Od
tistih, ki bi se, in to bojda celo enakovredno, pogovarjali z menoj, pričakujem…
… da
vedo, in ne zgolj »vedo«, vsaj o osnovnih zadevah s področij, katera proučujejo
biologija, psihologija, sociologija, zgodovina… ne nazadnje tudi filozofija;
… da so
zmožni ugotavljati z več zornih kotov hkrati, da so, potemtakem, zmožni
dospevanja do celovitih nekih podob;
… da
jih žene, v prvi vrsti, dvom v ugotovljeno, posledično tudi potreba po
preverjanju pravilnosti istega… in se ne izkazujejo z nekimi všečnimi jim
razlagami, »razumevanji«, z nekimi (obče veljavnimi) prepričanji;
… da so
zmožni z lastnimi besedami zaključevati in pojasnjevati, pri čemer dejansko
razumevanje pojmov (vsebin), o katerih govori jezik (in besede v njem) niti
slučajno ni neželeno, kaj šele nepotrebno;
… da so
zmožni uk in naučenost izkazovati tudi na posreden način, potemtakem ne zgolj s
papagajskim ponavljanjem »znanj«, pač pa predvsem z umeščanjem slehernega
posameznega znanja v znanje, ki o celoti govori.
Ko bi
krajše zapisal, o tem, kar pričakujem od sogovornika, bi, morda, takole:
odgovornost (obča ne-danost), (po)zna(va)nje (obča ne-danost), celovito oz.
kompleksno mišljenje alias razum (obča ne-danost). Tako da…
Upoštevaje,
da okolje, nagonsko, uspešno poskrbi za (psihično) okvarjenost razumsko
zasnovanih (posameznikov), celo med takšnimi ne iščem več sogovornikov, pa sem
raje »čudak« v očeh premnogih bebcev, kot pa da bi sebi živce-kravžljal, s
tistim, kar sem tako in tako (radi ugotavljanja dejanskih stanj) pre/dolgo
počel… ko sem (svoje) argumente zoperstavljal (njihovim) »argumentom«, do slednjega
v podobah nekih občih prepričanj, ki pa na čvrstih temeljih bebavosti ne samo
stojijo, pač pa zmorejo skozi stoletja mentalno bedo izkazovati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar