Čemu je
tako, z mišljenjem?!
Prvo
dejstvo: otrok, star tri, štiri leta, je po svojih mišljenjskih zmožnostih na
ravni šimpanza.
Drugo
dejstvo: pri taisti starosti otrok razpolaga z domišljijo, kar pomeni, da
razpolaga (na določeni stopnji, resda) z zmožnostjo abstraktnega mišljenja. Z
možnostjo predstavnosti, z možnostjo zamisliti si, da je nekaj drugače od
dejanskega.
Tretje
dejstvo: že v otroštvu taista zmožnost, zmožnost abstraktnega mišljenja
(namesto, da bi se razvijala) pri večini - usahne!
Zadeva, s
katero se že dolgo ukvarjam, pa si ne bi drznil kar tako "počez",
povsem neodgovorno, kakršnekoli zaključke ugotavljati. Ne, raje uporabim
"pripomočke", s katerimi razpolagam, ter skušam z njihovo pomočjo
iskati možne odgovore.
Prvi
pripomoček - "narava". Z drugimi besedami logika, splet neovrgljivih
dejstev, ki jih je moč izkazati, dokazati, obenem pa se jih ne da prezreti,
kadar razumsko iščem pojasnila. Da, v "naravi" prav vse poteka po
sila preprosti logiki, in vsak zakaj najde svoj zaradi tega! Pa je treba samo
znati vzporednice vleči, med "ostalimi svetovi" (rastlinskim, živalskim,
tvarnim) in človeškim svetom.
Drug
pripomoček - "izkazovanja" majhnih otrok, tistih otrok torej, ki še
ne razumejo opredelitev odraslih, pa se ne zmorejo drugače "obnašati"
kot izključno tako, kot se, naravno, primerno obnašanju vseh mladičev.
Tretji
pripomoček - "psiha". Ta pripomoček je, seveda, uporaben v povezavi z
ugotovitvami s področja človekovih odnosov, tako znotraj "družbe"
(torej t. im. medčloveških odnosov), kakor znotraj "sveta kot
takega", v katerem se na eni strani znajde človek, na drugi pa preostali
svet (in v njem vse "znano" in "neznano"), predvsem pa je
uporaben v primeru seznanitve s temeljnimi značilnostmi človeka kot bitja (z
njegovim "zunanjim izkazovanjem" oziroma z "značajem", še
posebej pa z njegovim "notranjim potekanjem" oziroma z vsem tistim,
kar vpliva na značilnosti človeškega bitja, da je takšno kakršno je).
Se vrnem k
vprašanju: čemu usahne zmožnost abstraktnega mišljenja?
Teoretično
so možni trije odgovori. Prvi govori o "samoukinitvi" (z)možnosti,
drug govori o "zunanjem posegu", ki (z)možnost ugasne, tretji pa o
vzroku, ki ga je sicer moč najti v samem človeku (vzroki se nahajajo natanko
tam, kjer je zaznavati tudi njih posledice, torej se nahajajo V obravnavani
vsebini, in NE izven nje!), vendar ni posledica lastne volje. Poskusim
podrobneje.
1. pride do
samoukinitve zmožnosti abstraktnega mišljenja
Predstavljajmo
si otroka, ki ima v objemu plišastega medvedka. Sam, z medvedkom, v nekem kotu.
Kaj počne, ta otrok? Pogovarja se z medvedkom, v medvedku je našel prijatelja,
ki mu namenja svojo pozornost; našel je zaupnika, kateremu lahko sam svoja
bremena izpove, našel je družabnika, ki mu krajša čas in mu taisti čas polni z
neko vsebino, da je otroku ob tej vsebini prijetno...
Če
poenostavim, še naprej: otrok je v tem plišastem medvedku našel predvsem možnost,
da se iz nekega stvarnega sveta umakne v svoj domišljijski svet, v svet (v
okoliščine), ki mu je vsaj za čas igre z medvedkom lepši, boljši, toplejši...
od dejanskega sveta.
Da bi
kdorkoli šel samemu sebi ukinjati možnost izhoda?! Ne, v tem ni prav nobene
logike, še posebej ne zato, ker sploh ni nujno, da bi kdorkoli vedel o
"mojih fantazijah", pa mi jih prepovedoval, mi jih celo skušal
"odstraniti", kajti - znam jih skrivati, v svojih mislih, v svoji
glavi, znam jih drugim narediti nevidne. Še bolj nemogoče, da bi samemu sebi
kaj takega naredil, pa si to zmožnost odpravil: marsikatera psihična težava
(denimo razdeliti se na več podzavestnih podob, katere se niti samih sebe,
medsebojno, ne zavedajo, in so tako "spretne igralke", da jih zmore
ugotoviti šele "dobro oko", od "zunaj") je prav posledica
bega, bega pred stvarnostjo (pred nekimi bolečimi okoliščinami) v svet
domišljije, obenem pa način, ki omogoča – (fizično) preživetje!
Potemtakem -
NE, ene same mrvice ni, logične, ki bi govorila v prid domnevi, da človek
samemu sebi to zmožnost odpravi!
2. zaradi
poseganja okolja zmožnost sčasoma ugasne
Ne bo šlo,
natanko zaradi istih razlogov, ki so že v prejšnji točki pojasnjeni. Prvič,
domišljija je moje zatočišče in ne bom delal v lastno škodo, drugič, do nje nihče
razen mene ne more priti (o njej lahko samo izve, od mene samega), in tretjič,
sila redki so posamezniki, ki so se zmožni dokopati do podzavesti druge osebe
(do lastne itak nihče ne zmore!), pa še ti redki se prej ukvarjajo z reševanjem
nastalih (psihičnih) težav, ne z njihovim povzročanjem!
3. tretji
vzrok, ki se nahaja v "meni", obenem pa ni "stvar" moje
svobodne volje oziroma izbire
Zmore mizar,
ki je vajen delati izključno kakovostne izdelke, dati iz rok "šaro",
slab izdelek? Zmore vešč plavalec utoniti zaradi neznanja plavanja? Zmorem (z
obstoječimi danostmi) gledati naprej in nazaj obenem? Verjetno, da je odgovor
na vsa ta vprašanja - ne!
Otrok se
začne že v otroštvu soočati (z vsakim dnevom bolj) z nekimi konkretnimi
zadevami, s konkretnimi, otipljivimi problemi, zagatami, vprašanji... in se je
na te "izzive" primoran naučiti odzivati se. Primoran je, iz meseca v
mesec bolj, intenzivno razmišljati o konkretnih stvareh, na konkreten,
preprost, zgolj vzročno-posledičen način. Po drugi strani pa je abstrakcija
nekaj povsem drugega, terja povsem drugačne miselne pristope, operacije, terja
celo to, da moram pozabiti na konkretnosti, če želim - videti celoto! Pa...
Kaj pa, če
je odgovor na zastavljeno (izhodiščno) vprašanje sila preprost, in pove, da
možgani človeka-nagonskega bitja običajno niso zmožni HKRATI obvladovati dveh
povsem različnih, celo nasprotujočih si "operacij"? In, če k temu
dodamo tudi ugotovitve znanosti, potem ne vem, če je domneva o dejanskem
NEizumrtju Neandertalca zares tako zgrešena, bi se prej dalo sklepati (na
osnovi mišljenjskih zmožnosti, torej neke dejanske vsebine), da se je zgolj
"modificiral", pa spremenil svojo formo (podobo, zunanjost), a
ohranil svoje bistvo (vsebino). Čemu bi bilo neizvedljivo, ko pa celo krila
zakrnijo, oči slepijo, telesa ude odvržejo, in je celo - človeku rep odpadel?!
P.S. Ob
morebitnem dvomu, češ "kako bi bilo mogoče, da bi nižje razviti preživeli,
naprednejši pa izumrli" - baje je v "naravi" tako, da so enostavnejša
bitja (kot prvo) številčnejša in (kot drugo) lažje naravno prilagodljiva (kdor
temu ne verjame, naj pomisli o žuželkah, miših, podganah, ki se zlahka
prilagajajo raznim strupom, celo /«jedrskemu«/ sevanju).
Saj ni
mogoče…
Če vidiš dlje od očesa, slišiš dlje
od ušesa, vonjaš dlje od nosu, se dotipaš do neotipljivega in okusiš treznost
logičnih podob.
»Prav nič me
ne čudi, da si, v obravnavi mišljenjskih podob, našel povezavo do
Neandertalca…«, je, med ostalim, pisalo v pismu, ki sem ga pričakoval v želji
po dodatni podpori mojim razmišljanjem. Ne, ni mi pisala »teta Fanika, iz
Spodnjega Medvedjega griča, ki vsako soboto nese svojo solato na tržnico«,
pisala mi je oseba, strokovno usposobljena za zdravljenje človekovih psihičnih
obolenj, ki že več kot štiri desetletja »gleda« v »nevidno« in uspešno pomaga
ljudem. Tete Fanike nimam, in tudi, ko bi jo imel, bi se z njo, bržčas, o
solati…
Zanimivo je, da so odkrili gen
mikrocefalin MCPH1, ki uravnava velikost možganov in je njegova alelna D oblika
prisotna pri 70% ljudi. Bolj pogost je v Evropi. Pojavil se je pred 1,1
milijonom let in dobil svojo današnjo alelno obliko pred 37.000 leti, kar je
2000 let pred izumrtjem Neandertalca. Ker se je pojavil v genotipu sodobnega
Homo sapiensa in predvsem v Evropi, kjer so živeli Neandertalci, menijo, da so
ga v naš genotip prispevaIi kar oni. To je zanimivo s stališča, da so bili
Neandertalci bolj robustni, manjše rasti in okornejšega intelekta.
(navedek je
vzet iz teksta Nova spoznanja o razvoju možganov – II del, marec 2007, avtorice
Tine Bergant, dr. med.)
Pri
sedemdesetih odstotkih človeštva (baje gen ni razširjen samo v »podsaharski«
Afriki), v Evropi pa je odstotek še višji?! Očitno so zelo civilizirano sejali
evropske trende, po svetu, vsakokratni »kolonizatorji«! In – če je pri 70 %,
kje pa je potem tista razlika, do 96 % »človeštva«, do tiste (končne) absolutne
večine, Nezmožne abstraktnega mišljenja? Kje, pri nekih drugih »sodobnikih«
Neandertalca, pri nekih drugih človečnjakih, živečih v preostalih delih Sveta.
Pa kaj
potem, gen kot gen, normalno, da se pojavlja, itak nobenega vpliva nima, bi se
dalo celo ugotavljati, za lahkotnejši spanec. Samo, je hudič, s takšno logiko,
ki je daleč od dejanske (logike).
Ne-slana
logika
Z geni je
tako: res je, tvorijo nas, in oblikujejo, ampak nikakor "nam neljubo"
ne vplivajo na nas! Nasprotno, nekateri zgolj "so, da so", tako, za
rezervo, za "vsak slučaj". In je z njimi enako, kot s soljo...
Sol resda
so-tvori morsko vodo, ampak to je vse, nič drugega! Kajti okus morske vode je
popolnoma takšen, kot je okus vode iz potoka! Vse ostalo so zgolj domneve.
Bedarija,
bi, ob zgornjem (kratkem) zapisu, poskočil vsak izkustveno naravnan
(s)poznavalec, seveda, da sol še kako deluje na vodo, zato pa je morska voda
slana!
Ja, res je, bedarija
je trditi, da tisto, kar so-tvori nekaj, na ta nekaj tudi ne vpliva! Pa še kako
vpliva, prav vsaka malenkost, ki se znajde, nekje, pri nečem. In, zanimivo,
vendar – ta gen mikrocefalin MCPH1 vpliva prav na prednji, čelni reženj človeških
možganov, na taisti reženj, ki je »zadolžen« za abstraktno mišljenje, in na
taisti reženj, pri katerem so odkrili gromozanske razlike med Ajnštajnovimi
možgani in »običajnimi« človeškimi možgani! Ki so, slednji (za vsak primer, če
smo pozabili) – nezmožni abstraktnega mišljenja.
Kakorkoli
pogledaš, nekomu je svet na glavo obrnjen. Če velja »moja« logika, ki resda
zmore pojasnjevati in se ne sprašuje nenehno o enih in istih stvareh, predvsem
pa »se zna učiti iz zgodovine«, potem so na glavi stoječi oni, in njih nelogična
logika, ki ponavlja, iz stoletja v stoletje, ene in iste »zgodovinske vsebine«
ter ni zadovoljna, če ne zruši vsega zgrajenega, da lahko potem na ruševinah
novogradnje zastavlja. Če so oni merilo, sem jaz, v najboljšem primeru, čudak.
Ko bi se videl, človek, v svoji
dejanski podobi, bi odpadli vsi zunanji strahovi, in bal bi se – samega sebe!
N E A N D E
R T A L E C
Bitje, ki je
živelo na tleh današnje Evrope, in doživelo srečanje z naprednejšo človeško
vrsto, s t. im. Homo Sapiensom.
Neandertalec,
človečnjak, je bil nižje rasti, čokat, sicer pa, navzven, med njim in Homo
Sapiensom ni bilo bistvenih razlik. Nekaj časa sta celo sobivala na istem
prostoru, dokazano je, da sta se srečevala.
Temeljna
razlika med obema vrstama je v možganih, v njihovi podobi, kakor tudi v
njihovih zmožnostih.
NEANDERTALEC
je zmogel mišljenje, ki ga stroka označuje kot
ENOSTAVNO,
KONKRETNO, t. im. »vzročno – posledično mišljenje«.
To je način
(stopnja) mišljenja, s katerim je delal poskuse tudi Rus Pavlov, »avtor« t. im.
»pogojnega refleksa«. Dokazal je, da žival povezuje dve dejstvi med seboj, to
pa počne tako, da ti dve dejstvi AVTOMATIČNO POVEŽE, brez nekega predhodnega
razmisleka in dopuščanja morebitnih drugačnih okoliščin, ki bi terjale tudi
drugačne odzive, ravnanja. Ko je pritisnil na »zvonec«, je pes VSELEJ pritekel,
ker je »vedel«, da bo v posodi našel hrano.
Pojasnilo
tega »vedenja«:
Žival ni
mogla ZARES VEDETI, da bo našla hrano (pač pa je le pomnila to, da jo je vedno
našla v PRETEKLOSTI), zato se je odzvala POVSEM REFLEKSNO, refleksno odzivanje
pa je, z drugimi besedami, NAGONSKO RAVNANJE. Torej gre za delovanje na osnovi
nagonov.
Neandertalec,
po uradni interpretaciji bitje, ki je IZUMRLO pred približno 35.000 leti.
H O M O S A
P I E N S
Bitje, ki
živi v današnjem času, ki je doživelo srečanje z Neandertalcem in z njim nekaj
časa celo sobivalo, bitje, ki velja za naprednejšo vrsto. Današnji, »sodoben
človek«, naj bi bil Homo Sapiens, človek-razumno bitje.
Homo Sapiens
je višje rasti (kot je bil Neandertalec), »enakomerno razporejene« postave (ne
krasi ga čokatost, tako kot je bilo značilno za Neandertalca).
Temeljna
razlika, ki Homo Sapiensu omogoča večje zmožnosti, je »višja« stopnja
mišljenja: za Homo Sapiensa velja, da zmore (in je zmogel že takrat, ko je
soživel z Neandertalcem) »videti« več kot samo do prvega (neposrednega) vzroka
in do prve (neposredne) posledice, da lahko preko določenih dejstev »vidi« tudi
POSREDNO (in ne tako kot Neandertalec, ki je razmišljal izključno na osnovi
»otipljivosti«, na temelju VIDA, SLUHA, VONJA, OKUSA in OTIPA – kar pomeni, da
je zmogel razmišljati samo o konkretnih, njemu ŽE POZNANIH stvareh!), da zaradi
tega zmore tudi upoštevati več možnosti hkrati, predvidevati, si zamišljati ( =
predstavljati) »stvari«, snovati ( = tvoriti »nove vsebine«), skratka, za Homo
Sapiensa velja, da je njegovo mišljenje na višji stopnji, v podobi KOMPLEKSNEGA,
CELOVITEGA, ABSTRAKTNEGA mišljenja (in ne več samo »vzročno-posledičnega«
mišljenja, značilnega za Neandertalca).
S O D O B E
N Č L O V E K
Za sodobnega
človeka velja, da naj bi bil Homo Sapiens. Kako bi bil karkoli drugega, ko pa
je Neandertalec – izumrl?
Vse
sestavine, ki se znajdejo v določeni stvari, so-tvorijo to stvar, jo
oblikujejo, in s tem obenem tudi pogojujejo. Z drugimi besedami:
vse, iz
česar sem sestavljen, ne vpliva samo na mojo zunanjost, ampak vpliva tudi na
mojo vsebino, na moje zmožnosti, na to, kako se »kažem navzven«.
Sol je
sestavni del sleherne vode, le da je v morski vodi njen delež večji, kot v t.
im. »sladki« vodi. Zaradi razlike v deležu soli (v vodi) so tudi razlike med
morsko in sladko vodo, najopaznejši se kažeta v okusu (morska je slana) in v
gostoti (v morski se lažje obdržim na površju).
Vse kar
tvori moje možgane, pogojuje potemtakem ne samo njihovo obliko in velikost, pač
pa tudi njihove – zmožnosti.
Uradno
zabeležena dejstva:
- vsi
»mladiči« sodobnega človeka se rodijo z možnostjo, ki ji pravimo »domišljija«
(to je podoba abstraktnega mišljenja), kasneje, nekje po 4. letu starosti
(zanimivo, ko primerjajo sposobnosti živali in človeka, znanstveniki
ugotavljajo, da je 3-letni otrok »na ravni šimpanza«), ta zmožnost – IZGINE.
96 %
sodobnega človeka ne zmore kompleksnega, celovitega, ABSTRAKTNEGA MIŠLJENJA (to
zmožnost izkazuje le tisti del populacije, ki se kaže v podobah snovalcev - del
»znanosti« in del »umetnosti« - in tisti del, na drugi skrajni strani, ki nima
nobenega »realnega stika« s stvarnostjo, ker »živi v nekem svojem, za nas
»neprištevnem«, svetu), pač pa razmišlja enostavno, vzročno-posledično (tako
kot Neandertalec).
- ko so
ugotavljali posebnosti Ajnštajnovih možganov, so že s »prostim očesom« opazili
izjemno povečanost sprednjega (čelnega) možganskega režnja (ki je, v primerjavi
z možgani običajnega sodobnega človeka, za več kot 15 % večji!), izjemno večjo
nagrbančenost taistega režnja, režnja, ki je v možganih »zadolžen« (tudi) za – abstraktno
mišljenje. In Ajnštajn je »znal« abstraktno razmišljati, sicer se nikoli ne bi
mogel dokopati do »nevidnih vsebin«, jih zapisati v podobah formul, definicij,
in potem nam, sodobnim ljudem omogočiti »videnje« teh formul in definicij (ne
pa tudi samih vsebin, preko katerih se je on sam prikopal do svojih
ugotovitev).
Ajnštajn je
potemtakem (bil) Homo Sapiens.
-
ugotovljeno je, da je pri 70 % svetovne človeške populacije (v Evropi, ki je
pra-domovina Neandertalca, je odstotek ŠE VIŠJI) gen mikrocefalin MCPH1 (gen,
ki SO-TVORI človeške možgane!), ki se je pojavil se je pred 1,1 milijonom let
in dobil svojo današnjo alelno obliko pred 37.000 leti, kar je 2000 let pred
izumrtjem Neandertalca, in ga je v bistvu le-ta, Neandertalec, zapustil v
dedovanje sodobnemu človeku. Omenjen gen vpliva na prednji, čelni reženj, na
tisti del možganov, ki je (NAJ BI BIL) zadolžen za – abstraktno mišljenje!!!
So tisti, ki
jih »mi« obravnavamo kot »genije« res »geniji«, ali so zgolj predstavniki vrste
Homo Sapiens (razumskega človeka)? In »mi«, smo »mi« res »homo sapiens«, ko pa
NE ZMOREMO kompleksnega, abstraktnega mišljenja, pač pa le enostavno,
vzročno-posledično? Smo, morda, le dediči, potomci Neandertalca (na eni strani,
in Homo Sapiensa, na drugi – kajti telesno »čokatost« in nižjeraslost nista več
značilni za »človeško populacijo« evro-azijskega prostora)?!
Znanost išče odgovore na vprašanje
»Zakaj je človek edino bitje, obenem razumsko, ki se zmore izkazovati z
nerazumskimi ravnanji?«
Morda ima
posamezne delčke, odgovora, pred očmi, a jih mora samo še – sestaviti?!
Človek bi
bil izjemno pametno bitje, ko bi se zavedal lastne neumnosti. Tako pa je
izjemno neumno, ker o lastni pameti domneva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar