Dolgo
je tega, kar sem spoznaval zagrenjenost svojih staršev, pa tete in strica,
nekega Šmita, in Menarta, tudi Pavčka (le-ta jo je dobro skrival pred
»javnostjo«)… dolgo, kar sem o njih zagrenjenosti ugotavljal pri Nikoli Tesli,
Bajronu, podobnih, da o Galileu, o tem, kakšen »srečnež« je bil med njimi, med
mrgolečimi ne-bodi-kot-drugi, sploh ne (po)mislim… a kaj, ko pa mi nihče ni
povedal, čemu so ti ne-bodi-kot-drugi takšni, kakršni so, pa da s seboj človeku
zagrenjenost povzročajo! Ko bi poznal odgovor, od nekdaj, potem…
Ne, sam
sem moral spoznavati in ugotavljati, ter dospeti do spoznanj, in je, tudi v te
namene, že odteklo življenje, moje, v kraj, iz katerega ni vrnitve. Obenem pa –
nimam česa popravljati, kajti človeku sta le dve možnosti dani, na tem
nagonskem, neuvidevnem, sebičnem planetu, mnogokrat svinjskem, dobesedno
svinjskem, planetu »ljubezni«, »bližine« in »topline«, pa »dobrote« in
»poštenosti«. Ali postane eden izmed njih, teh ne-bodi-kot-drugi, in radi tega
trpi, do konca svojega časa, ali pa ostane samemu sebi zvest, človek, popolnoma
drugačen od vseh njih »pametnih«, in zaradi tega tudi odtrpi do konca. Tretje
ni, ne moreš biti malček čist in malček umazan, malček moralen in malček
skrajno izrabi-sleherno-priložnost…
Dopoldne
sva »morala« iti na Mali breg, in tam sem pogled »napasel« na asiminah. Leta
nazaj sem jih posadil in šele nedavno so se začele izkazovati z rastjo. Za eno
sem bil celo prepričan, da se je posušila, a me je pred kratkim presenetila, iz
gomoljev je pognala približno petnajst centimetrov visoko stebelce…
Bom
sploh dočakal njih plodove, sem pomislil, za nekaj trenutkov, ali pa bo tako,
kot se je zgodilo z večino, malodane z vsem, kar sem sejal in sadil, in kar se
je v popolnem nasprotju od načrtovanega izkazalo?! Ni dobro med sebičnostjo
uvidevnost deliti, in dobroto, ni dobro med večno prilagajajočimi se hoditi z
roko v roki z načelnostjo, s poštenostjo, ni, kajti – bolj kot boš drugačen od
njih, bolj bodo poskrbeli za to, da ti življenje »polepšajo«! Ne gre drugače, a
človek le k človeku sodi, dočim ostalo…
Smolo
imam, vse, kar sem (s)počel, sem (s)počel v nič, malodane vse. In imam srečo,
kajti zadovoljstvo sem, vselej, iskal, in našel, v početju, ne v njegovih
sadovih. Mnogi od teh sadov, tako drugačni od tistih želenih, so samo pljuvali,
tolkli, teptali, da danes ne morem drugače kot ugotavljati o tem, da mora biti
z večnimi samaritani nekaj hudo narobe! Ni res, da si vsakdo zasluži dobrote,
le tisti si jo, ki jo sam premore, ki drugače ne zna kot tako, da sebe v neko
ozadje postavlja, živeč za neke druge! Vse ostalo… si zasluži le tisto, kar
sleherna sebičnost zmore od sebe dati, takrat, kadar ji tako (za)prija, seveda,
in kadar sebe z dajanjem ne ogroža, v ničemer. Prevečkrat sem že njih
izkazovanja pojasnjeval, da bi takisto počel tudi v tem zapisu…
Življenje
teče dalje, pravijo, človeku v trpljenje, iz roda v rod, tvorcem svinjaka pa v
svinjanja, v žretje, v razkrajanje vsega tistega, česar niti poznajo ne, česar,
še zdaleč, vredni niso! Nič čudnega, da se »svet« nenehno za neke svoje pravice
in svoboščine poteguje, ne nazadnje za etično sobivanje, ko pa… v svinjaku
enega samega pogoja, potrebnega za kaj takega, ni, in ga tudi biti ne more.
Kar sem
dočakal, to sem dočakal, je bil samo-odgovor na vprašanje o plodovih asimin, in
večina dočakanega je samo tolkla, mi »hvaležno« vračala za vse, s čemer sem
skušal na noge dvigovati, pomagati, boljšati, lepšati! Ko svinji ponudiš
koruzo, pazi na roko, da brez nje ne ostaneš!
Ni mi,
da bi karkoli dobrega še pričakoval, če pride, kot neka pomota, prav, v
nasprotnem bom preživel, kolikor še bom, s tem, kar sem že dočakal. Le z nekoliko
drugačnim odnosom, kot sem ga poprej izkazoval. Da, do človeka, do dobrote,
bom, še vedno, tisti od-nekdaj jaz, do drugačnega pa… za bedaka se še pustim
narediti, da pa bi me za idiota delal, ne, te priložnosti pa nikomur ne dam!
Ni komentarjev:
Objavite komentar