Prevečkrat
sem že slišal tisti pustiti-za-hrbtom, v različnih besednih podobah izkazan, da
mu ne bi nekaj besed namenil…
Vse, ampak
dobesedno vse, kar doživiš (četudi se doživetega ne zavedaš, ker si ga samo
s-kotičkom-očesa zaznal) se »zapisuje«, nekje »pod kožo«, v tvojo psiho. Vse!
In NIČESAR »za hrbtom« NE puščaš, pač pa deluje (pa če se tega zavedaš ali ne)
vseživetveno nate!
Kadar,
tu in tam, spremljam TV program, in naletim na tisto opozorilo, ki o
neprimernosti predvajane vsebine za nedoletne osebe govori, pa svetuje, naj
otroci gledajo »v spremstvu staršev ali skrbnikov«… prekolnem, in to močno
prekolnem, z obveznim tistim »bebci hudičevi«! Čemu?! Preprosto…
Kot
prvo – absolutna večina staršev-ali-skrbnikov (skorajda vsi!) NI zmožna
ustreznega učinkovanja na psiho, na njena stanja, celo ustrezne razlage,
pojasnila, verodostojnega, videnega ne! Potemtakem je povsem vseeno, če otrok
neprimerne zadeve gleda v družbi teh »odraslih«, ali pa sam.
Kot
drugo – če se VSE zapisuje v podzavest(i), potem to pomeni, da VSE v njej tudi
o(b)staja, malodane za vedno (v večini primerov tudi je tako), in to, kar
obstaja v psihi je sočasno tudi njen gradnik, eden od sestavnih delov te psihe,
ki (tudi) odloča o njenem izkazovanju, tako v podobah prepričanj, mnenj, kakor,
posledično, tudi ravnanj. In več kot bo takšnih neprimernih vsebin otrok
gledal, in videl, večja je verjetnost, da se bo skladno z njimi tudi ravnal…
vsaj takrat, kadar bo menil, da mu takšnega ravnanja neke zunanje okoliščine ne
preprečujejo.
Kot
tretje – za »očiščenje«, za ozdravitev psihe je potrebna vsaj minimalna (še
obstoječa) zmožnost razumevanja (razumskost, potemtakem), zmožnost mišljenja, s
katerim absolutna večina, radi svoje biološke zasnovanosti, sploh ne razpolaga!
In to pomeni, da…
Kadar
gre za nagonsko zasnovana bitja, takrat do te »očiščenosti«, do te ozdravitve
sploh ni mogoče dospeti, pač pa lahko, v najboljšem primeru, z ustrezno
(strokovno) obravnavo dospeš samo do tistega stanja, kateremu sam pravim
predresiranost, do tistega, na primer, hvala-ne-pijem-sem-zdravljen-alkoholik…
ali pa, banalen primer, hvala-ne-tečem-ker-se-je-zlomljena-kost-krivo-zarasla…
Kadar
gre za razumsko zasnovano bitje, takrat pa se z (dejanskim) odpravljanjem
obolelosti (in NE s predresuro!) lahko srečaš šele takrat, ko je obolela oseba
dovolj stara, da zmore obravnavane vsebine tudi razumeti! In za to je potreben
čas, kajti – da bi zmogel nekaj razumeti, moraš o tem nečem tudi »nekaj« vedeti,
pomeni, da potrebuješ neke izkušnje (neposredne ali posredne), za taiste pa
potrebuješ čas. Ne verjameš? Škoda, kajti – povej, kako se je moč z otrokom, z
nekim nedoletnim bitjem, pogovarjati o svetu (in o njegovem mestu v njem), ko
pa je ves svet, katerega to bitje pozna (vsaj pogojno pozna) neko igranje, neko
igrišče, neka okolja, pač, v katerih se to bitje niti srečevati ni začelo s
samostojnim razreševanjem sprotnih, živetvenih vprašanj, pa tudi ustreznih
izkušenj, s področja živetja, ni uspelo začeti spoznavati?! Nemogoče, popolnoma
nemogoče, še posebno v realnosti, v kateri celo razumsko zastavljena ODRASLA
bitja, pod vplivom raznih »družbenih«, občih kalupov, mišljenjskih in
ravnanjskih, »razumevajo« povsem subjektivno, v podobah tistega »po svoje«, in
ne v podobah neke zaokrožitve dejanskih stanj, resnic!
Ja,
resnično prekolnem, kadar takšna opozorila zaznam, kajti ne pričajo mi o
drugem, kot o – obči bebavosti! Čeprav…
Pa kaj,
če otrok gleda nasilje na zaslonu, nagonskosti (in njenem boju-za-obstanek)
zmore taisto biti (v določenih okoliščinah, kakopak, v katerih strah-za-sebe
nadvlada strah-pred-kaznovanostjo) nekaj povsem običajnega, ne nazadnje prav
nasilni (»prodorni«, za druge-ne-meneči-se, »komolčarji«…) celo bolje
prosperirajo, tekom svojega obstajanja, na tak, nasilen način… kot bi uspevali,
v kolikor bi se izkazovali v okviru nekih etičnih norm! Tak je, pač, svet,
pravzaprav svinjak, kadar ga nagonskost opredeljuje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar