…
današnje pospravljanje. Ma, saj ni bilo hudega, tudi sicer, in vsak dan,
preklinjam, celo krepko bolj, radi svinjarij, katerih sem bi deležen, in radi
tistih, ki so se mi s svinjanji, iz »hvaležnosti«, kakopak, izkazali, a, kljub
temu, nekaj sočnih je tudi med pospravljanjem iz ust (z)letelo…
Priznam
– je pospravljeno, v odnosu do tistega, kakršno je bilo, in ni pospravljeno, v
odnosu do tistega, kakršno bi zmoglo biti. Zadeve sem se namreč lotil
selektivno, in minimalistično, pa čeprav sem presesal krepko več površin, kot
je obseg tlorisnih. Vsake toliko »obdelam« tudi stropove in zidove, da z njih
odstranim lovne objekte pajkov, ki jih tjakaj nameščajo, pa – dokler te
pajčevine preveč ne posegajo v prostor, in dokler ne postanejo črne od prahu,
ter polne nekih izpitih trupel(c), do takrat jih puščam. In nasploh pajke
obravnavam kot nekakšne svoje »prijatelje«, in jih puščam (z izjemo tistih
mastnih, velikih, ki bi utegnili, po nesrečnem naključju, s svojim ugrizom Mali
povzročiti nevšečnosti) in z njimi celo v simbiozi živim – oni skrbijo, da je
manj razne mrčesne nadloge, jaz pa jim streho nad glavo dajem ter jim, tu in
tam, kadar z muholovcem kakšno muho, listno stenico ali lesno oso potolčem, z
obrokom postrežem…
Tako
pač je, kadar živiš »sredi narave«… nenehno nekaj sili v hišo! In me je danes
neko »odkritje« presenetilo, kajti… na verandi hranim stare »skibucke«. Že
dodobra so obrabljene, deloma tudi natrgane, a mi še vedno koristijo ob
določenih delih v hladnejšem delu leta. Ob sesanju jih tudi premaknem, da z
njih odstranim pasje dlake, ki se naberejo, pa da krog njih počistim in –
danes, ko sem jih umaknil, sem med obema čevljema ugledal vsaj deset tistih »tubic«
lesne ose, njenih zarodkov. Ja, tudi ob tem je sočna vzletela…
Grozljivo
je, s temi osami, bolj kot jih ženeš, tu in tam celo razdvojiš od njihovih
živetij, več jih je, bolj nadležne so. In povsod najdejo prostor, kamor bodo
potenciale podmladka odlagale, pa se mi neredko pripeti, da ko knjigo vzamem s
police… »tubice« najdem!
Sicer
ne vem, kaj naj bi konkretne ličinke žrle… po pridevniku lesna, bi sklepal, da
les… potemtakem tudi ostalo celulozo… potemtakem – tudi knjige! Groza, grozna,
kot da ni dovolj tistih, ki, kadar svoje »uglednosti« ne razkazujejo z lepo
razloženimi knjigami prek ustreznih polic, mastijo, mečkajo, trgajo, v odpadni
papir mečejo, v določenih stanjih »narodovega zavedanja« celo sežigajo, pač pa
se še ose neprimerno izkazujejo!
Kakorkoli
že, odpreklel sem, in tudi posodo pomil. Od petka je namreč nisem, kajti ko
Malo ni doma, je bolj malo uporabljam, pa še tisto sproti sperem in v korito
odložim, da tam (po)čaka. In celo kosilo sem si »skuhal«, skodelica mleka, in
nekaj kruha poleg.
Ne
maram pospravljanja! Tovrstna dela obravnavam kot nujno zlo, kot popolno
potrato časa, namenjeno predvsem temu, da – pospraviš zato, da se, spet (in
spet in spet…) začne (u)mazati! Ter ne toliko zaradi tega, da te svinjarija ne
bi požrla. Bentiš, če me dvonoga ni, me tudi takšna, mehanska, ne bo!
Denimo
že s košnjo je povsem drugače – trava se kot uporabna predstavi, pa iz nje
bodisi zastirke naredim, ali pa jo, preprosto, v hranjenje tal prepustim, dočim
smeti… najbolje tako, kot z dvonogimi počnem, ko jih napotim v smeri
čim-dlje-od-mene! Mimogrede: mehanske so mi bistveno bolj sprejemljive.
Ni komentarjev:
Objavite komentar