Moj pes…

Moj pes je sila »moralen«. Dokler ga držim na kratko, nikomur žalega ne bo naredil, ničesar ukradel, a… ko ga spred oči spustim, ko zavoha »svobodo demokracije«, takrat, v hipu, njegova »moralnost« izgine, in svojo pravo dlako pokaže…

 

Kam je izginila vsa morala, eno novodobnih, »demokratičnih« vprašanj. Nikoli te vse-morale NI bilo, bili pa so vodnik in povodec, in na njem »pridna« kosmatost, predvsem zase boječa se!

 

Etičnost je značilnost človeka, mu je celo prirojena, nikakor značilnost nagonov! In lahko slepijo drug drugega, s svojo »poštenostjo«, »dobroto« in kaj vem še s čem, lahko se pretvarjajo, lahko v nedogled ponavljajo naučene besede, a jim dlje kot do ostudne zlaganosti ni dospeti. Ravnanja so tista, ki pričajo o obstajanju vsebin, ne besede! Še zlasti, kadar niti tega ne vedo, o čem te besede govorijo, o čem naj bi govorile. In tega nikoli ne bodo vedeli, ker, v okviru zasnovanosti, v okviru nagonskih opredelitev, nikoli ne bodo zmožni dospeti do stanj, ki so njihovim popolna nasprotja!

 

Biti človek, sredi nagonov – ne vem, če obstaja hujša kazen, kot je ta! Potem pa, bebec, še hitiš cvetlični vrt početi sredi svinjaka…

Dokler ne bo t. im. človeštvo razdeljeno na dva, ločena svetova, na nagonskega in razumskega, dotlej bo človek trpel že radi tega, ker – je kot človek rojen! Tako »zlati« so namreč ti, ki prevladujočo večino tvorijo.