Obstajajo
različne teorije, ki o verovanju govorijo, od nekih občih, ki o verovanju kot o
neki NUJI trdijo, kot o sestavnem delu sleherne običajnosti, pa do Marksove,
denimo, ki pravi, da je vera OPIJ za »ljudstvo« (potemtakem je nekaj, kar
zavaja, kar odvrača od zavedanja realnosti). Zanimivo, vendar – tako pojmovanje
vere v podobi samoumevnosti oziroma nujnosti, kakor tudi Marksovo (in podobna)
pojmovanje, imata sočasno prav in hkrati NIMATA prav! Čemu? Preprosto…
Velikokrat
sem že pisal, da znotraj ISTEGA jezika, z uporabo ISTIH besed, govorimo o
popolnoma RAZLIČNIH vsebinah, kar tudi nič čudnega ni, kajti poznavanje
katerekoli posamičnosti, in/ali celote, NI odvisno samo od nekih podatkov, do
katerih smo se dokopali (od nekega znanja, večinoma zgolj »znanja«), pač pa
PREDVSEM od ZMOŽNOSTI RAZUMEVANJA, posledično od zmožnosti ugotavljanja
dejstev, resnic!
Res je,
verovanje JE nuja, vendar za ČLOVEKA ne
verovanje, o kakršnem občost govori, ko svojega »boga« omenja, kajti takšno
verovanje je dejansko »opij za ljudstvo«, je namreč verovanje v NEobstoječe.
In, na drugi strani… Marks je pod besedo »verovanje« razumeval IZKLJUČNO
verovanje-v-boga, in je, posledično, s pozicije razumskega bitja, takšno
verovanje upravičeno v podobah ZAVAJANJA, v podobah NEresničnega, laži
obravnaval, vendar – KO bi Marks besedo verovanje ŠIRŠE dojemal, takrat bi
dopustil tudi možnost, da lahko VERUJEŠ tudi v neke obstoječe, povsem realne
zadeve in, korak za tem, bi tudi sprevidel, da pa takšna verovanja SO NUJA, v
kolikor želiš o nekem življenju (in ne zgolj občem živetju, obstajanju, samemu
sebi namenjenemu) govoriti! Verovanja, denimo, v zmago Poštenosti, Dobrote,
Človečnosti…
Potemtakem
so RAZLIKE, kadar o verovanju govorimo, tako v sami »PREDMETIH« verovanja, v njihovem
z ne/realnostjo utemeljenem obstajanju… pa razlike v doslednosti, v NAČINIH
nekega verovanja… ne nazadnje tudi razlike v UČINKOVANJU verovanja, ki se,
zlahka, zmore v popolnih nasprotjih izkazovati…
»Boga«
še NIHČE NI videl, in vsa pričevanja, ki o nekih »srečanjih z višjimi silami«
govorijo so povsem subjektivne narave, ter predvsem, oziroma izključno –
posledica določenih »stanj v glavah« (banalen primer: tudi sicer NEOBSTOJEČA
oaza, z ledenim vodnim virom in udobno senco… zmore OBSTAJATI v glavi, kateri
se, na primer zaradi dehidracije, »zafeclja«, pa do blodenj dospe… ne nazadnje,
tudi obča »poštenost«, »delavnost«, »dobrota«… zmore obstajati, zaradi
siceršnjih »blodenj«, pogojenih z nezmožnostjo razumevanja/poznavanja vsebin, o
katerih govorijo), medtem ko Poštenost, Dobrota, Človečnost… zares OBSTAJAJO,
in so povsem objektivno ugotovljiva stanja, dejstva, čeprav, na žalost,
obstajajo v tako omejenem, skorajda zanemarljivem obsegu, da se prav zaradi
tega pojavi dvom o tem, če bodo kadarkoli smele (za)živeti povprek, pri
vsakomur in vseh. Posledično se, kakopak, pojavi tudi ugotovitev, da do
takšnega stanja NIKOLI ne more priti, kajti to stanje je med nagonskimi bitji
NEDOSEGLJIVO (za ta stanja je namreč predpogoj uvidevnost, odpovedovanje samemu
sebi v korist drugega, medtem ko nagonska bitja temeljijo na nasprotju
uvidevnosti, na sebičnosti)… in takrat, ko do te ugotovitve dospeš, takrat se
pojavi najprej dvom o utemeljenosti lastnega verovanja (čemu bi upal v
neizvedljivo?!), nato spoznanje, da si poprej (pre)živel kot bedak, ker si
ravnal skladno s svojim verovanjem in to počel povsem zaman (se sicer tešiš z »mirnim
spanjem«, a mimo ugotovitve, da si si čas zagrenil ne zmoreš dospeti), in
spoznanje o tem, da, v bistvu, sploh NIMAŠ življenja (kako bi lahko govoril o
neki vredni vsebini, kakršna naj bi bila življenje, ko pa vidiš, da je ta
vsebina, v okolju, v katerem obstajaš, povsem NEvredna?!), pač pa si dospel
zgolj in samo do svojega živetja, do fizičnega obstajanja…
Obči
zares NE verujejo, tudi v »boga« NE, kajti – kadar mi je nekaj SVETO, kadar
nekaj SPOŠTUJEM, takrat temu skušam tudi SLEDITI, to svetost prenašati v lastno
živetje, skušam se čim bolj ravnati tako, kakor se ravna, oziroma izkazuje, ta,
»moja« svetost… medtem ko obči ravnajo popolnoma drugače, in jim je »bog pred
očmi« IZKLJUČNO takrat, kadar se bodisi njegove kazni bojijo, bodisi takrat,
kadar menijo, da jim utegne ta »bog« neke koristi udejanjiti. Kako bi drugače
razlagal to, obče »verovanje v boga«, tam, kjer sočasno veljata dve »pravili«, »božje«
NE kradi, in »človeško« priložnost-dela-tatu (pomeni, da samo ODSOTNOST
priložnosti zmore, pri občih, njih »poštenost« zagotoviti!)?!
Človek,
kot razumsko bitje, zmore biti DOSLEDEN, načelen (etičen), pa se zmore s
svojimi ravnanji izkazovati SKLADNO z besedami (verovanji), pa SAM OD SEBE
stremi k temu, da bi stanja svojega verovanja (vsaj čim bolj, če ne kar v
celoti) tudi v svojih ravnanjih izkazoval. Žal, a pri tem, neizogibno, dospe
tudi do ugotovitve dejstva, da pa vsi NISO vredni takšnega njegovega odnosa, še
huje, da se s takšno vrednostjo izjemni, sila redki izkazujejo…
Učinkovanja
verovanja? Od izrazito negativnih, do – človečnosti! Pojasnim…
Res je,
obča verovanja so, dejansko, vsaj deloma, nekakšne uzde, vajeti, ki zmorejo
konja vsaj del poti usmerjati, ga voditi, mu neka, povsem njegova, konjska
izkazovanja brzdati (vsaka čreda potrebuje pastirja, ali ograjen pašnik)…
obenem pa so ta, njihova verovanja, samo še dodaten dejavnik, na temelju
katerega ustvarjajo DELITVE med seboj! Pa poleg »razvitih« in »primitivnih«,
poleg »bogatih« in »revnih«, poleg »belih« in »črnih«… obstajajo tudi »pravoverni«
in »krivoverni« ter celo – »neverni«. Kakopak, obenem taista občost govori o
sožitju, le-to pa je, upoštevaje dejanska stanja, dejansko izvedljivo IZKLJUČNO
takrat, kadar nekoga NE postavljaš NAD drugega, kadar neki svoji (butasti!)
pripadnosti NE pripisuješ večjega pomena, kot neki ne-svoji, tuji (bog ne daj,
da bi se v dobroti, v etičnosti delili… takrat, pač, do delitve sploh priti ne
bi moglo, kajti vsa nagonska bitja so ENAKO »dobra«, »etična«…), in…
Kadar
DELIŠ na PRAVILNE in na NEpravilne, na tej osnovi, o kateri zapisujem, takrat,
v bistvu, svoje načine živetja obravnavaš kot edino dopustne, medtem ko skušaš
načine živetij nekih drugih vsaj spremeniti, jih odpraviti. In to počneš vsak
dan, in ne samo takrat, kadar na mesto »argumentiranja« stopi uporaba sile.
Potemtakem niti v tem niso (sami sebi, svojim, vsaj obdobno izrekanim besedam)
zvesti, dosledni, predvsem pa – neumnost se NI zmožna zavedati niti preprostega
dejstva, ki govori o tem, da NI sobivanja, v katerem bi drugega pod sebe
postavljal, mu podrejeno vlogo namenjal! Je zgolj njihovo »sobivanje«,
živeti-drug-poleg-drugega…
Da,
njih verovanja zmorejo, zlahka, do tragedij pripeljati, kakor tudi že so, in
kakor tudi še bodo!
Človekovo
verovanje v Dobroto, Poštenost, Človečnost… zmore nekomu škodovati?! Ne, NE
zmore škodovati nekemu drugemu (človek se, kot načelno bitje, izkazuje skladno
s svojimi prepričanji, besedami, pa če že dober ni do tistega, ki si dobrote NE
zasluži, mu vsaj krivic NE bo počenjal!), škoduje pa, in to neizogibno – NJEMU samemu!
Čemu, kako? O tem sem pa že v nekaj predhodnih vrsticah zapisal, ko sem, med
ostalim, govoril o dospetju iz življenja do zgolj obstajanja.
Da,
verovanja so nuja (ki zmore biti tudi vir razočaranja). Da, brez verovanja (v »boga«,
na primer) NEsuverena bitja NISO zmožna obstajati znotraj nekih skupin, čred…
medtem ko človek ostane, brez verovanja, brez smiselnosti lastne hoje. Tako da –
ničesar, dobesedno ničesar ne kaže gledati po (malodane za vse) veljavnem
principu črno-belo… pa čeprav te spoznanja zmorejo pripeljati do tega, da
ugotoviš obstoj tako »belega«, kakor tudi »črnega«.
In, za
zaključek ter povsem mimogrede: tudi Marks (zame, po vsej verjetnosti,
upoštevanja najbolj vreden »družbeni« teoretik) je storil NAPAKO, kajti
razlagal je izhajajoč iz videnega (potemtakem je izhajal iz POSLEDIC, je le-te
pojmoval v podobah vzrokov!), ni pa, NEpoznavajoč obstoječo (in to povsem biološko
pogojeno) različnost med človeštvom in »človeštvom«, dospel do vzrokov teh
izkazovanj. Pomeni, da je ugotavljal, po tem vprašanju, natanko na enak način,
na katerega ugotavlja svoje »resnice« tudi občost, izključno na podlagi čutnega
zaznavanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar