V
knjigi, katero berem, in govori o razvoju človeštva, je, med ostalimi nekimi
trditvami (s katerimi se, mimogrede, večinoma ne strinjam), zapisano tudi to,
da je »nemogoče vedeti, ali so se, ali se niso, neki nabiralci (plodov) bojevali«
pred nekimi petnajstimi tisočletji. Hm…
Dokazati,
zaenkrat vsaj, z nekimi materialnimi dokazi, tega ni moč, vendar – kakor na
vseh ostalih področjih raziskovanja, tako zmorejo tudi pri tovrstnem služiti
neka posredna dokazila, pa…
Poznavajoč
naravno zasnovanost (nagonskost) večine, vedoč o tem, kako danes »sobivajo«, in
kako so »včeraj« (pred, na primer, stotimi, dvestotimi leti), vedoč o »značajskih«
značilnostih, in nekih izkazovanjih (pripadnost čredam, učinkovitost
sklicevanja na neke »svete« zemlje, gore, potočke… »bogove«)… poznavajoč sicer
živetja (ostalih) nagonskih bitij… mejduš, da ni tako težko predvideti, da je
tudi v daljni preteklosti na enake načine (z drugačnimi, kakopak,
primitivnejšimi sredstvi) učinkoval nek občutek ogroženosti (četudi nerealno,
zgolj umišljeno zasnovan), pa neka bramba določenega teritorija, vira hrane,
vode, celo imetje nekih »dragocenosti« (pa čeprav so se le-te v drugačnih
svojih podobah kazale, kot se kažejo današnje »dragocenosti«)… in so se še
toliko lažje pobijali, v časih, v katerih še niso poznali »človekovih pravic«,
pa nekih opredelitev (tudi v okviru vojevanj) še dopustnega (vsaj pogojno
etičnega), in nekega strahu pred kaznijo za storjene »vojne zločine«…
In to
trdim še zlasti radi tega, ker naj bi, skozi tisočletja, doživljali evolucijo (
= razvoj, napredovanje), pa… če je tudi danes nasilje povsem običajen način »argumentiranja«
(in odvzemanja, prisvajanja), kljub tozadevni civiliziranosti, kultiviranosti,
kako je bilo šele takrat, ko se jim o tem, da bodo nekoč »kulturni«, niti
sanjalo ni?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar