Lahko
bi prepolovil deblo, in prepolovljenega, skupaj s celimi vejami, pripeljal, a
Oliver ne bi bil Oliver, ko ne bi lesa razrezal na uporabne kose in jih lepo
zložil pred najinimi dvoriščnimi vrati…
Po
njenem zajtrku, če je tako moč reči štirim kockicam čokolade in kakavu, sva
zavihala rokave…
Najprej
sva pomila posodo, od včeraj in od današnjega jutra, nato je, povsem sama, zalila
najin mali »vrt«, potem pa sva se podala pospraviti drva pod streho. In ji ni
bilo dovolj, ne, še »okopavanja« kakija se je lotila…
Po delu
prija sprostitev, pa se je zaslišal njen »gleva pa-pa«. In sva šla, ter
ugotovila, da ni več treh konjičev, pač pa so štirje, saj tudi letos žrebe
lepša poglede…
Ob
cesti sva našla jagode, da se je sladkala z njimi, nato pa sva se, na njeno
željo, vrnila domov, pa sva pobrisala in pospravila posodo in se podala na
Veliki breg… preden sva se lotila priprave kosila. In tudi popoldanski čas je
minil skladno z njenimi željami ter v skupnem zadovoljstvu…
Resnično
ne vem, kaj bi brez nje. Sodi med redka bitja, katerim se ne potrebujem
pojasnjevati, pač pa sem jim natanko takšen, kakršen sem. Med redka bitja, za
katera sem pripravljen, če je treba, tudi crkavati, in so povsem drugačna od
tistih, zaradi katerih vse svoje življenje crkavam.
Da, eno
mojih sonc.
Ni komentarjev:
Objavite komentar