, potemtakem tisto EDINO pravo podobo pripadnosti, PRIPADNOSTI neki VSEBINI /in nikakor neki čredi, ali vetru, ali pastirju), ki pa strahu NE premaga, ga NE odpravlja, ga NE zanemarja, pač pa ga v-zakup-vzame in mu, s tem, ne pusti, da bi preprečil doseganje nečesa, kar je razumu krepko vrednejše celo od njegovega (fizičnega) obstajanja.
Da, VSA čustvovanja so DANA, s strani Narave, z razlogom, in na temelju nekih potreb, in samo BEBAVOST (ki je celo tako bebava, da sebe postavlja NAD Naravo… ubožica, niti tega se NE zaveda, da ne more biti nek delček NAD celoto!) zmore ugotavljati potrebo po njih bodisi omejevanju, bodisi celo zatiranju!

Ni komentarjev:

Objavite komentar