V čakanju kosila…

Navdih je dar. Pravzaprav, če sem natančnejši, je dar zmožnost dospevanja do navdiha, medtem ko je sam navdih »le« samodejna posledica te zmožnosti, a, kljub temu…

 

Pravijo, da je vsakdo za nekaj nadarjen. Ne vem, tega vsakogar še nisem spoznal, sem pa spoznal mnoge, ki zmorejo, bolj ali manj vešče, izkazovati določeno naučenost. Med naučenostjo, spretnostjo, in navdihom, je pa gromozanska razlika…

 

Menijo, da je glas nadarjenost, talent, a ni, je zgolj obdarjenost, dočim je nadarjenost zmožnost, da iz tega glasu nekaj svojstvenega narediš. Potemtakem neko la-la-la petje po notah ni drugega, kot izučenost, veščina…

 

Navdih omogoča marsikaj, marsikaj ponuja, in daje, med ostalim zmore tudi (o)lajšati, pa čeprav za krajši čas, tako svojemu izkazovalcu, kakor tudi drugim. In zmore tudi druge čudeže, na primer – vsaj tozadevno se zmore uspešno spopasti s časom, in ga, tozadevno zgolj, seveda, »skrajšati«, ga v lepšega spremeniti…

 

Tudi danes se je izkazalo tako. Pa kaj potem, če je slikarka abstraktna, tako abstraktna, da ji do slikarstva celo vesolje manjka, pomembno je, da ji je v prizadevanjih čas brzel, da ji je lepo, prijetno mineval, in predvsem to, da – ji čakanje na kosilo nobene neprijetnosti ni povzročilo!