Uvodoma
zapišem tri stvari…
Tako,
kakor so občutne razlike, med občestvom (nagonska bitja) in posamezniki (ljudje
– razumska bitja), pri pojmovanju (razumevanju in izkazovanju, ravnanju) pojmov/stanj,
kakršni(-a) so dobrota, poštenost, pravičnost, svoboda, ljubezen… tako so
razlike tudi pri pojmovanju demokracije oziroma demokratično delujoče
skupnosti!
Demokracija
je EDINI način sobivanja razumskih bitij (ljudi), vendar – demokracija je
iskanje SKUPNIH interesov, je izbiranje NAJBOLJŠE rešitve, rešitve, ki je, v
prvi fazi, najboljša, in sprejemljiva, za CELOTO, in naknadno tudi za vsakogar
(podobno, vsaj od daleč, »planinski navezi«, v kateri morajo upoštevati
NAJŠIBKEJŠI njen člen, in nikakor najmočnejšega!), medtem, ko je…
»Demokracija«,
to stanje, katerega dejansko Svet izkazuje, PREGLASOVANJE, iskanje rešitve, ki
ustreza NAJMOČNEJŠEMU, najštevilnejšemu (pa če je to neposredno, ali posredno,
s sklepanjem nekih kompromisov oz. s političnim trgovanjem)… potemtakem v »demokraciji«
VEDNO obstaja nezadovoljstvo dela celote, in to nezadovoljstvo konstantno
narašča (kjer NI razuma, tam tudi razumskih odločitev, in ravnanj, NE more
biti!), pridobiva na številčnosti, potemtakem neposredno pogojuje SPREMINJANJE
poprejšnjih sprejetih rešitev in izkazovanih ravnanj!
Res je,
obstajajo, še vedno, neke plemenske skupnosti, v katerih, vsaj do določene faze
»družbenega življenja«, obstaja dogovarjanje… znotraj katerega so vsi
enakovredni… a je res tudi to, da pripadniki teh plemen niti slučajno niso tako
številčni, kot so številčne skupnosti (tako imenovanega vsaj) sodobnega sveta,
potemtakem je znotraj plemena slišan VSAK glas, ki ima pravico izpovedati neko
mnenje (dočim v »sodobnem svetu« tega ni)… in je res, da ti pripadniki plemen
ne poznajo tovrstne domišljavosti (neumnosti), kakršna je značilna za »človeštvo«,
pa sebe NE povzdigujejo nad nikogar, in zlasti ne nad Naravo, si ne pripisujejo
nekih vlog, katerih NISO zmožni »igrati«… pač pa se izkazujejo »samo« kot DEL
vsega obstajanja, kot del Narave, njene zakonitosti upoštevajo in se po njih
ravnajo (tako, kakor se po konkretnih okoliščinah ravnajo tudi vsa ostala
nagonska bitja)!
Kako bi
bilo med nagonskimi bitji (med katere sodi tudi »sodobni človek«!) in z njimi,
ko bi »demokratično« živela?! Poskusimo pogledati…
Za
primer vzamem neko čredo rastlinojedih (ali pa krdelo plenilcev, vseeno,
zakonitosti, principi Narave za vse ENAKO ZASNOVANE na enake načine delujejo!)…
Denimo,
da znotraj te črede pride do različnih stališč glede iskanja paše. Znašla se je
na nekem sušnem (in osušenem) področju, na katerem si ne zmore zagotoviti
preživetja, in se, nagonom primerno, odpravi iskat pašo.
Del
črede meni, da morajo iti na vzhod, drug, da bi bilo bolje iskati na jugu,
tretji bi šel na sever, četrti na zahod. In vsak od teg delov (ter sleherni
njegov pripadnik) »ve«, da ima prav. In, kakopak, v gonu po samoohranitvi, ne
popušča drugačnim predlogom, rešitvam, pač pa vztraja, in terja, »po svoje«.
Skladno z govejim pojmovanjem »demokracije«, pač…
Tudi
znotraj hierarhično urejenih skupnosti občasno prihaja do spopadov, s katerimi
skušajo posamezne »silnice« lastne položaje učvrstiti, sebi priboriti večje
pravice, če ne kar pravic odločanja (o celoti)… pa bi, domnevam, tudi v
obravnavanem primeru najprej prišlo do spopada vodnikov posameznih delov celote
(in, morda, delčkov njih »najzvestejših« sledilcev). In že tak spopad, sam po
sebi, priča vsaj o dvojem. Najprej o tem, da skupnost NI (in nikoli NE bo)
zares enotna, posledično tudi o tem, da znotraj te »skupnosti« obstaja(jo) NEZADOVOLJEN(-ni)
del(-i). In prav nezadovoljstvo JE gonilna sila spreminjanja obstoječega,
denimo črednega reda… in taisto nezadovoljstvo komaj čaka, da bo napočil
trenutek, v katerem bo zmoglo – zastaviti s spreminjanjem! Pomeni, če »prevedem«,
da znotraj črede NIKOLI ne more priti do neke konstantne, trajno veljavne
rešitve (na srečo vsega uradno prepoznanega živalstva, obstajajo nagoni, po
katerih se ravnajo živali, ki NE precenjujejo lastnih zmožnosti na način, kakor
to počne »človeštvo«, pa se, posledično, ne izkazujejo v podobah »razumskih«
bitij, takšnih, ki VEDNO, in v vsakem trenutku, »vse vedo«, in to »vedo«
izključno radi tega, da bi bilo moč, hip kasneje, poslušati njihov »tega pa
takrat nismo vedeli«…).
V
vsakem boju vedno nekdo zmaga… obenem VEDNO VSI – IZGUBIJO!
Tudi v
našem, konkretnem primeru, bi zmagal najmočnejši samec (v primeru korektnega
boja, kakopak, bik na bika… v primeru »koalicijskega« zoperstavljanja
posamezniku bi utegnilo biti drugače), in samo od števila nezadovoljnežev bi
bilo odvisno to – ali bo čreda kot CELOTA krenila tja, kamor naj bi šla po
mnenju zmagovalca, ali pa se bo tudi fizično razdelila (razdeljena je že itak,
sicer nesoglasij ne bi bilo!) in, posledično, RAZPADLA (na nekaj manjših
skupin). In s tem, ko razpade, dobesedno (tako posredno, dolgoročno, kakor tudi
neposredno, kratkoročno) tvega lasten obstoj, kajti – v teh posamičnih delčkih
nekdanje skupnosti je manjše število tistih, ki so že izkusili podobna stanja
(glede izbire smeri iskanja paše), potemtakem je manjše število »vedočih«
(jalovo je »vedenje«, kadar NE zmore upoštevati tudi dejstvovanja različnih, še
NEdoživetih silnic, pa v bistvu »ve« izključno znotraj poznanih mu okoliščin,
medtem ko lahko sleherna večja sprememba istih uničevalno deluje na to »vedenje«…
DA, ena od značilnosti razuma je prav UPOŠTEVANJE VSEH možnih dejavnikov, in NE
zgolj »poznavanje« zadev na temelju že spoznanega!)… obenem pa so manjše skupnosti
bolj ranljive, v primeru, denimo, »zunanjega ogrožanja«, v primeru, denimo,
napada nekega levjega krdela… (ne pravijo zaman, da je v slogi moč, zaman zgolj
govorijo o slogi, katere dejansko NI, takrat, kadar skupnost temelji na
sebičnosti, na, v prvi vrsti, stremljenju k doseganju LASTNEGA zadovoljstva!)…
Na
srečo uradno prepoznanih živali je Narava dovolj pametna, da jim je takšno »demokracijo«
namenila zgolj IZJEMOMA, in NI pravilo (po katerem bi se nenehno izkazovale),
pa takšno stanje nastopi v podobah neke samo-korekcije nastalega, takrat, na
primer, kadar število pripadnikov neke skupnosti preraste še obvladljiva
stanja. In pride do raznih »samotarjev«, ki se izločijo iz skupine (ali pa so,
zaradi nepodrejanja hierarhiji, izločeni), in ki se MORAJO izkazati z
DEJANSKIMI svojimi zmožnostmi, sami od sebe odvisni (večinoma se takšno
dokazovanje tragično zaključi), in prav tako pride do »menjave na oblasti«, pri
mravljah, na primer, pa neka druga matica, in njena skupina, prevzame vodstvo,
ob čemer predhodno – dobesedno UNIČI mravljišče, ga do dejanskega razdejanja
privede, da bi nato, »po svoje«, »gradila bodočnost«. In pri mravljah je taka »gradnja
bodočnosti« ( = vrtenje v enem in istem krogu!) stalnica! Hm, samo pri mravljah?!
Za
zaključek, za lažje dospetje do odgovora na (v naslovu) zastavljeno vprašanje,
stopim še k zgodovini, ki mi pripoveduje nekako takole: tam, POVSOD tam, kjer
dospejo do stanja odločanja-vseh-in-vsakogar, se »družbeni« odnosi poslabšajo,
pardon, izkazovanje neenotnosti, razcepljenosti… ne nazadnje tudi NEZMOŽNOSTI
dogovarjanja…se poveča, radi česar se zmanjša družbena učinkovitost, zmanjša se
varnost celote kot take, poslabšajo se, ne nazadnje, okoliščine samega njenega
živetja! Poglej samo »sodobno zgodovino«…
Dokler
je v bivši državi »ena roka« vodila zadeve, je država rasla, ne samo šol,
bolnišnic, tovarn… cela mesta so bila izgrajena, delovnih mest ni
primanjkovalo, družbeni standard je rasel, krepko nižja je bila stopnja kriminala,
država je bila zmožna »sebe« (na)hraniti, njen dolg je bil krepko nižji, obenem
zlahka odplačljiv, imela je SVOJE odločitve, svojo politiko… ko pa so nastopila
»demokratična« stanja…
Danes
je vsaka nekdanja republika krepko BOLJ ZADOLŽENA, kot je bila nekoč cela
država! Danes nobena nekdanja republika NI zmožna preprečiti tega, da ne bi (ne
pretiravam) v enem mesecu prišlo do kolapsa, v primeru, da »tujina« sprejme
takšno odločitev in »zapre pipe«, po vprašanju dobave energentov, hrane in marsičesa,
če ne vsega, ostalega! Danes obstaja (ne samo) politično klanjanje nekim »velikim«,
močnim, pa je »naša« volja enaka volji močnejšega (zanimivo, tudi to, da ob
vsem doslej naštetem blebetajo o suverenosti…)! Danes so razmere na področju
socialnega stanja krepko slabše, izoblikovala se je neka »elita« (bentiš, nekoč
je beseda elita govorila o posameznikih, ki so zmogli biti, zaradi svojih
dosežkov, svojih ravnanj, v okviru etičnega, kakopak, vzor… danes je sebični
goltavosti »elita« tisti, ki dospe, ne glede, če na NEmoralen način, do nekega
imetja, položaja, moči odločanja!), ki je, v NEREALNO kratkem času (vsekakor,
da na pošten način?!), zagotovila taisto stanje tudi svojim otrokom, vnukom… »srednji
razred« se je krepko zmanjšal, posledično je vse več tistih, ki – živijo na
robu (še) znosnega živetja ali celo pod njim! In takšno stanje, ter njegovo
napredovanje – misliš, da je lahko temelj zadovoljstva, misliš, da je jamstvo
za brezbrižno bodočnost?!
In
popolnoma enako se je zgodilo (in se dogaja) po celem Svetu, povsod tam, kjer
so »demokratične sile« uspele poseči v dogajanja ter vzpostaviti obstajanje na
temelju DOGOVARJANJA, katerega pa, žal, nagonska bitja NISO zmožna, vsaj
drugače ne, kot s preglasovanjem, z vsiljevanjem neke »moje« volje celoti… ki
vse bolj, resda postopoma, a kljub temu, izgublja na svoji (vsaj domnevni)
celosti, pa radi tega vse bolj prihaja do nestrinjanj, nesporazumov,
nasprotovanj, trenj in tudi, žal, do edine »argumentacije«, katero so nagonska
bitja zmožna razumeti (in ji, vsaj za nek čas, tudi podleči), do – merjenja moči
rogov! Tako da…
Demokracija
(odločanje znotraj RAZUMSKIH bitij) zagotavlja IZKLJUČNO NAPREDEK (razvoj,
vsega, in predvsem ter najprej družbenih odnosov!), to, kar pa Svet živi,
potemtakem »demokracija«, to pa je… kako že se zgodovina-ponavlja (se v
elipsastih krogih… ista »razreševanja« na drugačnih tehnoloških osnovah… vrti,
v nedogled) v mravljiščih?! Tako, morda, da najprej (z)gradijo, nato pa
porušijo, da bi na novo zastavili?!
Pa da
ne bo nesporazumov – že v antiki, pa tudi prej, so posamezniki naravnost »oboževali«
sistem odločanja, v katerem je glas bebavosti enakovreden glasu uma… upoštevaje
(številčno) razmerje med zgolj »pametjo«, na eni strani, in razumom na drugi.
In, v izogib dodatnemu nesporazumu – sem za demokracijo (kot podobo sprejemanja
odločitev, in ravnanj, RAZUMA), vendar, ko bi izbiral med obstoječo »demokracijo«
in »trdo roko«, ETIČNO izkazujočo se, v takšnem primeru bi se, vsekakor, za
slednjo odločil. Še več, prav ta »demokracija«, in takšna »demokratičnost«, je
razlog za to, da se, nekoč, nisem odzval vabilom k aktivnemu delovanju v »politiki«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar