Svet
dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se temelji na lažeh, dobesedno temelji. Številna
prepričanja, po katerih se ravnajo, so zgolj in samo izkazi neresnic,
potemtakem laži. Pa ne samo takrat, kadar o svetu, o drugih govorijo, pač pa
tudi, če ne predvsem, takrat, kadar govorijo o sebi, o svoji »pridnosti«, »dobroti«,
»poštenosti«… Vrag je, hudičeva zadeva, kadar nečesa ne poznaš, ker istega ne
premoreš, pa si to »po svoje« razlagaš…
Še
hujši vrag je takrat, kadar, objektivno, nisi zmožen razumskega delovanja,
potemtakem tudi razumevanja ne, tistega celovitega, kompleksnega mišljenja, v
okviru katerega bi z različnih gledišč posamičnosti, posledično tudi celote,
gledal in videl… ter o istem vedel. Pa niti zase nisi zmožen neke celovite,
predvsem verodostojne podobe oblikovati, kako bi takisto zmogel sicer, pri vsem
ostalem.
Imam
prijatelja (resda sva se samo enkrat srečala, »v živo«, a se že dolgo poznava
prek spletnih besed), ki nekaj podobnega počne. Pa nikomur s tem ničesar žalega
ne povzroča, in tudi ne želi, le samemu sebi nekakšne izhode išče, brezuspešno,
kakopak, iz brezizhodnih stanj, v katerih se je znašel. In ta prijatelj,
denimo, o zadevah, kakršne so ljubezen, iskrenost, poštenost, dobrota… na dva,
različna, kakopak, načina govori, pa, denimo, ljubezen sočasno obravnava kot »kurbo«,
po drugi strani pa zna zapisati, da se z njo ne obremenjuje, ker »balasta ne
vleče skozi svoje življenje«…
Takšno
izkazovanje zmore biti »logično« samo tistim (absolutni večini, žal), ki do
logičnosti, do razumskosti sploh seči ne zmorejo, pač pa povsem črno-belo
vidijo in »vedo«, kajti…
Kadar
nekaj razglasim za balast, za neko nepotrebno odvečnost… takrat se s tem
presežkom, neljubim mi, ne ukvarjam, pač pa ga, preprosto, odložim, ga nekje za
hrbtom pustim, in preneham misliti nanj. Pomeni, da me ta balast ne obremenjuje
več, nasprotno, s tem, ko sem ga odložil, sem do olajšanja, do razbremenitve
dospel! Po drugi strani pa…
Kadar
nekaj, v konkretnem primeru čustvovanje, (po)imenovano ljubezen, razglasim za »kurbo«,
takrat s tem izpovem to, da me je ta ljubezen prizadela, in do tistega, kar me
prizadene, se ne izkazujem z ravnodušnostjo. In če se ta prizadetost (še vedno)
izkazuje, potem to pomeni, hkrati, tudi to, da še vedno nisem dospel do stanja
svoje ravnodušnosti (v odnosu do konkretne zadeve, vsebine), do stanja, ki je,
zanesljivo, potrebno za to, da nekaj v podobah odvečnega, balasta, ugotovim, in
»za hrbtom« pustim… Nasprotno, še vedno me »gloda«, še vedno me »žre«,
potemtakem me, še vedno, neko doživeto spremlja na slehernem mojem koraku.
Je na
tak način, z lažjo, pa čeprav »zgolj« sebi namenjeno, lažje živeti?! Ne vem,
morda, površno zgolj, in za nekaj kratkega časa, uspeš samega sebe prepričati o
nepomembnosti določenih doživetij, spoznanj, a kaj, ko obenem ne zmoreš taisto,
doživeto in spoznano, odložiti v kraj, da bi, ob tem, samo zamahnil z roko, češ
piš-me-v-uh, pač pa, še vedno, v tebi, nekje globoko, ždi, in se ne pusti
prepričati v to, da bi nehalo »žreti«.
Kadar
mi je nekaj nepomembno, takrat se za to tudi (z)menim ne… kadar pa ob omembi
tega izkažem neko prizadetost, takrat, očitno, povsem neutemeljeno o neki
odvečnosti, meni-nepomembnosti govorim, o nečem, za kar naj se sploh ne bi več
menil… čeprav taisto, še vedno, v sebi nosim. In še kako deluje, vpliva name.
Ni komentarjev:
Objavite komentar