Danes
so (bili) pogoji dela bistveno slabši, kot v minulih dneh. Že krog sedme je
bilo tako soparno, da nisem potreboval pretirano migati, pa je znoj dobesedno
lil z mene…
Ob pol
devetih je sonce že leglo prek spodnjega dela, in enega samega površinskega
metra ni bilo, ki ne bi bil obsijan. In malo za tem sem se, v bližini moje
lepotičke, asimine, odločal o tem, ali naj nadaljujem, ali ne…
Je eno
izmed štirih drevesc, katera sem posadil nekaj let nazaj. Dolgo so spala, in
lani so se začela prebujati. Še najbolj prav ta, blizu katere sem stal, danes
zjutraj – pomela si je oči, in vidno poskočila, vidno v odnosu do prejšnjih
let. Letos je njen skok še opaznejši, pa, domnevam, da bo vse uspešneje
nadaljevala, jo bom prihodnje leto že vikal, tako se bo potegnila, leto kasneje
pa onikal, ko ji bom v krošnjo zrl, na njenem nebu nekem umeščeno…
Odločil
sem, da se ne bom silil. Itak sem pokosil zgornji del Malega brega, in sta za
košnjo ostali »le« še spodnji, četrta in peta terasa, s svojimi tremi
nabrežinami, pa… kar bom jutri, in če bo šlo vse, bom jutri, če pa, slučajno,
nekaj ostane… stanje sploh ni kritično, trava niti tretjine višine tiste, katero
sem včeraj na strmini polegel, ne dosega, in bo, zlahka, počakala na nek
drugič, na tisti enkrat že…
Pod
svobodnim soncem… mora biti vroče! Pravzaprav, če sem popolnoma iskren, sploh
ne vem, v praksi, kaj je to svoboda! In kaj je tisto, čemur pravice pravimo,
kajti…
Obojega,
zanesljivo, ni v begu, jaz pa sem (u)bežal, iz mesta, iz gneče, od bebavosti na
slehernem koraku, sem, na svoj breg, da bi sploh dihati zmogel. In – kot bi se
zaprl, v neko kletko, da bi v njej užival to svobodo, in pravice…
Kakšne
pravice, za vraga, ko pa – bolj kot si pošten, bolj kot si iskren in
prizadeven, bolj kot opozarjaš na nepravilnosti, na nesprejemljivosti kažeš,
bolj te imajo v želodcih, bolj ti skušajo nagajati, te onemogočati, zagreniti
ti življenje?! Sklicujoč se, kakopak, na svoje pravice, katerih sploh imeti ne
bi smeli, ko bi, kakor bi morale, na odgovornosti temeljile! Kaj mi pomaga
pravica do svobodne volje, pravica do lastnega mnenja in njegovega izkazovanja,
ko pa sem zaradi taistega – kaznovan?! Ne s strani sodstva, »zgolj« s strani »življenja«?!
Kaj mi vse to pomaga, ko pa je bolje, med nagonsko ničevostjo, biti potuhnjen,
priliznjen, brez-lastnega-mnenja, nemoralen, sprijen… kot pa biti z enim samim
obrazom?! Etičnim, kakopak. Če si baraba, ti je neprimerno lažje, boljše – do cilja
se napotiš po običajnih poteh, steptanih, po katerih bi tudi vsi ostali, ko bi
se jim priložnost izkazala, in več kot pobereš, na tem cilju, bolj si, med
njimi, uspešen, »upoštevan«, »spoštovan«…
Ja, pod
svobodnim soncem je vroče. Toplota se poraja z razkrajanjem, oni pa, s svojim
pojmovanjem svobode, razkrajajo dobesedno vse, do česar dospejo. In vsaj ta
učinek, neposredno zgolj, do mojega brega ne seže. Mi tudi siceršnjih prek
trideset v senci zadošča.
Ni komentarjev:
Objavite komentar