Je bil Platon – idiot?!

Takoj, uvodoma zapišem, da še zdaleč ni bil, nasprotno, mišljenjsko je krepko presegal okolje svojega časa, in presega takisto tudi okolja vseh ostalih časov, potemtakem – NI bil idiot, čeprav…

 

Ko dam na »tehtnico« dve trditvi, na levo stran, denimo, Platonovo mnenje »najbolj osovražen je tisti, ki govori resnico,« na desno pa samozaverovano, pravzaprav domišljavo (na neumnosti utemeljeno!) obče prepričanje o tem, da so pošteni, dospem do nekega »striženja« obeh strani, celo do tega, da se povprašam o tem, kdo je, pri vsem skupaj, zares idiot, pa – če Platon ni…

 

V žabji mlaki je žabje reganje običajen način oglašanja in slednja posamičnost, ki se tako oglaša, zaradi svojega oglašanja ni »zaznamovana« s strani vseh ostalih, ni ožigosana kot nekaj nepravilnega, potemtakem zaradi tega svojega oglašanja tudi ni ne-ljuba, da ne zapišem osovražena, v mlaki dvonoge nagonskosti pa…

 

Kako ti je lahko neljub nekdo, ki je takšen, kakršen si sam, pa – če si ti pošten, in resnico govoriš, če so vsi pošteni, in resnico govoreči, kako, za vraga, je lahko Platon dospel do takšne ugotovitve?! Ko pa bi moral biti najbolj osovražen, povsem nasprotno, tisti, ki govori NE-resnico! Kako?! Preprosto, in »zgolj« zaradi tega, ker so obča »védenja«, obča poznavanja vsebin, tisti obči »po svoje«, predvsem, če ne kar izključno – NE-resnice, neka »znanja«, »poznavanja«, ki NE temeljijo na dejstvih, pač pa izključno na miselni NE-zmožnosti »vedočih«. In kdor govori resnico, ta, potemtakem… se ne oglaša z reganjem, pač pa z reganju nasprotnimi glasovi…

 

Smešna zadeva, nekakšna farsa?! Da, in to kruta farsa, v bistvu že kar tragikomedija… ko pomislim na to, da NEpošteni »poštenjaki«, NErazumevajoči (potemtakem tudi NEvedoči) odločajo o skupnih, družbenih vprašanjih. In to počno celo z raznimi doktorati s področja znanosti!