Naspan…

Minule dni, od Sonkovega odhoda, sem nabiral neprespanost…

 

Za prvo noč (pravzaprav za vse prve noči) po njenem odhodu je, itak, značilno to, da ne spim. Kar nekaj razlogov obstaja, ki so, v svoji kombinaciji, v nekem svojem seštevku, zaslužni za to, in zmorejo učinkovito name delovati že malodane od nekdaj. Prvi je, zagotovo, to, da se misli razživijo, pa mi, v svojem letenju, počitka ne dopuščajo. Drug je dejstvo, da kadar sem izžet, dodobra utrujen, takrat imam vedno težave z zaspanjem, in Mala me je dodobra utrudila. Tretji pa je v samem bioritmu, kajti, kar pomnim zase, vedno sem bil bolj nočni tip, pa… ko bi, po nekaj ne dovolj spečih nočeh, legel ob sedmih zvečer, ko se, za kratek čas, zehanje pojavi, takrat bi brez težav zaspal, a kaj, ko mi je škoda večera, katerega lahko, v miru, nekemu svojemu delovanju namenim, pa se z določeno aktivnostjo razbudim, in zmorem potem šele krog tretje, četrte jutranje zaspati… zjutraj je pa vstati treba, čeprav je bilo počitka samo za tri, morda celo delček več, ure…

 

Tudi z nedelje na ponedeljek je bilo podobno, malo pred četrto zjutraj sem zaspal, medtem ko sem se zbudil malo pred sedmo. Da sem se nato dve uri pripravljal, v miru, ob kavi, na odhod. Včeraj sem namreč sinka, mlajšega od obeh, prvič obiskal, v njegovem stanovanju, v katerega se je pred kratkim preselil. Da, oba sinova sta tisto, kar sta od staršev prejela, pretvorila v drugačni podobi, in sta si stanovanji kupila. Starejši je ostal v Ljubljani, medtem ko se je mlajši preselil na Štajersko, v mesto, v katerem neka ulica in knjižnica nosita njegov priimek. Pravzaprav so knjižnico poimenovali po enem izmed njegovih prednikov, dočim naj bi ime ulice ohranjalo spomin na več njih.

 

Za več kot sprejemljiv znesek je v tem mestu kupil vsaj enkrat večje stanovanje, kot bi ga, za enak denar, dobil v Ljubljani, tako da ima enega od temeljnih problemov več kot solidno rešenega. Prometne povezave pa so, v današnjih časih, dovolj dobre, da krajevne razdalje postajajo vse manjše, obenem pa je povsod moč najti delo, v kolikor ga, kakopak, iščeš, in si ga voljan opravljati.

 

Kar nekaj načrtovanj, želja, časa je preteklo, preden mi je uspelo realizirati ta obisk. Cucka namreč zaprem, za čas moje odsotnosti, pa ju takrat, kadar je vroče, in se v prostoru tudi trideset nabere, morda celo več, ne zapiram, in ju prav tako ne zapiram v času nekih (vsaj morebitnih) neviht, kajti oba se bojita grmenja, in jima je lažje preživeti nevšečnosti, kadar vesta, da nista sama, in sebi prepuščena…

 

Že nazaj grede sem čutil utrujenost. Odšel sem sredi popoldneva, avto je bil »prijetno« zagret, in malodane celo pot, domov grede, je sonce na moji strani sijalo, tako da sem v nekih trenutkih že razmišljal o tem, če bi se, vsaj na kratko, ustavil, malo »pretegnil nogi«, a je šlo tudi brez tega… in v želji, da cuckoma čim prej odprem vrata v njuno »svobodo«…

 

Zvečer sem, nekaj pred enajsto, sklenil, da bom odmislil vse ostalo ter dal prednost spanju. In tako sem tudi storil, pa sem bil od enajstih, domnevam, že v »komi«, sploh se ne zavedam kako hitro me je »zmanjkalo«, po tem, ko sem legel, in sem spal vse do sedmih, ko me je zbudil telefonski alarm. Zbudil sem se svež, malodane kot prerojen, in z mislimi zazrt v opravila, katera sem, za danes, v načrtovanje spravil…

 

»Mali« je sanjač, kar je, obenem, dobro in slabo. Dobro radi tega, ker je potrebno neko snovanje, da na mestu ne ostajaš, da ne dospeš do dna, na katerem se malodane ves svet nahaja, v katerem ti neko materialno imetje nadomesti samo obstajanje, živetje, celo, po občem prepričanju, »življenje«. Slabo pa zato, ker – kadar nisi z obema na trdnih tleh, kadar se (še) ne zavedaš realnih stanj, takrat te utegne čas še bolj tolči po glavi, kot bi te v nasprotnem primeru. Spoznanja, kadar so verodostojna, pa ti o dejanskih razmerah govorijo, namreč Sveta ne vidijo v nekih sanjskih podobah…

 

Vse svoje življenje sem »sanjaril«, predvsem z odprtimi očmi, kakopak. »Sanjaril«, snoval, poskušal… in vse to izključno zato, da bi, postopoma, dospeval do tega, da sem, na koncu, sanje, neke upe, posledično tudi prizadevanja – povsem odpisal! Ni moč, žal ni moč usmrajene mlake v čistost, v Lepoto spremeniti… in kdor drugače razmišlja, ta se bo, slej ko prej, z razočaranjem soočil…

 

»Ljudje so…«

Česa vsega se nisem o teh »ljudeh« naslišal! Kljub temu, da bi, načeloma vsaj, zadoščalo opazovanje dogajanja v, denimo, svinjaku, ali v neki čredi, plenilskem krdelu, za to, da bi ugotovil kaj, kakšni so, ti »ljudje«. Nikoli, ampak res, prav nikoli ne smeš presojati, ugotavljati takrat, kadar jim njih sitost podobe riše, vedno jih ugotavljaj takrat, kadar se, zaradi tega ali onega razloga, čutijo kakorkoli ogrožene. Takrat boš zlahka videl, koliko človečnosti je v teh »ljudeh«! Ne nazadnje, tudi zgodovina o tem več kot nazorno izpoveduje…

 

S temi »ljudmi« se, vsaj neposredno, več ne ukvarjam. S človekom da, in to z veseljem, kadar do takšne, sila redke, priložnosti dospem, z »ljudmi« pa – čim dlje sem vstran, od njih, lažje mi je dihati. Nikoli nisem maral njihove »oportunosti«, nenehnega menjavanja mask, hinavščine, preračunljivosti, zahrbtnosti, sebičnosti, neumnosti! In bi se mi moralo krepko »zafecljati« v glavi, da bi mi vsaj sprejemljivi, kaj šele všečni, postali. Raje vidim, da me imajo za samotarja, kot pa da bi postal govno-ljubec! Pa čeprav nikoli nisem bil samotarske narave, nasprotno, sila rad se družim, kadar si druženje zasluži mene, kadar je vredno vsega tistega, kar mi obstajanje uravnava, nekih zadev, katere med svoje vrednote uvrščam. Iskrenost, moralnost, uvidevnost, dobrota…

 

Deniken je o vesoljcih pisal, ko je neke poslikave, jamske, proučeval. Ne vem, za kaj takšnega ni dokazil, če je človek dejansko dospel z nekega drugega planeta, na tega živalskega, načeloma obstajajo možnosti tudi za kaj takega, vem pa, in sem v to trdno prepričan, da iz živali ni zmogel nastati, pa ničesar skupnega, nekih prednikov z vsemi »njimi«, zagotovo ne more imeti. Geni namreč ne puhtijo, in tudi prifrčati ne znajo, prek zraka…

 

Kakorkoli že, naslednji obisk bom namenil starejšemu, in tudi do brata in svakinje bom »moral« skočiti, nekje pred uradnim začetkom jeseni, domnevam, me že dolgo vabita. Ko čas nanese, seveda, in bodo okoliščine nameram naklonjene. Potem pa bo teh obiskov za nekaj časa konec. Iz tega ali onega razloga, formalnosti mi namreč nikoli niso ležale, obenem pa raje vidim kakršno je, pa čeprav je takšno gledanje boleče, meni boleče, kot pa, da bi si z nekimi karnevalskimi, »pustnimi« podobami lagal. Imam svoj kotiček, na tem hudičevem planetu, sam sem se vanj spravil, ne brez razlogov, in ga ne mislim vreči v vesoljno blato!