Z
vidika »normalnih« sta človek in človečnost deformaciji, čudni deformaciji… z
vidika človeka so ti »normalni« zgolj običajni, neka živalskost, katera, niti
pod razno, ne zmore svet človeka tvoriti.
Vselej
jim je premalo pravic, nekih svoboščin, pa kličejo k še-večji-svobodi… a se ne
zavedajo, da jim bo to »klicanje« prineslo zgolj – nagobčnik in verigo.
Na
jezikih so zmožni vsega, a kaj, ko pa z jezikom ničesar ni moč zgraditi.
Domnevajmo,
da človek izumre – najprej bodo, ti, ki so »človeštvo«, vse poznano, vse obstoječe
iztrošili, in potrošili, potem pa bodo segli v krepko nazaj, in bodo, znova,
odvisni izključno od okoliščin, in njihove (ne)naklonjenosti. Žal, a je tako –
zmožni so, v okvirih naučenega, izdelovati, a niso zmožni snovati in
nepoznanega v obstoječe spreminjati!
Po njih
prepričanju so malodane vsi zmožni tvoriti, biti sami sebi delodajalci… po
izkazanem, celo po nekih uradnih statistikah, je v teh »vseh« tako malo, da bi
jih, ko bi bili zgolj od sebe odvisni, že davno več ne bilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar