Ko me
je zagledala, še v avtomobilu, je začela poskakovati in ploskati, obrazek je
žarel in tudi tisti »tata« je izustila… in ga, nekoliko kasneje, še nekajkrat
ponovila, medtem ko je (s)tekla proti meni, in v moje naročje…
Med
vožnjo sva se »zafrkavala«, da je bilo nemalo njenega krohotanja slišati, in
tudi pela sva, tu in tam pa sem si sposodil roko, svojo, ki je večino poti v
njenih ročicah ležala, takrat, pač, kadar vožnja ni obeh terjala…
Ko sva
prišla – poleg običajnega ugotavljanja novosti, in pozdravljanja s kosmatinci…
pojedla je dva režnja lubenice in dve sveže ubrani jagodi, toliko, pač, kolikor
je bilo zares dozorelih, kričeče rdečih…
Veliko
sva se crkljala, dan preživela v igranju… lepo opravila s kosilom… proti večeru
pa se je gugala, vozila s koleščkom in zali(va)la. Namenjam ji neko manjšo
zalivalko, pa tudi v njo gledam, da ne nalijem več kot, morda, dva litra vode,
pa – vse, kar sam z veliko zalijem, za vse to ona sedem zalivanj potrebuje…
Izkazalo
se je tudi to, da jo, še vedno, drži najina želja, namreč…
Ko je
bila prejšnjič doma je, po gledanju neke risanke, v kateri se je medved
kotalkal, izrekla željo – rada bi imela kotalke. Hm…
Tu,
daleč naokoli, ni nekih površin, ki bi bile primerne za kotalkanje, in zlasti
za njegovo učenje – cesta je dokaj razpokana, tudi valovita, predvsem pa
izključno v breg, ali z njega, okrog hiše pa tudi ni nekih ustreznih, ravnih in
gladkih površin, da bi se dete učilo, pa sem…
Kar
tako, kot iz topa, izstrelil, da bi pa jaz imel – otok. V hipu se mi je
pridružila, tudi ona bi imela otok (poleg kotalk, seveda)…
Šala,
pa čeprav v podobi nekakšnega grenkobnega samo-posmehovanja, bojda ne more
škodovati, in predobro se zavedam, da mi je še kaj manjšega, od otoka,
nedosegljivo… kaj šele otok, pa…
Pomislil
sem, a le za nekaj trenutkov, da bi bil povsem zadovoljen, ko bi smel
preostanek, svoj, vsaj kolikor toliko znosno »odslužiti«, a kaj, ko se zavedam,
da mi tudi nekaj takega ne bo »danega«. Kakorkoli že… Mala bo, zagotovo, prej
dospela do kotalk (upam, da tudi do izpolnitve nekih drugih želja), kot pa jaz
do česarkoli takšnega, kar bi me utegnilo, za spremembo, prijetno presenetiti.
A je tako tudi prav, krepko slabše bi bilo, ko bi bilo obratno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar