Nič več...

Ne najdeš me več. Takšnega, kakopak, kakršen sem se ti v spoznanje dal…

 

Ne, jaz se nisem prav nič spremenil, sem, še vedno, natanko takšen, kakršen sem, vedno, bil. In kakršen sem za tiste, ki so me takšnega vredni. Za vse ostale, in zlasti za tiste, ki so se mi razkrili v povsem drugačnih podobah, kot so bile tiste prvotne, tiste, ki so me smele spoznati takšnega, kakršnega me nikoli več ne bodo doživele, za tiste sem pa drugačen, čeprav – ta moja drugačnost ni sprememba v meni, je del mene samega, in je zgolj izkaz drugačnega, mojega, odnosa, do mene nevrednih!

 

Dolgo časa sem v dlani držal biser. Vsaj zdelo se je tako, v okviru tistega, kar sem vedel. Za mojim hrbtom pa…

Kasneje se je, v dlani, prikazalo blato. Kup blata!

In izvedel sem, da sem marsikaj napačno vedel, da mi je bilo prikrivanega, za hrbtom delanega, laganega. In vse to je kasneje postalo celo nekakšna samoumevnost, in je, malodane brez slehernega zadržka, hitelo na plano. Pa sem se naučil, da niti resnici, če se po čudežu pripeti, ne smem verjeti. Ker je preveč laži, ki se povsem normalne, običajne zdijo, in niti tega ne povzročijo, da bi se oči od mojih odmaknile, medtem ko bi laži svoje mesto v meni iskale…

 

O sebi sem slišal stvari…

Je vrag, kadar te lažnivec za lažnivca razglaša. Da še kake druge opredelitve ne zapišem, tu. Te prime, da bi, ko bi imel to moč, z zamahom spremenil tok neke preteklosti, pa pustil ležati tisto, kar se je kot pobiranja nevredno izkazalo! Tisto, za kar mi ni bilo, nikoli poprej, žal mesecev mojega življenja, mojih muk, mojega malodane vsakodnevnega trpljenja, v boju z ne-mojimi tegobami. Ki so moje postale, kakopak, ker sem imel rad, tisto, česar ne bi smel imeti rad. Ker se je kot nevredno mojega srca, duše izkazalo!

 

Ne, ne najdeš me več takšnega, kakršen sem se ti v spoznanje dal. Nekoč, daleč nazaj. Takšen se dajem samo tistim, ki so me vredni. In ki so meni vredni, pa jih zmorem spoštovati celo, in imeti rad. Ker so čisti, po duši, ker so Ljudje!

Tebi sem takšen pokojen. Umrl. Mrtev. Čeprav sem še vedno tudi v tej zate novi podobi dovolj jaz, da sem, še vedno, boljši od tebe. Preveč, boljši, da bi se ti, znova, dal najti takšen, kakršen sem se ti nekoč v spoznanje dal.