V kletki svoboden…

Nihče mi ne more odvzeti dela, nekega področja mojega udejstvovanja, nahaja se povsod krog mene. Nihče mi ne more odvzeti delovnih sredstev, pripomočkov, nekega laboratorija, vse to se nahaja v meni, v podobi mojih zmožnosti. Nihče mi ne more odvzeti motivacije, tudi njo v sebi nosim, bodisi v podobah težnje k Resnici, bodisi v nuji nekih samoizpovedovanj.

 

Nihče mi ne more naročati kaj, in zlasti ne kako bom nekaj počel. Vsaj doslej jim ni uspevalo, tistim nekim, ki so poskušali. Več kot utišati mojih besed ne morejo, a kaj, ko zmorejo biti tudi komaj slišane več kot samo glasne, v kolikor do pravih ušes sežejo.

 

Nihče mi ne more tolmačiti kaj je, in kaj ni pravilno, vsaj na področjih, s katerimi se ukvarjam. Tam, kjer bi mi kaj takega lahko razlagali, tam ničesar ni, kar bi me zanimalo, pa da bi se, posledično, tjakaj podajal.

 

Nihče mi ne more neresnic očitati. Da bi kaj takšnega smel, bi se najprej sam moral z Resnicami izkazovati, da bi sploh vedel, kaj in kakšne so, obenem pa bi mene moral na laži ujeti, kar bi mu nemogoče bilo, upoštevaje, da ne »izvijam iz trte«.

 

Potemtakem – svoboden kot ptica, čeprav… ujet v kletki, katero sem si sam sezidal, in katere zidovi segajo do prvega koraka, v katerokoli smer, na katerem naletim na »njih«, in »njihove« navade, prepričanja, izkazovanja, a – svoboden v sebi, in o samemu sebi odločujoč… in vsakemu vetru kljubujoč… in nobeni čredi pripadajoč, da bi kogarkoli mukanju, slepo in srepo, sledil.