Ko dar boli…

»Bila sta daleč spodaj, pa se nismo mogli pozdraviti ob najinem odhodu. Tam, kjer sem včeraj pustil drva, tam te čaka nekaj, za kar sem prepričan, da ti bo prišlo prav. Naj bo to v znak moje hvaležnosti za vse…«

Približno takšno sms sporočilo sem prejel, od Oliverja, po tem, ko je, skupaj s sinom, odšel, in ko sva se Mala in jaz vrnila z nabiranja plodov šmarne hrušice…

 

Kakopak, šla sva pogledat, kaj je pustil, in že ko sem zagledal embalažo, sem vedel, da gre za dereze. Sebi je enake nabavil in izkazale so se kot odlične, med košnjo na bregu…

 

Vedno sem raje daroval, kot prejemal darove, obenem pa…

Že res, da sem Oliverju lani podaril nek komplet za tehnično risanje (zanj bi na bolšjaku, bržčas, lahko tudi nekaj sto evrov prejel), že res, da nadzorujem njegove sadike paradižnika, jih pričvrstim, kadar jih veter poleže na tla, pazim, da ne ostanejo brez vode, že res, da imam do njega in njegovih povsem drugačen odnos, kot do večine, do tistih nekih drugih…a je res tudi to, da se z identičnim odnosom oni izkazujejo do mene, in je res, da mi je, lani, denimo, občutno količino lesa podaril, in je tudi letos že zastavil s takšno prakso, pa dejansko ne vem, kdo bi komu »moral« biti hvaležen, oziroma, če malček razmislim, mislim, da je on mene krepko bolj »zadolžil«, kot pa jaz njega, čeprav – gre za nek povsem običajen odnos, znotraj človeškega sveta, in za povsem običajne, docela samoumevne stvari, za katere nikomur nikogar ni potrebno prositi, pač pa se dobesedno same od sebe dogajajo…

 

Ja, takšnega soseda imam in, ja, ne vem, a se mi zdi, da bova zadevo krog derez še malček dogovarjala…