Petek je…

Odpeljal sem Malo.

 

Vsako jutro sem, nekaj pred peto, odpiral vsa okna, razen tistega v sobici, v kateri spiva, da je temperatura padla na prijetnih sedemindvajset. Ne pomaga dosti zračenje, zidovi so pregreti…

 

Danes sem, nekaj pred osmo, zaprl ostala okna, in odprl tisto v sobici. Da jo zvoki zunanjosti počasi, prizanesljivo zbudijo. Morala sva na pot, in nisem je hotel mučiti po vročini…

 

Dva avtomobila sta vozila mimo, v pol ure, cucka nista čutila potrebe po lajanju, pa je bilo njeno zbujanje prepuščeno oglašanju ptic. In tudi sicer nisva hitela, z odhodom v kuhinjo, k zajtrku, korak za korakom, kakor je njeno razpoloženje pričakovalo…

 

Zna biti pravi živcožer, ko jo tako zagrabi. In jo, zagrabi, tu in tam, a se skušava dogovoriti brez vzbujanja neke slabe volje, kar nama, večinoma vsaj, tudi uspeva. Včasih pa tudi ne, vendar… žverca, tudi po tem, ko se »skregava« - v prvem možnem trenutku pride k meni, me z obema objame krog noge, objem za objem, pa sva že na prejšnjem…

 

V tem tednu mi je dvakrat omenila petek. Vem, da dni še ne pozna po imenih, pa me je zanimalo, od kod prav o petku govori. In sem jo vprašal kaj je tako posebnega, s petkom povezanega… »takrat grem k tati« sem zaslišal pojasnilo, pa…

 

Ja, zna biti živcožer, vendar – »takrat grem k tati« je več kot zgolj zadosten razlog za to, da tudi nekaj živcev svoji giskici, brez obžalovanja, namenim.