Kljub
dežju je preživela lep dan, in jaz z njo. Za to ne potrebujeva veliko, imava
drug drugega, in predvsem odsotnost slehernega svinjskega.
Navihana
razbojnica tatina, ki se, v hipu, spremeni v medasto giskico, in se, kot
klopek, stiska v objem, kakor da bi najraje pod kožo zlezla. Ne ve, ali pa
tudi, da je že pod njo. In da sodi med tiste štiri, ki so tati vedno na prvem
mestu, daleč pred vsem ostalim. Krepko daleč in še dlje.
Tistega
»preklete svinje«, ne, tega pa nisem pred njo izrekal. Je še premajhna, da bi
ji o tem pripovedoval. Pride čas tudi za to, pa tudi sama bo imela priložnost
ugotavljati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar