Med »pesniki«, in pesniki…

»Kaj imaš od tega, da znaš z besedami?« Velikokrat sem slišal to vprašanje. Zastavljajo ga tisti, ki ne znajo, z marsičem, morda z ničemer. In še manj razumejo, karkoli, zlasti poglavitnega ne. Ko bi razumeli…

Obstajata predvsem dve področji, na katerih mi besedno znanje daje. Veliko daje. In zmore dati tudi drugemu. Področje poezije, in področje psihoterapije.

Poezija.

Nekoč, davno, vrhunec besednega izražanja. In redka, sila redka podoba izkazovanja. Podoba samoizpovedovanja, opredmetena v melodičnih verzih, v polnosti rim, in v pripovedih, zaokroženih v le nekaj vrsticah. Tega ne zmore vsako teslo!

Ko bi med še živečimi, in meni znanimi, slovenskimi pesniki omenil tiste, katerih verzi me zmorejo prepričati, bi zapisal le dva priimka. Makarovič, Fritz. Vsi ostali, meni znani, so običajni stihoklepači, bolj ali manj vešči obrtniki, posiljevalci besed.

Skozi pogled v preteklost, zanesljivo, ne bi izpostavil obče »čaščenega« Prešerna. Že res, da je zapisoval v umetelni dovršenosti, a v njegovih verzih niti približno ni tistega, s čemer se je izkazoval Janez Menart! Ki je v, na pogled povsem preprostih, vrsticah nizal misli, spoznanja, samo življenje! In je to počel na način, da je bil malodane vsakomur dostopen, in je zvenel toplo, iskreno.

Da, lepota je v dovršeni preprostosti, pa…

Če te muči zapisovanje, in potrebuješ ure, morda celo dneve, da izdelek na plano postaviš, potem se trudiš zaman, ne zmoreš biti prepričljiv, pa čeprav dosežeš občo všečnost. Ko bi zmogel na izust, in zgolj v nekaj minutah, potem – potem bi razumel to, kar sem zapisal!

In kaj mi daje, to znanje z besedami, na področju poezije? Veliko, pravzaprav ogromno!

Samo zavedanje zmožnosti mi omogoča vedeti, da svoje najboljše pesmi še nisem zapisal. In je, morda, nikoli ne bom. In je takšno zavedanje spodbuda, ki, povsem neprisiljeno, žene dalje…

In kaj mi daje samo igranje z besedami? Zadovoljstvo! Predvsem tisto, ki se poraja ob samem zapisovanju. Ko besede dobesedno vrejo, da jih komajda sproti zapisujem. In…

In v kolikor še nekoga drugega prepričajo, potem – težko bi opisal občutke, kakršni se porodijo, ko med poslušalci zagledaš objokano bitje, ko to bitje, ob zaključku bralnega dela, pristopi, in pove, da je skozi pesem lastno življenje čutilo!

Psihoterapija.

Tu se kaj dosti ne bom podal v preteklost, v čase, v katerih so o psihi vedeli še manj, kakor vemo danes. In so se obolelosti lotevali na grozljive načine, s kronsko lobotomijo vred!

Besede so edina sredstva, s pomočjo katerih zmoreš doseči podzavest drugega. In ne samo doseči, pač pa v njej tudi popraviti, odpraviti napake iz preteklosti. Številna prepričanja, tako značilna za občost, a povsem neustrezna dejanskim stanjem! Predvsem pa prepričanja, ki porajajo psihično obolelost!

Pravijo, da se klin s klinom zbija, pa – če so besede tiste, ki, v podobi zapovedi, zdravega spremenijo v obolelega, potem so besede tudi tiste, ki lahko takšno obolelost, ne povzročeno z mehansko okvaro, tudi odpravijo.

Zavedanje mojih besednih zmožnosti mi omogoča predvsem to, da zmorem že samo pomoč ponuditi. In da vem, da bom v pomoči tudi uspel! Da bom ozdravil!

Sama zmožnost mi omogoča izvedbo zastavljenega, le-ta pa poraja zadovoljstvo, ob vsaki odpravljeni okvari. In tudi to zadovoljstvo je spodbuda, žene naprej, v to, da skozi garaško delo, kar dejansko terapevtsko delo je, samemu sebi svoj obstoj opravičim. In…

Da, tako, kakor so na področju poezije pesniki in »pesniki«, tako so poznavalci in »poznavalci« povsod, tudi na področju psihoterapije. Zaradi česar mi, in zgolj na tak način, zmožnost z besedami zbuja tudi nezadovoljstvo. Ko gledam, kdo vse se dandanes ukvarja s poezijo, terapijo, in z vsem ostalim!