Velikokrat
sem poslušal, poleg blebetanj o vsem ostalem, razna »modrovanja« o strahu, in
izvedel, da je strah nekaj negativnega, da ga je potrebno kot takšnega,
odmisliti, izničiti, ne upoštevati njegove govorice, kajti strah je prepreka
(pri doseganju želenega), v najboljšem primeru zavora, ki pot (do želenega) za
težjo, za daljšo naredi…
Resnica
je, kakopak, povsem drugačna, in samo NEUMNOST zmore na tak način »razumevati«
strah, in, posledično, njegovo učinkovanje!
Narava
ničesar NE porodi brez nekih razlogov, brez potrebe po porojenem, in to velja
tudi za čustvovanja, za VSA čustvovanja! Zanimivo, a taista Narava se, očitno,
NE (z)meni za »modrosti« obče bebavosti, ki »ve«, na primer, tudi o tem, da so
solzice za punčke, medtem ko se fantki ne smejo jokati, kajti to, za fantke, ni
primerno, ni pravilno… Ja, nič več, in prav nič manj kot zgolj – BEBCI, v
milijardah razmnoženi…
Strah
je TEMELJNO, potemtakem izhodiščno čustvovanje! »Znanstveniki« se sicer ne bi
strinjali z menoj, češ da se otrok, že v maminem trebuhu, srečuje z ugodjem, z
zadovoljstvom, jaz pa tem »znanstvenikom« takole zapišem: dokler NE poznam
slanega, tudi o ne-slanem NE morem vedeti, dokler ne poznam toplega, mi tudi mrzlo
NI razumljivo, potemtakem – dokler NE (s)poznam celote, v vseh njenih
nasprotjih, tudi o njenem posamičnem del(c)u ničesar zares NE vem! In neka
samoumevnost, neko rutinsko stanje, kakršnega otrok doživlja v maminem trebuhu,
zagotovo ni dovoljšnje za to, da bi otrok zmogel dospevati do ugotavljanja
zadovoljstva, medtem ko…
Ko »prispe
na svet«, takrat se otrok, običajno, odzove z – jokom (to zadevo sicer skušajo,
»pametni«, preprečiti, pa ugotavljajo, da ni joka, kadar je porod izveden v
vodi, v elementu, ki je krepko podoben okolju, v katerem se otrok nahaja pred
rojstvom), in jok je (tudi) izkaz strahu. Čeprav v neki porodni sobi ni
ničesar, kar bi predstavljalo dejansko, objektivno ter predvsem neposredno
nevarnost otroku, se otrok izkaže s strahom, konkretno – s strahom pred
NE(po)ZNANIM! In prav temu strahu lahko pripišemo zasluge za PREVIDNOST, za,
tudi tako smem zapisati, premišljenost, za stanje, ki je popolno nasprotje »brezglavosti«
oziroma – NEUMNOSTI!
Če
pogledamo med prav-nič-»zakomplicirana« bitja, v svet uradno prepoznanih
živali, bomo videli… na primer tudi to, kako se nek mladič odloča med (svojo)
radovednostjo ( = željo, celo potrebo po ugotavljanju oziroma spoznavanju
neznanega) in strahom ( = izkazom previdnosti, posledično tudi edinim načinom
same ohranitve živetja), takrat, na primer, ko si, z varne razdalje, ogleduje
neko neznano mu posamičnost. In postopoma ugotavlja, o tej neznanosti, in tudi
o tem, ali mu, s strani nepoznanega, kaj preti, ali ne.
Takšno
izkazovanje je med NE-bebavimi bitji stalnica, pomeni, da je prisotno tekom
celotnega živetja, pa – če narediš poskus z odraslim psom (le-ti so dokaj
pogosti v vsakdanjem okolju, pomeni, da tudi preizkus ne terja nekih posebnih
prizadevanj) in na neko mesto, na dvorišču (ter tako, da pes NE vidi tvojega
početja!) postaviš nekakšno »strašilo«, kasneje psu omogočiš, da to »strašilo«
zazna – nemalokrat boš videl previdnost (temelječo izključno na STRAHU), s
katero bo pes pristopil k ugotavljanju ( = spoznavanju) novonastale okoliščine,
in boš zaznal upognjeno (telesno) držo, spodvit rep, oklevajoče približevanje, krepko
aktivnejše (kot sicer) ovohavanje in slušno zaznavanje, tudi cviljenje,
renčanje, lajanje…
Strah
je tudi tisto, čemur pravimo trema, potemtakem neko čustvovanje, ki NI
posledica izključno nepoznavanja nekega novega (še ne doživetega) stanja, pač
pa tudi posledica DVOMA v lastne zmožnosti, potrebne za uspešno soočanje s tem
stanjem!
Tam,
kjer vsi, in vsakdo, »vse ve«, tam, kjer se celo za funkcijo predsednika države…
potegujejo številni, tam, kjer je »sposobnost« bistveno večja na jeziku, kot v
praksi… tam obstaja prečudovito dokazilo o tem, da – samo na BEBAVOST (ki se
izkazuje tudi skozi tudi skozi svojo DOMIŠLJAVOST… ki je podobno izkazujoče se
stanje, kot je samozavest, s to razliko, da domišljavost NE temelji na
dejanskih zmožnostih, dočim je samozavest posledica obilja v praksi izkazanih
sposobnosti!) strah NE zmore vedno tako učinkovati, kot naj bi učinkoval, da bi
bil skladen z namerami Narave! O tem, ne nazadnje, govori tudi dejstvo, da
zmorejo razne PRAVLJICE o lepem »posvetnem življenju« zadoščati za vsaj
paraliziranje strahu, za njegovo, marsikdaj, popolno odstranitev!
Res je,
tudi razumsko bitje zmore delovati v nasprotju z izkazovanjem, katero bi
obveljalo v primeru, ko bi poslušal opozorila strahu (usmerjena v LASTNO
preživetje), in se zmore takrat, kadar s tem izkaže nekaj posebnega, nekaj, s
čemer nagonski svet NE razpolaga – izkaže to, da so določene vrednote, ideali,
posledično določena načela (in ravnanja, na njih temelječa) POMEMBNEJŠA od
lastnega preživetja! In, na srečo, tudi takšni obstajajo, kajti – ko ne bi,
obstajali, potem v nobenem času ne bi bilo nekega odkrivanja (še neugotovljenih)
prostorov, nekih (občemu »poznavanju«) radikalno nasprotujočih trditev…
potemtakem NE bi bilo nobenih spoznanj, nobenih odkritij, nobenega napredka,
pač pa bi obča bebavost, še vedno in povsod, »vse vedela«, in bi to svoje »vse
vedenje« izkazovala v – votlinah!
Obenem
je res tudi to, da takšno razumsko bitje strahu NE odpiše (nasprotno, še kako
SE ZAVEDA morebitnih zanj negativnih posledic), a ga nadvlada, ga obrzda, da
lahko, na svoji prioritetni lestvici, svojemu delovanju da PREDNOST pred svojim
obstankom. Z drugimi besedami – takšna bitja NE vidijo smisla življenja v samem
(svojem) obstajanju (živetje jim ni samo sebi namenjeno), pač pa do življenja
dospevajo (če sploh) IZKLJUČNO NA TEMELJU SVOJEGA DELOVANJA! Da, to so tiste »zgodbe«,
ki o življenju govorijo… medtem ko so obče »zgodbe«
(rojen-nažrt-odžejan-razplojen-ugodje iščoč) dobesedno NIČ posebnega, in kot
tak nič-posebnega dan dobesedno sleherni podobi OBSTAJANJA (NE življenja!), od
črva naprej!
Kakopak,
obstajata ZDRAV strah (potemtakem POZITIVNO čustvovanje, ki poraja previdnost,
zadržanost, NE-brezglavost… ki, ne nazadnje, pripelje tudi, na temelju
nič-kolikih preverjanj dejstev, do SAMOZAVESTI = do popolnega NASPROTJA obči,
bebavi domišljavosti), ki, resda, upočasnjuje pot do nekega cilja, a zato, v
povrat, temu cilju določeno vrednost poraja… in obstaja NEZDRAV (maničen
strah), ki je bodisi posledica neke psihične ali duševne okvarjenosti (in ta
strah NI zavora, pač pa dobesedno PARALIZATOR, ki onemogoča celo soočanje s
povsem banalnimi, vsakdanjimi problemi), bodisi posledica množičnega
izkazovanja – NAGONSKE ZASNOVANOSTI, potemtakem NE-umnosti (lep primer tega,
takšnega boja-za-LASTNO-preživetje so, denimo, neki požari v prostorih
množičnega zadrževanja, ko množica dobesedno brezglavo hiti iz teh prostorov, in
je pomendranih žrtev krepko več, kot neposrednih žrtev požara!!!). Zoper prvi
strah, nezdrav, se je moč izboriti (ga odpraviti oziroma ga spraviti v
normalen, koristen njegov obseg, posledično učinkovanje), a le v primeru
psihičnih obolenj (ki so ozdravljiva), ne pa tudi duševnih bolezni… medtem ko
zoper strah kot posledico naravno zasnovane NE-umnosti NI učinkovitega
sredstva. Pa pri tem svet »ljudi« ni neka posebnost, zagotovo ne, kajti – v primerih
nekih gozdnih požarov zlahka vidiš, kako plenilci in njih potencialne žrtve
bežijo druga ob drugi… ali pa, v primeru prestrašenosti, cela skupina zbezlja v
stampedo, in to počne tudi takrat, ko se ta beg zaključi v – prepadu…
Da,
strah je, v normalnih okoliščinah, nekaj povsem NORMALNEGA, celo tako
potrebnega, da predstavlja NUJNOST.
Da,
obstajata dve stanji, ki zmoreta učinkovati (učinkovanju strahu nasprotno) na
strah, NEUMNOST (ki »ve«, da je moč strah premagati, in večinoma, s svojo nepremišljenostjo
/tudi/ sama sebi negativne posledice pridela), in UMNOST (razumskost, ki
vsebuje, brezpogojno, tudi etičnost, potemtakem tudi načelnost, potemtakem
tisto EDINO pravo podobo pripadnosti, PRIPADNOSTI neki VSEBINI /in nikakor neki
čredi, ali vetru, ali pastirju), ki pa strahu NE premaga, ga NE odpravlja, ga
NE zanemarja, pač pa ga v-zakup-vzame in mu, s tem, ne pusti, da bi preprečil
doseganje nečesa, kar je razumu krepko vrednejše celo od njegovega (fizičnega)
obstajanja.
Da, VSA
čustvovanja so DANA, s strani Narave, z razlogom, in na temelju nekih potreb, in
samo BEBAVOST (ki je celo tako bebava, da sebe postavlja NAD Naravo… ubožica,
niti tega se NE zaveda, da ne more biti nek delček NAD celoto!) zmore
ugotavljati potrebo po njih bodisi omejevanju, bodisi celo zatiranju!
Ni komentarjev:
Objavite komentar