Ob
rojstvu so me pospremili z deklaracijo, v okviru katere piše tudi tisti »za
vseživljenjsko uporabo«…
Nikjer
ne najdem navodil, ki bi opredeljevala to, kakšna naj bi ta uporaba bila.
Očitno je prepuščeno, to, v odločanje sleherniku, ki bi imel, ali ima opraviti
z menoj. In meni, ki potem lastno mnenje izrekam, in izkazujem…
Res je,
nikjer ni zapisan tisti »uvidevno«, celo »pazi lomljivo«. Morda sem prav radi
tega bil deležen silnih neuvidevnosti, v podobi nekakšnih preizkusov, da bi
ugotovili, preizkuševalci, do kod mi je zdržati. In tudi glede lomljivosti mi,
zaenkrat vsaj, še kolikor toliko gre. Že res, da sem precej nakrhan, napočen,
odkrušen, že res, da neki obliži vso zadevo še držijo skupaj, že res, da enemu
samemu nikdar ni uspelo, da bi me v prah zdrobil… samo do črepinj me je znal
popeljati, ki se so, kasneje, po nekem čudežu, in znova, združevale, dokler se
niso združile v dokaj obrabljeno, a še delujočo celoto. Ki se skuša, od
izkušnje do izkušnje, vse bolj izogibati tistim, ki brez macole ne znajo, ne
zmorejo, v odnosu do drugih…
A bo,
zagotovo, še nekaj malega. Določenim deklaracijam še verjamem, pa če piše »za
vseživljenjsko uporabo«… le uporabnike bo treba bolj pazljivo izbirat!
Ni komentarjev:
Objavite komentar