To, da
Malin prihod/odhod vpliva na moje noči, pa da ne spim preden grem po njo, in ko
jo odpeljem nazaj, marsikdaj tudi preden jo odpeljem, ima tudi svoje prednosti…
poleg tega, seveda, da nikoli ne zaspim odhoda od tu, in sem vedno pravočasno
na »mestu prevzema«…
Tako
sem maloprej, lepo, v miru, dopolnil, z drvmi, oba zaboja, in v štedilniku, v
kuhinji, ki je prek dneva počival, pripravil vse potrebno, tako da – ko bova
prišla domov, bova samo vžigalico primaknila, in bo začelo goreti… dotlej bo pa
panel skrbel, za tistih dvajset stopinj…
Zgoraj
pa zastavim, s kurjenjem, nekje po tretji, tako da se do mojega odhoda ustrezna
žerjavica naredi, pa da na pridušeno gorenje prestavim, in da bo prostor, ko
Sera vanj dospe, dovolj ogret.
Ja, in tudi
kavo sem si skuhal. In sem, pravkar, ob njej tudi cigareto prižgal…
Vem,
enkrat se bom, baje, navadil, in bom tudi takšne noči (pre)spal, čeprav – res je,
po neprespani noči sem, vedno, utrujen, toliko bolj, če grem naslednjega dne
pozno spat, in me Mala zgodaj iz postelje vrže, obenem pa vsaj vem, čemu bedim.
In mi tega ni žal.
Žal mi
je samo tega, da nimam vseh svojih otrok, vsak trenutek svojega življenja,
nekje v bližini, na dosegu očesa, in objema, in pogovora. A je že tako, da
življenje po svoje neka pota razpelje…
Ni komentarjev:
Objavite komentar