Medene obljube…

Dolgo sem okleval, v razmišljanju ali bi, med ostalim, posadil tudi breskve, ali ne. Kar sadim, vse je odporno proti nekim ustaljenim boleznim, pri ničemer nikakršnih kemičnih sredstev ne uporabljam, glede breskev pa… na morju smo jih imeli, odraščal sem z njimi, in pomnim, da brez preparatov nikakor ne gre…

 

Ko sem videl sadike… v trgovini so mi zagotavljali, da gre za križanca… gre namreč za »medeno breskev«, ki je posledica mešanja breskve in nektarine… da, kot križanec, še zdaleč ni tako občutljivo rastje, da je običajne bolezni, značilne za breskova drevesa, ne bodo ogrožale…

 

Ja, lepe, medene obljube. Takšnih in podobnih sem se prenajedel, njih edina želja je v doseganju nekih interesov, s katerimi se tisti, ki obljubljajo, izkazujejo, na račun drugih, kakopak, ne vem, naivnih ali, morda, butastih, predvsem pa na zaupanju temelječih… žal je to zaupanje nudeno – zaupanja nevrednim! Kakorkoli že…

 

Štiri leta je, kar drevesce raste. In to počne počasi, je, še vedno, bolj kot ne, kilavo. In tudi letos, spomladi, sem moral trgati liste z zavijačem, da sem preostalo, in drevesce kot tako, rešil. Letos se že v tretje s plodovi predstavlja, a doslej enega samega, zrelega, še nisem okusil – še preden dospe v fazo zorenja, že se ga lotijo najprej sršeni, za njimi ose, in sadež začne pospešeno gniti, še preden bi postal sladak, okusen…

 

Pravijo, ti, ki »vedo«, da upanje-umre-zadnje. Blagor neumnim, njih je tudi tosvetnost, pa lahko upajo kolikor želijo, jih nobena brezupna situacija k pameti ne spravi…

Jaz sem s svojimi upanji razčistil. Ni jih, da bi se jim upal, da bi jim smel verjeti, pa tudi glede konkretnega drevesca razmišljam, vse bolj, da mu skrajšam bivanje na vrhu Velikega brega, da, če že drugače ne bo šlo, nekaj drugega namesto njega posadim. A – voda ne gori, in bo še videti, če bo dete dospelo do tega, da dozorel sadež okusi. Tudi na temelju tega se bom namreč odločal.