Če srečam človeka

Prav vsakič, kadar se podajam, ko dospem v nek nov kraj,

se do njegovega srca prav rad napotim,

takrat, ko ulice še spe, in ne zavlada direndaj,

ker direndaju prav nerad puhtenje motim…

Že res, da slika sliki sliči, če dovolj jih je bilo,

vendar, kljub temu, tu in tam nekaj pogledam,

če drugega ne, potlej zmoti kakšno staro me drevo,

da, z mislijo, prek njega v preteklost segam…

Povsod se najde kanček pesmi, in osončeno nebo,

potoček bister, ali neka lepa reka,

povsem domače se počutim, pa kjerkoli to že bo,

če, po naključju, srečam nekega človeka…

Povsod se najdejo težave, in obstaja tudi mir,

povsod enako čas v nedogled odteka,

povsem domače se počutim, in domala ni ovir,

če, po naključju, srečam nekega človeka…