Kaže, da
sem si pridelal hernijo, alias bruh, alias preponsko kilo…
Ob
zaključku zime sem neke težke »čoke« prenašal do cepilca, pa sem, domnevam,
morda že takrat zagotovil potrebne predpogoje, za kilo, načel strukturo, vendar…
Samo
bulo, »oteklino«, sem zaznal krepko kasneje, pa obstaja tudi možnost povsem
drugega vzroka obstoječega stanja. Naj se še tako čudno sliši, malodane
neverjetno, a kot razlog te kile dopuščam tudi – najino »uspavanje«…
Malo me
namreč marsikdaj obravnava kot nekakšen trampolin, pa skače name in po meni.
Včasih mi prek trebuha postavi debelejši vzglavnik, da si malček višje sedenje,
na meni, zagotovi, včasih pa mi skače neposredno na trebuh, kakorkoli že –
vsakič, ob njenem (po)skoku, in pred njenim pristankom na mojem trebuhu, napnem
trebušne mišice, da bi, na tak način, ublažil učinkovanje dospetja njene teže
na trebuh, pa… kaže, da je prav to napenjanje mišic privedlo do tega, da je,
radi povišanega pritiska v predelu trebuha, prišlo do izstopa dela črevesja…
Zdaj
razmišljam o tem, če naj, ali pa ne, to kilo namenim v »ustrezno«, v zdravniško
obravnavo. Po eni strani…
Osebne
zdravnice, te, katero sem si izbral na področju svojega aktualnega bivanja, še
srečal nisem, potemtakem niti njenega izgleda ne poznam. Zdravnikov ne
obiskujem rad, izključno takrat, kadar ne gre drugače.
Tudi
neke vrste in čakalne dobe mi niso ljube, kakor mi tudi ni ljubo vprašanje o
tem komu bom (bojda za nekaj dni) oddal skrb za cucka, in za mačke. Skratka,
kar nekaj neljubega se izkaže, ob misli, da bi se prepustil zdravniškim rokam,
po drugi strani pa…
Zadeva,
tako pravijo, napreduje, kadar ni ustrezno obravnavana, pa se sprašujem, koliko
časa bom še zmožen neko malo navdušenost, ki steče v moj objem, dvigniti, da se
mi tudi v naročju znajde. In teh naročij ni malo, tudi takrat, kadar dneve
deliva. V bistvu je ta navdušenost ena izmed redkih vsebin, ki so mi še ostale,
vsebin, zaradi katerih se, še vedno, in vsemu doživetemu navkljub, tolažim,
četudi to v laži počnem, da je še vredno biti, tako da…
Da,
odločam se, izbiram, razporejam, zavedajoč se, da star novega sebe ne morem
pričakovati, da sledi svinjarij, s katerimi so me obdarovali, nekih ran, ne
zmorem niti zakrpati, kaj šele zakriti, da mi podaljševanje časa, mojega,
zagotovo ne bo spremenilo pogleda na svet, nasprotno, samo še dodatno ga bo v
črnino obarvalo, pa…
Po
drugi strani pa razmišljam o tem, da sicer nikoli ni pravi čas za to, da nekaj
izgubiš, a da je izguba vsaj za delček, morda, lažje zdržljiva, kadar se kakšno
leto več nabere, za hrbtom, in da se je, kdo bi vedel, za kanček lažje soočiti
z dejstvom, da si brez opore ostal, pri nekih petnajstih, kot pa pri štirih…
Ne vem,
bom videl, kaj in kako, zaenkrat se mi nikamor ne mudi, tudi k farsi, k
iluziji, vsaj v primeru človeka, imenovani življenje, ne. In so, zaenkrat,
argumenti »za« nekako uravnoteženi z argumenti »proti«. Do upov o tem, kako se
bom, enkrat, naučil izključno nase gledati, nikoli dospel nisem, pa jih sedaj
tudi odpisati ne zmorem, da bi si, s takšnim odpisovanjem, izbiro, morda,
olajšal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar