Sestri…

Neumnost in norost sta sestri – obe se ne zavedata samih sebe, obe sta »slabovidni«, obema so nelogičnosti popolnoma »logične«.

 

Pomislim, ob tem, na neke »vrače«, na plesalce »čarovniških plesov«… pomislim, hip za tem, na neke izganjalce duhov… skorajda sočasno na ekserciste, na izganjalce hudiča, da bo izobraženim pametnim razumljiveje… in niti ne tako kasneje na številne gobezdače, skorajda praviloma niti pol pismene, ki so stotero švicarskih kolačev obetali, od raznih geografov, ambrambaslovcev, manekenov, celo do, bojda, sociologov, in to celo do tistega z drrrrrrrr… zvenečim telefonom!

Mejduš, da je res, da sta sestri, kajti – samo v bebavem zmore bebavo uspevati! Pa z žegnom samega presvetlega nadoblačnega, ali pa brez njega.

 

Kakopak, tudi mimo »strokovnjakov« mi ni iti, kajti radi njih, prav njih, se zmore Svet za krepko norega izkazati. Pa ni, da ne bi vedeli, saj »vedo«, a kaj, ko je tisto, kar »vedo«, skorajda enakovredno zvitku Palominega dvoslojnega, že uporabljenega, kakopak…

 

Da, neumnost in norost sta sestri. Tako pametni, da jima že škoduje, tako samostojni, da je čudo, ker sta še pri življenju, tako sposobni, da se v riti znajdeta, kadar jima uspe do konca izpeljati načrtovano.