Rutina – življenje ali smrt?!

Prek glave sem se nasitil soočanj z raznimi »strokovnjaki«, o čigar »strokovnosti« priča samo papir, neko šolsko spričevalo, na katerem je napisana – LAŽ! Da bi bil strokoven, je krepko premalo to, da »poznaš« neke podatke, da se določenih ravnanj (na)učiš (znotraj poznanih ti okoliščin), za strokovnost je, v prvi vrsti, potrebno poznavanje predmeta lastnega delovanja, njegovo RAZUMEVANJE, posledično tudi zmožnost TVORNEGA delovanja!

 

Prek glave sem se nasitil soočanj z raznimi »strokovnjaki«, ki »vedo« o tem, da »je vsakdo nekaj posebnega« (v bistvu, vsebinsko gledano, takšnih posebnosti NI, znotraj nagonskega sveta, pač pa so vsi ostalim enaki – ko ne bi bilo tako, jih, kot neenakih, ne bi zmogli znotraj iste opredeljenosti, nagonskosti, obravnavati!), in da »je tako tudi prav«, ISTOČASNO pa »vedo«, da se mora odstopajoča, DRUGAČNA posamičnost PRILAGODITI večini, postati večini ENAKA… in se, ta »strokovnost«, NE zaveda niti tega, da NE moreš biti drugačen (od ostalih), obenem ostalim enak… da ne moreš, sočasno, tako hoditi, kakor stati!

 

Prek glave sem se nasitil soočanj s »strokovnjaki«, ki niti tega NE vedo, da obstajajo RAZLIČNE podobe, oblike, posledično tudi zmožnosti mišljenja, in da je občosti (absolutni večini) dana samo tista osnovna, najpreprostejša, tako imenovana pamet, dočim…

Se, taisti »strokovnjaki«, NISO zmožni zavedati niti tega, da na eni strani, v vsakem času, obstaja peščica (številčno gledano izjemno malo) nekih ajnštajnov, ki so zmožni ugotavljati dejstva, dospevati do (novih) spo/znanj (s tem, samodejno, obstoječa spo/znanja postavljajo na LAŽ)… medtem ko na drugi strani obstaja nepregleden ocean obče bebavosti, ki je zmožna zgolj uporabljati dosežke teh ajnštajnov, pa še to tako, da uničuje, razkraja (tudi) lastno bodočnost! In se niti tega NE zavedajo, ti »strokovnjaki«, da – ko bi jim uspelo tudi te ajnštajne narediti (vsebinsko gledano, po njih razmišljanjih, posledično njih izkazovanjih, še bolj posledično njih načinih živetja) vsem ostalim, BEBAVI večini, ENAKE, da potem NOBENEGA spreminjanja, nobenega napredka, razvoja NE bi bilo… pač pa bi vse teklo po ustaljeni (in prazni) monotoniji, rutini…

 

Prek glave sem se nasitil soočanj z raznimi »strokovnjaki«, ki niti tega niso zmožni uvideti, da absolutna večina obstaja zgolj v podobah PREDMETOV, objektov, NEsuverenih bitij, danih na planet s strani Narave in opredeljenih zgolj za izvajanje določenih nalog (v katerih je moč smiselnost njih obstajanja iskati… razen pri človejakih, še nisem našel njihove smiselnosti, obenem pa NISO neposreden produkt Narave, pač pa zgolj posledica križanja dveh, med seboj nasprotujoče si različnih vrst)… dočim je RAZUMU dano večno NEZADOVOLJSTVO z obstoječim(i okoliščinami), DVOM v obstoječe razlage, »resnice«, in, posledično, tudi ugotavljanje dejstev, s tem tudi tvorjenje napredka!

 

Dovolj mi je, resnično več kot samo dovolj, teh in takšnih »strokovnjakov«, katerih (skupaj z vso ostalo nagonskostjo) sploh NE bi smelo biti v človekovem svetu, katerega, s svojimi »znanji«, s svojo »strokovnostjo« samo – razkrajajo, a, kljub temu…

 

Je rutina življenje, ali je, morda, smrt?!

Najprej – kaj je to rutina? To je, najbolj preprosto povedano, tisti ENO-IN-ISTO, nenehno ponavljajoče se, to je ODSOTNOST sleherne omembe vredne vsebine (pravijo, da »vsakdo tvori neko zgodbo«, vendar - zgodbe NISO prepoznavne na temelju metra več, ali manj, nekega zidovja, boljšega/slabšega avtomobila, več/manj denarja v žepu…pa ta vsakdo do neke zgodbe, svojske, omembe vredne sploh DOSPEVA NE, potemtakem tudi sploh ne obstaja v podobah nekega življenja, pač pa – kot povsem prepoznaven PREDMET, o čigar »volji« zmore odločati sleherni »veter«, »pastir«, sleherna sprememba okoliščin)! 

Je rutina življenje ali smrt?!

Življenje zagotovo NI, je pa, dejstvo, EDINI MOŽEN NAČIN OBSTAJANJA, znotraj sveta nežive narave in sveta nagonskih bitij (živali)! 

Kamen… kaj počne, kaj je tisto, na temelju česar bi ga bilo moč, kot nekaj posebnega, drugačnega, opaziti med vsem ostalim kamenjem? Nič, popolnoma ničesar takšnega ni – leži, se drobi, se, marsikdaj, tudi seli (ko veter ali voda raznašata delce, v katere se je razdrobil), da bi se nato znova povezoval v celoto, v nek (samo na pogled) drugačen kamen, ki bo, ponovno, ležal, se drobil… in tako milijone in milijone let!

 

Srna? Spi, se zbudi, odide na pašo, se nažre, vmes tudi izloča, zaznava (in se jim skuša izogniti) razne grožnje, pa spet leži, prebavlja, da bi, znova, odšla na pašo… in je, katerakoli, in vsaka srna povsem ENAKA (vsebinsko gledano) vsem ostalim (zaradi ENAKIH značilnosti tudi zmore biti uvrščena v isto vrsto, kot vse ostale srne) preostalim srnam, čeprav zmore biti večja/manjša, svetlejša/temnejša, hitrejša/počasnejša… izkušenejša/manj izkušena (naučena oz. »strokovna«) od ostalih, vendar – to so OBSTRANSKE, vsebinsko gledano povsem nepomembne, zanemarljive razlike!

 

Da, tako za kamen (prst, vodo…), kakor tudi za svet uradno prepoznanih živali, je – značilna RUTINA (večno prilagajanje obstoječim okoliščinam, /tudi/ v duhu tistega vsako-priložnost-je-treba-izkoristiti, in tistega priložnost-dela-tatu tudi)… in taista rutina je značilna tudi za svet uradno NEprepoznanih živali, za človejake!

 

NE samo nek tekoči trak (na katerem nenehno ponavljanje enega in istega pripelje do povsem samodejnega ravnanja) pač pa vsa dela, s katerimi se zvečine izkazujejo (od nekih uradniških, pa »zdravniških«, vse do »učiteljskih«) govorijo o NEPOTREBNOSTI mišljenja (čemu bi razmišljal, ko pa delaš izključno tako, kot so ti zaukazali delati, kot so te naučili delati), o odvečnosti, celo nezaželenosti DVOM-a (ki je, mimogrede, TEMELJ izkazovanja razuma – ko NE bi dvomil v verodostojnost obstoječe razlage, NE bi do ugotovitve dejanskega stanja, do resnice dospel!).

Da, tudi svet uradno NEprepoznanih živali se izkazuje natanko tako, kot se izkazuje svet nekega pastirskega psa, ki – zna, celo »strokoven« je pri izvajanju (naučenih) nekih aktivnosti, obenem pa sploh NE razmišlja o potrebnosti, kaj šele nujnosti istih, kaj šele, da bi dospel do tega, da bi nekaj drugega, drugačnega, boljšega spoznal!

RUTINA JE NUJA obstajanja NESUVERENIH bitij, bitij, ki so NEZMOŽNA dejanskega, suverenega odločanja (celo) o lastnih živetjih, bitij, ki so dana v vodenje, razporejanje, v tisti večen spet-so-nas-žejne-prek-vode-pripeljali, kajti samo z običajno pametjo NI možno niti zavedanje samega sebe (kot celote), kaj šele zavedanje, poznavanje, razumevanje celot kot takšnih, vseh, in BREZ tega in takšnega zavedanja – NI možno tvorno, konstruktivno spreminjanje (tudi okoliščin živetja), pač pa zmoreš zgolj obstajati, enak med enakimi, nič več!

 

Za razum je rutina, kot (dobesedno in vsebinsko gledano) praznina, monotonost, opredmetenost – SMRT! Kadar počnem povsem samodejno, samoumevno, avtomatično… kadar se ob svojem početju NE sprašujem o njegovi potrebnosti, smiselnosti, o njegovem učinkovanju, takrat – čemu, za vraga, pa sploh potrebujem razum, zmožnost razumevanja, ko pa mi je to, kar je dano, in kakor je dano, končni dosežek mojega pojmovanja in »ugotavljanja« vsega?!

 

Nič ni samo črno ali belo, in takšno zagotovo ni v okviru ene in iste vrste, ki – sploh NI ena in ista vrsta, pa niti besede, iste, o istem NE govorijo… nagonskim in razumskim »ušesom«, tako tudi rutina NI isto objektom in SUBJEKTOM, daleč od tega, pa – prvim predstavlja EDINI možen način njih obstajanja, dočim drugim – vsako siljenje v BODI-kot-drugi predstavlja (dejansko) izključno pobijanje, v končni fazi tudi UBITJE, popolno izničenje delovanja neke drugačne zasnovanosti, potemtakem tudi popolno izničenje te zasnovanosti same po sebi!

 

Doslej sem spoznal nepreglednost obče neumnosti, in sem imel »čast« tudi duševno obolelost spoznati (»srečnež« jaz!)… in sem, na drugi strani, spoznal tudi PEŠČICO razumsko zasnovanih posameznikov, vendar – v tej peščici ENEGA SAMEGA NISEM našel, ki bi bil zmožen dejansko (neokrnjeno) razumsko delovati, kajti – tudi takšni posamezniki odraščajo znotraj nagonske večine, tudi njih ta večina (s svojimi »strokovnjaki« na čelu) tlači v svoje butaste kalupe (mišljenj in ravnanj), pa tem posameznikom, s tem – povzroča psihične okvarjenosti, in s temi okvarjenostmi postopoma ZMANJŠUJE (izničuje) njih razumske zmožnosti (ob tem kakopak, da taistim posameznikom sočasno poraja trpljenje, kot posledico nenehnega boja med nekim dejanski-jaz in jaz-kakršen-sem-primoran-biti)!

 

Ja, prek glave imam teh silnih »strokovnjakov«, zgolj s papirji opremljenih bebcev, ki po ničemer drugem ne izstopajo iz – oceana obče bebavosti! In – v kolikor človek ne bo spoznal, s kom deli svoj svet… v kolikor ne bo, posledično, potegnil ločnice med nagonsko pametjo (NE-umnostjo) in razumom… slabo se piše, zelo slabo, vsej dvonogi-v-oblačila-odevajoči-se populaciji, v kolikor človek NE bo dospel do spoznanja resnice (tudi) na tem področju!