Prepričani
so, da z leti postajajo pametnejši, vendar je to njihovo prepričanje zgolj še
eno, v vrsti njih napačnih prepričanj. Vendar – najprej vsaj malo o osnovah, ki
pa so, čeprav preproste, občestvu neznane. In močno dvomim, da bodo po tem
zapisu razumljive, razumljene.
Obstajajo tri temeljne kategorije, ki so, vse po vrsti,
odločujoče v procesu mišljenja.
Znanje.
Delimo
ga na različne načine, na, denimo, teoretično in praktično, na uporabno in
neuporabno, na dejansko in umišljeno… a vsi ti načini govorijo o eni sami
zadevi – o tem, če je neko znanje zares znanje, ali zgolj neka (tozadevno)
naučena količina informacij, ki pa je brez dejanske, uporabne vrednosti.
Kadar
nekaj zares znaš, potem ne veš samo teoretično, kako se nekaj naredi, pač pa
znaš to tudi narediti. In to narediš natanko tako, kakor si se namenil.
Ko
gledamo mizarja, lahko pomislimo u-kako-lahko-je-to-to-bi-znal-tudi-jaz, a je
od gledanja do izvedbe, do tega, da naredim uporaben, kakovosten, obstojen
izdelek velik korak. Ne samo, da moram poznati različne materiale, da bi vedel,
kako se, vsak med njimi, obnesejo, kako se obnašajo v vlogi, tisti, katero jim
bom namenil (v vlogi stola, mize, omare, postelje…), moram poznati vse postopke
same izdelave (če enega preskočim, lahko kompromitiram izdelek kot tak),
predvsem pa – kar nekajkrat se moram izkazati z uporabnim izdelkom, s takšnim,
ki se sklada z načrtom izdelave, da lahko ugotovim tisti sedaj-pa-znam!
Vsa
znanja (in to so absolutno večinska, celo pri raznih »doktorjih znanosti« -
mimogrede, pomisli samo na tiste »avtoritete, strokovne«, ki so svetovali
odprodajo produkcijskih virov – ki sicer »znajo« teorijo, a jo »znajo« na
neuporaben način, saj v praksi svoje »znanje« izkazujejo kot nestrokovnost,
celo kot bebavost – naučili so se, na pamet, neke informacije, podatke, znanje,
a tega nikoli niso razumeli, tega nikoli niso znali obravnavati v različnih
praktičnih okoliščinah!), ki ne rojevajo uspešnih, načrtovanju skladnih
rezultatov, so – tozadevna, kvazi znanja, dejansko NEZNANJA, izkaz umske
nezmožnosti, natanko takšne, s kakršno razni odkritelji nikoli do svojih
odkritij ne bi dospeli!
Če
zaokrožim: enciklopedija vsebuje ogromno znanja, a sama ne zmore dospeti do
njegove uporabne vrednosti (kakor do istega ne more dospeti nagonska pamet).
Pomeni, da je to znanje, zapisano v enciklopediji, v sami knjigi povsem neuporabno,
in takšno tudi, generalno gledano, v rokah povprečja!
Pamet.
Preprost,
osnovni način razmišljanja, mišljenja. Konkretno, praktično mišljenje.
Gre za
zmožnost UČENJA (s čutnimi zaznavami »otipljivih« vsebin) in, obenem, pomnjenja
naučenega, vendar izključno na način, na kakršen je bilo naučeno! Tu gre v
bistvu za običajno papagajenje, za ponavljanje (po sistemu iz-roda-v-rod), pa
tisto, kar se je naučil učitelj (ali janezek), tega se nauči tudi janez.
Natanko
takšno učenje obstaja v celotnem živalskem svetu (nobena žival ne more svojega
potomstva učiti več, kot sama zna, drugače, kot sama zna…), in tudi med človejaki
(kdor, kljub več mojim zapisom, še vedno ne ve, koga označujem pod tem
terminom: gre za križance med človečnjakom oz. nagonskim bitjem, živaljo, in
Homo Sapiensom, razumskim bitjem, človekom), pa so vse morebitne spremembe učne
vsebine posledice POSAMEZNIKOV, razumskih bitij, ki se uspejo pretolči skozi
vso havarijo, živeč med nagonsko večino, in dospeti do določenih spoznanj… potem
pa ta spoznanja tudi pripeljati do obče sprejemljivosti, priznanosti.
Pamet
ne tvori ničesar novega. Pamet nima namena odkrivati zakonitosti (da bi,
posledično, lahko dospela do načel, do celovitega vpogleda v neko vsebino, do
objektivnih dejstev, do resnice!), pač pa je tu samo za to, da posamičnemu
bitju pomaga iskati čim lažje poti skozi živetvene okoliščine, pa – bolj kot so
te okoliščine že znane (skozi, na primer, učenje), bolj uspešno se zmore ta
pamet izkazovati.
Um,
razum, intelekt.
Gre za
višjo stopnjo, obliko oz. podobo mišljenja, za t. im. celovito, kompleksno
mišljenje. Da bi takšno mišljenje dejansko obstajalo, mora biti sestavljeno iz
a) konkretnega, praktičnega mišljenja, b) zmožnosti abstraktnega mišljenja ( =
zmožnost predstavljati si tisto, kar je čutnim zaznavam neposredno
nedosegljivo) in c) enovite zavesti, enovitega zavedanja! Nagonska bitja (ves
živalski svet, vključno s človejaki) takšne enovite zavesti ne premore, pač pa
je pri njih zavedanje razdeljeno po posameznih spominskih enotah, prekatih!
Zato ne morejo sočasno procesirati nasprotujoče si, kontradiktorne informacije
(znanja) o konkretnih (katerihkoli in vseh vsebinah), pač pa do teh vsebin
izkazujejo odnos, ki je pogojen izključno z okoliščinami, v okviru katerih to
vsebino vidijo. Zaradi tega se izkazujejo kot nenačelna, »praktična«, oportuna
bitja, in pri njih ni moč najti neke konstantnosti, oprijemljivosti.
Ko bi
odstotkovno opredelil obseg teh, ki izkazujejo »imetje« teh, naštetih,
posameznih elementov, sestavnih delov razuma, potem:
- Praktično
mišljenje = ves živalski svet (vključno s človejaki) + vsi pripadniki vrste
Homo Sapiens
- Zmožnost
abstraktnega mišljenja = dobre 4 % populacije, imenovane človeštvo, s tem da:
a) dobra 2 %, tista, ki sta na Gausovi
krivulji označena na levi strani, nista zmožna ZAVEDANJA REALNOSTI, pomeni, da
gre za umsko obolele osebe, ki živijo v nekem svojem, abstraktnem svetu;
b) dobra 2 %, na Gausovi krivulji
označena na desni strani, sta zmožna sočasnega abstraktnega mišljenja in
zavedanja realnosti.
- enovito
zavedanje = če kot merilo tega zavedanja upoštevam praktično izkazovanje (in mislim,
da je tako tudi edino pravilno, saj je izključno praksa tista sfera, ki
izkazuje ne/pravilnost vsega, česarkoli), potem je delček enak tistemu, ki je
zapisan na desni strani Gausove krivulje .
Če
poenostavim, zapišem: od celotnega človeštva sta samo 2,1 % razumnih bitij (pa
še med temi jih ni malo, ki so psihično obolela, tudi umsko prizadeta, zavoljo
dobesedno ubijalskega delovanja/vpliva nerazumske, nagonske večine), samo 2,1 %
bitij, imenovanih Homo Sapiens, Človek! In ni prav nič čudnega, da je znanost
morala opustiti svojo trditev, v kateri je zagotavljala, da človeštvo sestavlja
prav Homo Sapiens – po novem ga »sodobni človek« (ki, kot nerazumsko bitje,
sploh ni človek, pač pa sodi, kot vsa nagonska bitja, v živalski svet).
Zapišem
»bogokletno«, a dejstvom ustrezno trditev, pravzaprav dve:
- nek
ajnštajn, tesla… je že v svojem zgodnjem otroštvu (ko še ni napolnjen z raznimi
znanji) umnejši od absolutne večine, od celotnega »človeštva« skupaj… kar, v bistvu,
sploh ni težko, kajti še najmanjša mera razuma je več od njegove popolne
odsotnosti!
- nek
ajnštajn, tesla… ali pa nek človejak… s svojim staranjem, dozorevanjem ni prav
nič umenjši/pametnejši, kot je bil, nekoč, v času otroštva, pa čeprav se kot
tak (a zgolj tozadevno) izkazuje, kajti – um/pamet sta zgolj podobi, vrsti
mišljenja, sta naravni danosti, dani kot taki (sta podobni, banalna primerjava,
a kljub temu, matematični formuli, ki vedno ostane enaka, le različne vsebine
obravnava, pa, posledično, do različnih rezultatov dospeva), in z leti ne
rasteta, je pa res…
Z leti
narašča število podatkov, količina znanja, pa – če mizariš, in to uspešno
počneš, je razumljivo, da bo stota miza boljša od prve… če pa preučuješ naravne
zakonitosti, in jih nekaj že imaš za seboj, potem se ti (še sam ne veš kdaj,
kako, čemu) »vrata« dobesedno odpirajo, in so le objektivne okoliščine, znotraj
katerih deluješ, tisto, kar pogojuje uspešnost tvojega delovanja!
Ne, z
leti ne postanejo prav nič pametnejši. Morda spretnejši (pri enih in istih
opravilih, znotraj enih in istih okoliščin, v katerih so se teh opravil
naučili) in, celo nasprotno – misleč, da če obvladajo eno zadevo, vsebino, da
potem obvladajo (znajo) vse po vrsti, pa se z leti, žal, samo bolj bebave
izkazujejo, kot so se poprej, ko je njih domišljavost še imela krajše
perutnice.
In,
mimogrede: zapis je površen, bolj na hitro, enostavno sestavljen, in bi se dalo
o istem krepko obsežnejše, pa še o čem drugem, z zapisanim neposredno
povezanim. In bi se dalo o družbenih zakonitostih (pa »ponavljanju zgodovine«),
o psihofizičnem stanju (psiha = umsko-čustven del živetja, ki, brezpogojno in
vidno vpliva tudi na fizična stanja organizma, celo krepko bolj kot obratno),
pa o ne/dejanskem psihičnem zdravljenju, pa o ne/dejanskih možnostih ozdravitve…
Ni komentarjev:
Objavite komentar