Psu

Gledaš, prav globoko, mi v oči,

vdano, vse do dna srca,

se pri tebi vse preprosto zdi,

niti kanček lažnega…

Vselej čutiš slednji moj utrip,

žalost, jezo, in radost,

zmoreš podeliti vsak svoj hip,

do tolažbe biti most…

Ko bi dvonogi tudi znali vsaj podobni tebi biti,

ko polovico, vsaj, premogli tvoje bi nravi,

bi se na svetu znalo lepše vse goditi,

bi ne poznali zlobe, mržnje, temnih vseh strasti…

Ko bi premogli, ti, dvonogi, vsaj malo duše tvoje,

sonce bi pelo, in živelo, večno, slednji dan,

ne bi zavist sveta vrtela, ne bi vlekel vsak na svoje,

bi vse do sreče popeljala razprta, topla dlan…

Nikdar, prav nikdar ne zatajiš,

ni za hrbtom tvojim nič,

ni ti sreče, kadar ne živiš,

da se daješ, podeliš…

Slutiš že besedo, in namen,

kot da bereš vsak moj dih,

ne očitaš hipec zagrenjen,

in te ne izgubljam v njih…

Ko bi dvonogi tudi znali vsaj podobni tebi biti,

ko polovico, vsaj, premogli tvoje bi nravi,

bi se na svetu znalo lepše vse goditi,

bi ne poznali zlobe, mržnje, temnih vseh strasti…

Ko bi premogli, ti, dvonogi, vsaj malo duše tvoje,

sonce bi pelo, in živelo, večno, slednji dan,

ne bi zavist sveta vrtela, ne bi vlekel vsak na svoje,

bi vse do sreče popeljala razprta, topla dlan…