Odpeljal
sem Malo. Izmozgala me je, v minulem tednu, dobesedno izmozgala, fizično in
psihično. Ne zgolj zavoljo svojih let, je zahtevno dete, obenem pa…
Sam sem
kriv, za takšno utrujenost, ko pa moj rad-imam ni pravi… pa ne znam, denimo,
udobno sedeč, v neki senci, z razdalje »čuvati« otroka, »bdeti nad njim«, pač
pa – kamor ona, tja tudi jaz, z njo in za njo, videč na vsakem koraku, njenem,
možnosti nekih nevarnosti, in želeč preprečiti udejanjanje le-teh. Obenem pa…
Njene
želje so meni zapovedi. Priznam, tudi sam imam nekaj zapovedi, in prepovedi, po
katerih se morava ravnati… denimo, ko je čas za spanje, morava v posteljo (in
nama to, po nekem pregovarjanju, tudi uspeva), ko se zrak ogreje na
devetindvajset, takrat ne sme ven obuta v gumijaste škornje, in z volneno kapo
na glavi (tudi tu je najprej pregovarjanje, šele kasneje uresničitev), a – moje
prepovedi in zapovedi so, brez izjeme, v njeno dobro naravnave, hkrati pa jih
je, številčno gledano, le peščica, v odnosu do zapovedi, njenih, s katerimi mi
dneve urejuje. Da, povsem napak imam rad, in to kljub temu, da…
Sem že
slišal, kako je otroku potrebno postaviti meje, da ve do kod, in kako, sme, a
kaj, ko želim, s svojim nepravim rad-imam, otroku zagotoviti čim večji šir
njegovega otroštva, pa meje raje sebi postavljam, in svojemu ugodju, obenem pa…
Ko
govorim o njej in o sebi, o naju, takrat je pošteno, da zapišem tudi o tem, da
zmorem samo skozi njeno ugodje tudi do svojega dospeti. In da me vsaka njena
negotovost, težava, strah, vsaka njena bolečina, in solzica, bolj (za)boli, kot
(za)boli njo. Pač, povsem napačen, povsem nepravilen jaz, ki niti tega ne vem,
da imaš zares, pravilno »rad« takrat, kadar, denimo… komaj čakaš na to, da
gredo otroci od hiše, pa da smeš spet po svoje »živeti«. Bentiš, jaz, tepec, pa
imam rad v svoji bližini tisto, in tiste, kar in katere imam, nepravilno,
kakopak, rad…
Danes,
ko sva se pripravljala na odhod, mi je rekla »tata, lepa si«, in sem jo takoj
popravil, češ, ne, dete, tata ni lep, tata je grd, celo med najgrše sodi, in o
tem bi ti znali povedati tisti, ki so prišli, izrabili, vzeli, kar jim je bilo
za vzeti, nato pa tati, preprosto, hrbet obrnili. Pa ko bi samo pri tem
obrnjenem hrbtu ostalo, ne, še več, celo pljuvali so mi po imenu, po meni,
nepopravljivi hinavci, lažnivci, pokvarjenci, s tem, ko so dvom v moje besede
porajali. Preklete svinje!
Groza,
ne smeš tako, o njih, mi, za velik hec, nek pomislek spregovori, oni so ja
lepi, dobri, pošteni in zlasti ljubeči… prekleta sebična svojat, ki niti
tistega, o čemer govori, ne pozna, ker ga sploh premore ne! Kako bo sebičnost
imela rada, ko pa ne pozna uvidevnosti, samo-odrekanja?! Njihov »rad imam« bi
bilo pravilno z več besedami zapisati, nekako takole: rad imam PREDVSEM SEBE,
svoje ugodje (»tebe« pa toliko, kolikor mi omogočaš do tega ugodja)!
Ja, sam
sem si kriv, da sem utrujen, po tednu dni z Malo. Ko bi »imel rad« tako, kot
zna vsaka beda, sebična, prazna, preračunljiva, potem, zagotovo, danes
utrujenosti ne bi čutil, vsaj takšne ne.
Človek,
dve, samo dve stvari ti zamerim, in to zelo zamerim! Prva je ta, da si se, v
davnini, spečal z živaljo, in druga, da skušaš tej živali izboljševati pogoje
njenega obstajanja! Namesto, da bi dopustil, da dospe tja, kamor tudi sodi, da
se, silno »ljubeča«, najprej izrablja, medsebojno, se požre, nato pa konča, kot
nekoč, v podobi delčka (in to najbolj tumpastega) prehranjevalne verige!
Da,
dete moje, tvoj tata med najgrše sodi, a, brez skrbi, me je življenje izučilo,
pa vem, po novem, da ne kaže s tal pobirati vsega tistega, kar ne zna
samostojno stati, kar se ne počuti doma nikjer drugje, kot med sebi enakimi črvi,
v lastnih iztrebkih plazečimi! Pomagaj tistemu, ki je pomoči vreden, ki si jo
zasluži! Dobrota je redkost, kot takšna vrednost, pa je ne kaže vsevprek
razmetavati!
Ni komentarjev:
Objavite komentar