Pojma
enakopravnosti in enakosti sta – izmišljotini neumnosti!
Nikjer
v Naravi NE obstajata, enakopravnost niti slučajno, dočim se pojem enakosti
izkazuje kvečjemu kot podobnost, nič več. In za Naravo si upam trditi, da je »pametna«,
še krepko več, je razumsko zasnovana, posluje po logiki, pa, bržčas, že ve,
čemu takšnih stanj ne pozna. Ob čemer ji uspe milijone let preživeti, ne le
lastnega razvoja, pač pa tudi razkrajanje, s katerim se dvonoga neumnost
izkazuje.
Da,
taista neumnost, ki v Naravi vidi harmonijo. Potemtakem – neobstoječe stanje,
kajti Narave ne kaže presojati samo po metulju, ki se na nek cvet spusti, pač
pa je Narava predvsem nek hrošč, ki v gobcu miši konča, in neka miš, katero si
kača za obed omisli, pa nek orel, ki kačo požre…
Enakopravnost
bi celo smiselna smela biti, v človekovem svetu (NE v svetu nagonske
dvonožnosti!), ko bi veljala na vseh področjih, od samih zmožnosti posameznika,
prek njegovih prizadevanj za skupno dobro, pa vse do izkazanih rezultatov teh
prizadevanj in do tistega, na kar tako radi pozabljamo, do – odgovornosti!
Najprej naj bi namreč obstajale obveznosti oziroma dolžnosti, posledično
odgovornost za opravljeno, šele naknadno naj bi tudi do pravic dospeli! In ne
tako, kot je v milijardni bebavosti, ko vsi o pravicah blebetajo, pa o enakih
želodcih, »pozabljajo« pa, da roke in predvsem glave še zdaleč niso enake…
In v
svetu, taiste dvonoge bebavosti, v katerem je pomembno tisto, do česar nekdo
dospe, in NE tisti KAKO je do tega dospel, na etičen ali neetičen način, v
takšnem svetu je govoriti o neki enakopravnosti, enakosti, celo harmoniji,
popolna – bedarija!
Da,
zgolj v človekovem svetu, o katerem je (četudi ne vedoč o dveh popolnoma
različnih bitjih, ki tvorita t. im. človeštvo) Marks pisal, bi pa zmogel, in to
povsem samodejno, obstajati nek optimalen približek vsega naštetega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar