Pismo
sestrični
Sestrična,
zdravo!
Sama si
kriva! Ker se je prijetno pogovarjati s teboj, in ker si med redkimi, s
katerimi mi je moč pogovarjati se o vsebinskih zadevah, o tistih, o katerih se
v običajnem svetu ni moč tvorno pogovarjati, nadaljujem pogovor s teboj, čeprav
si, v fizičnem smislu, odsotna, meni nedosegljiva.
Priznam,
nisem bral del tistega filozofa, katerega si omenila (tistega, ki govori o
»devetih stopnjah zavesti«), pravzaprav si nisem niti njegovega imena zapomnil.
A ga zmorem, na temelju slišanega, uvrščati med idealistične filozofe.
Da,
filozofija se deli na dve temeljni smeri, na materialistično (znotraj katere
je, vsaj po mojem mnenju, na vrhu Marx) in na idealistično (znotraj katere na
vrh umeščam Hegla), med obema pa obstaja pomembna razlika! Materialistična
izhaja iz dejstva, ki govori o obstoju materije (materialnega) in v tej
materiji išče vzroke (razloge) njenega »obnašanja«, izkazovanja, medtem ko
idealistična svet razlaga na osnovi posledic (tega materialnega), na osnovi
njegovega izkazovanja, potemtakem na osnovi ugotovitev, oblikovanih v okviru
čutnega zaznavanja (in NE razuma!), pri čemer je največja težava prav v tem, da
»imajo vsake oči svojega malarja«, da slehernik ta izkazovanja vidi na njemu
lasten način (v okviru njemu danih, objektivnih zmožnosti), in potem po teh izkazovanjih
razlaga stvarnost. Zaradi tega tudi, na tak način, ni možen dogovor, konsenz,
na ravni človeštva, pač pa obstajajo posamične usmeritve, posamične resnice (a
vse, od prve do zadnje, le delne, nepopolne, potemtakem, v odnosu do celote,
NEresnice), posamezne prakse, načini življenja… kar vse je imenitna osnova za
razslojen svet, za večne razlike, posledično – za nezmožnost uskladitve, za
nezmožnost tvornega, uspešnega (vsem in vsakomur) sobivanja! Čeprav…
Vzrok
določenega izkazovanja je VEDNO V sami stvari, v njenih naravnih opredelitvah,
pa, če vzamem preprost primer, in pojasnim v podobi gravitacije, potem zapišem
takole: na Zemlji je gravitacija bistveno večja, kot je na Luni, in to zaradi
obstoječih naravnih opredelitev, danosti. Zemlja je namreč še vedno zelo živ
planet, ima jedro, aktivno in dovolj veliko, to jedro se giblje in s tem
ustvarja trenje, to trenje povzroča magnetizem, in ta magnetizem je –
gravitacija. Luna, na drugi strani, je domala ugasel planet, in premore še
toliko energije, kolikor je je potrebne za to, da samo telo, maso planeta, drži
skupaj… in s tem izkazuje tudi svojo minimalno gravitacijo.
Potemtakem,
če je vzrok VEDNO V konkretni danosti, potem je tudi vzrok določenega (načina)
mišljenja opredeljen z naravnimi danostmi (in ne z izkazovanji, kot so vzgoja,
učenje, načini sobivanja… vse našteto so, izključno, posledice konkretnega
bivajočega!).
Tiste
različne stopnje zavesti, devet naj bi jih bilo, so, kot prvo, napovedovanje
bodočnosti, so torej zapisane v podobi trditev, čeprav naj bi bilo jasno, da
bodočnosti NI moč opredeljevati kot nekaj definitivnega, neizbežnega, saj je
kup zadevščin, okoliščin, trenutno nam še neznanih, ki zmorejo tokove časa
preusmeriti po svoje. Z drugimi besedami lahko o bodočnosti zgolj predvidevamo
(in to lahko počnemo v različne smeri), ne moremo pa o njej oblikovati
dokončnih stališč, veljavnih za vse in vsakogar, in, še posebej pomembno,
veljavnih za dejanski razplet, razvoj dogodkov! In ta, ki »ve« za naprej, ta,
ki je v to svoje »vnaprej-vedenje« povsem prepričan, ta, zagotovo, o sedanjosti
(preteklosti) napačno ve, in je nezmožen trezne presoje!
V bistvu pri
večinski populaciji sploh NE gre za zavedanje, za zavest kot tako, pač pa gre
(v vseh oblikah tega zavedanja, pa naj bo zasnovano na etični ali državni
pripadnosti) zgolj za preprosto, naravno – pripadnost krdelu (plemenu). S to
razliko, da se, skozi čas, oblike (velikosti) tega krdela spreminjajo, obenem
pa »svet« kot tak (zaradi naraščanja števila prebivalstva, zaradi možnosti
komunikacije, potovanja) postaja vse manjši. Da moja trditev o NEOBSTOJEČI
zavesti drži, bom skušal dokazati v nadaljevanju…
Vzemiva
splošno znano dejstvo o tem, da imajo VSI večinski neke »svoje« posameznike, ki
jih pojmujejo kot »velike«, če sem natančnejši, kot »NAŠE velike«. Vsem (tem
večinskim) so ISTI (»veliki«) posamezniki pomembni, vsem tem večinskim so ti
»veliki« po okusu, pomeni, da do teh »velikih« VSI večinski izkazujejo povsem
enak odnos (bojda jih slavijo, častijo, a samo tozadevno, in daleč od dejanskega
čaščenja!). Ni zanimivo, da imajo po vseh ostalih stvareh, vsebinah, vsak svoj
okus, da je nabor teh različnih okusov sila pester, celo tako nasprotujoč si,
da je nezdružljiv?! In – čemu je tako, s temi »velikimi«? Preprosto…
V kolikor
nisem zmožen prepoznavati vrednosti določenih vsebin (tega pa nisem zmožen, ker
teh vsebin NIMAM V sebi, ker se s temi vsebinami nisem zmožen izkazovati),
potem mi ne ostaja druga možnost, kot ta, da vrednosti »prepoznavam« na osnovi
(družbenega) konsenza!
Povedali so
mi, da so ti »veliki« pomembni, in zdaj »vem«, da so – zares pomembni, zares
»veliki«!
Čemu pa mi
služijo, ti »veliki«? Spet, povsem preprosto: ker imam, kot del nagonskega
sveta, potrebo po uvrščanju na družbeni lestvici (ali vsaj po tem, da ne
odstopam od splošno veljavnih opredelitev, da nisem drugačen, pač pa da sem
»naš«, da sem del tistega »mi«), mi tudi takšne stvari, kot so »veliki«, pa
Triglav, slovenstvo… pomenijo veliko, in vsaj toliko, da me okolje ne izloča
(me ne sili v samostojno, suvereno življenje, katerega ne bi zmogel), obenem pa
si tudi z drugimi rečmi, z nadomestki lastne (ustvarjalne) nezmožnosti gradim
»veljavo« (tako v lastnih očeh, kakor tudi v očeh večinskega okolja), pa
tekmujem z boljšim avtomobilom, službo, plačo, standardom, z boljšim položajem,
z boljšim nazivom (spričevalom)… in se obnašam natanko tako, kot se znotraj
svojega krdela obnaša volk! Tudi on namreč ve, da bo imel več ugodja, več
pravic, če se bo na lestvici krdela prebil višje (samo da volk svoje prebijanje
realizira na temelju SVOJIH dejanskih sposobnosti, medtem ko v večinskem
človeškem svetu to dviganje omogočajo nadomestki - že prej naštete dobrine, ki
imajo, po občem pojmovanju, ustrezno »veljavo«).
Koliko je
takšna zavest realna, dejanska, o tem najbolje priča običajna – nogometna
tekma, ki v trenutku razdeli »narodno ozaveščene« na tiste ZA, na tiste PROTI,
in na tiste nevtralne (kakor v dnevni politiki, levi, desni, sredinski).
Pomeni, da zmore skupnost (enotnost) kolikor toliko funkcionirati IZKLJUČNO v
primeru (domnevne ali dejanske) ogroženosti »od zunaj«, in takrat lahko
združuje tako na nacionalni osnovi, kot na osnovi podobnih »načinov življenja«
(»civiliziranosti«), v končni fazi tudi na ravni celotnega planeta (v kolikor
bi, denimo, pretil napad »marsovcev«), kar, z drugimi besedami pomeni, da zmore
sobivanje delovati zgolj v podobi izbire »manjšega zla«, pa daje prednost
(posameznikovemu) preživetju. Takoj pa, ko občutek ogroženosti izgine, se
takšna »skupnost« razbije na nešteto posamičnih različnosti…
Ko bi šlo
dejansko za zavedanje (za zavest), potem bi tudi v stanju (občutka)
neogroženosti vedeli, da je moč s skupnimi močmi tvoriti (vsem in vsakomur)
boljši svet, potem ne bi bile merodajne različnosti, pač pa bi vsaka različnost
živela na sebi svojstven način, ne da bi s tem ogrožala vseh ostalih!
NE, to NISO
niti skupnosti, to NI sobivanje, to nikakor NI posledica (izkaz) zavesti
oziroma zavedanja, pač pa gre zgolj za popolnoma naravno obnašanje, opredeljeno
v podobi nagonov, izkazujoče se v vsakokratnem iskanju (sebi) lažjih,
uspešnejših poti pre/živetja!
In sva tako
znova pri nagonskem izkazovanju (in pod nobenim pogojem pri razumskem!), ki je
pogojeno s podobo mišljenja, poimenovanega enostavno, konkretno, neposredno
vzročno-posledično mišljenje. Od katerega ne kaže pričakovati nekih
evolucijskih izboljšav, in še posebno ne vsebinskih sprememb, ki bi zastavljen
način mišljenja (in razvijajoč se skozi desettisočletja) iz nagonskega popeljal
v razumsko! Pa tudi…
Ko izbruhne
požar, v gozdu, takrat zmoreta volk in srna bežati skupaj, z ramo ob rami,
vendar v istem trenutku, ko dospeta na varno, spet postaneta povsem »običajna«
volk in srna.
Ja, žalostno
dejstvo, a »javno izobraževanje« in večinska prevlada sta pripeljala tudi do
tega, da obstajata tako znanost, kakor tudi »znanost«. Prva zmore obstoj svojih
ugotovitev dokazati v »naravi«, v obstoječem (potemtakem tudi različnostim
dostopnim dejstvom), druga pa lastne ugotovitve najraje podkrepi s trditvami,
zastavljenimi v podobi absolutnih resnic, resnic potemtakem, ki takoj
spremenijo svoje podobe, ko se znajdejo v drugačnem okolju. Pa, zaradi tega,
sploh niso resnice!
O pasji (ali
kar splošni) pameti
Za izhodišče
vzamem doživet prizor…
Nič me ne
uboga, mi je tožil lastnik pasjega mladiča, medtem ko ga je, zaman, skušal
ujeti. Pa ga učite, sem povprašal v odgovor. Še ne…, sem zaslišal.
Kaj je moč
ugotoviti, ob zapisanem? Preprosto to, da sta se srečali dve povsem enaki
pameti, pri čemer je bila pamet pasjega mladiča krepko uspešnejša (mladič je
počel natanko to, kar je želel početi – ni se pustil prijeti, pomeni, da ga je
njegova pamet pripeljala do želenega rezultata) od pameti njegovega lastnika
(ki ne samo, da se je brezuspešno trudil ujeti psička, pač pa je od njega
pričakoval to, da ga »bo razumel« in se bo nenaučen na poklic odzval lastnikovi
volji).
Kakopak,
tudi moj Tar je pameten, pa še kako! Natanko ve, kaj mu prija, in na vse
kriplje si to tudi prizadeva doseči. Pa – ker sem ga namenoma pustil čimbolj
takšnega, kakršen je, po svoji naravi, porojen, tudi on uboga le deloma
oziroma, če zapišem drugače: nisem ga učil »daj taco« in podobnih bedarij, zna
pa priti, in zna še nekaj osnovnih zadev… nekaj kot posledico mojih prizadevanj
(mojega učenja), nekaj pa v podobi povsem realne lastne zmožnosti povezovanja
posameznih dejstev (denimo ve, da bo dobil piškot, takrat, ko mu povem, da je
»zelo priden«).
In je pri
njem tako, da ko zasliši SEdi, sede, ko porečem POči se, leže, in ko ga pošljem
po nogavICE (kup starih, odpadnih nogavic, povezanih v pasjo igračo), poišče te
svoje igralne nogavice. Pomeni, da je NAUČEN razumeti določene BESED(N)E
(POVEZAVE), medtem ko mu sama narava ni dala zmožnosti ugotavljanja vsebin,
vsega tistega, kar ni neposredno dostopno čutilom, pa…
Ko mu rečem,
naj mi prinese krvavICE… ne bo šel po klobase, pač pa odfrči po svojo igračo.
Da, ima nekoliko manjšo spominsko kapaciteto od ljudi, pa reagira (nagonsko, po
pogojnem refleksu) na posamezne zloge, zaradi česar je priporočljivo, da so vsi
ukazi, namenjeni živalim, izrečeni v podobi kratkih besed. Torej ima manjši
spomin, a pamet, po kateri deluje…
Stroka pozna
enostavno, konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje. To je mišljenje,
ki zmore biti uspešno izključno v okviru čutno zaznanega, mišljenje, ki ga
vsebujejo nagoni, mišljenje, s katerim je narava vsa živa bitja pospremila v
ravnanja po pogojnem refleksu. Pomeni, da je takšno mišljenje usmerjeno v
preprost »boj za (pre)živetje«, in deluje tako, da se odziva na vsako konkretno
(zaznano) stanje, okoliščino posebej. Pa če je ta okoliščina prijetna, vzbudi
ugodje, če je neprijetna, pa neugodje, čeprav… čeprav ene same stvari ni, ki bi
obstajala le v svoji enoplastni podobi, in zna, na primer, pogled na nož psa
odgnati, čeprav je nož v roki zato, da taistemu psu pripravi obrok.
In natanko
tako, torej v podobi enostavnega, konkretnega, neposredno vzročno-posledičnega
mišljenja, v okviru nagonov in pogojnega refleksa… deluje absolutna večina
človeštva!
Ampak, slišim
ugovor, ljudje marsikaj vemo… marsikaj znamo… imamo tehnologijo, jo
uporabljamo… hodimo v službo… rešujemo lastne težave…
Pojdimo po
vrsti.
Ljudje
marsikaj vemo. Res je, marsikaj, in izključno tisto, kar smo se NAUČILI vedeti,
pomeni, da tudi sami povezujemo določene besede (s katerimi so nam znanja
prenašali) z ustreznimi aktivnostmi. In znamo narediti mizo, stol, cesto, hišo,
a vsega naštetega mišljenje, kakršno je dano večini živih bitij, NI ZMOŽNO
izmisliti (se pa nauči izdelovati).
Ko bi ljudje
RES vedeli (v smislu RAZUMEVANJA), in ko bi držala tista »vsi ljudje vse vemo«,
potem… potem bi, bržčas, vedeli tudi to, kako »delati« pogoje sobivanja, da bi
– normalno, nemoteno sobivali!
Tudi
običajen nagonski, živalski svet marsikaj ve. Denimo ve kako (brez vseh
pripomočkov in na osnovi izključno lastnih zmožnosti) pre/živeti v krutih
naravnih razmerah. Ne da bi samemu sebi povzročal težave, kakor jih samemu sebi
povzroča človeštvo. In tudi običajen živalski svet se uči, iz dneva v dan
nabira izkušnje in jih, za razliko od človeštva, s pridom koristi – v lasten
prid.
Ne nazadnje,
pes se nauči iskati nevarne snovi, ali ponesrečence, nauči se brzdati agresivne
osebe, nauči se opravljati poklic reševalnega, policijskega psa, psa vodnika,
psa, namenjenega v terapevtske namene…
Torej: žival
tudi marsikaj ve, in zmore s tem svojim vedenjem povsem normalno živeti v
svojem (naravnem) okolju. Kaj pa človeštvo?!
Človeštvo
pa, denimo, govori o »harmoniji v naravi«, čeprav (vsaj občasno) gleda kak
poljudnoznanstven posnetek in vidi leva trgati uplenjeno žival…
Ljudje
marsikaj znamo. Res je, znamo. In znamo (velja za že omenjeno absolutno večino)
SAMO tisto, kar smo se NAUČILI znati. Znamo uporabljati orodje (pripomočke),
znamo zidati bivališča, znamo uporabljati vse dosežke razuma (sicer na tem
področju rado prihaja do absurda, in je v »dosežkih razuma« krepko več umnosti,
kot v njihovih uporabnikih, a kljub temu), znamo večino tistega, kar
potrebujemo znati v nekih običajnih razmerah in v okolju, v katerem živimo in na
katerega smo se privajali skozi generacije. Koliko pa zares znamo – o tem pa
pričajo vse tiste vsebine, katerih ni moč videti (z očmi), slišati (z ušesi),
otipati (s prsti), vonjati (z nosom), okusiti (z brbončicami), o tem, denimo,
najlepše priča tok dogajanj, imenovan »človeška zgodovina« - vrti se, iz časa v
čas, povsem po enakih načelih, pa se izmenično menjavata čas »zdravljenja ran
preživelih in gradnja« in čas »pobijanja in rušitve«. In koliko zares znamo, o
tem priča tudi naše sobivanje, v katerem nikakor nismo zmožni dojeti, da je
svet sestavljen iz različnosti, in da ima vsaka različnost pravico do svojega
načina življenja!
Tudi
običajne živali marsikaj znajo, tako s pripomočki (orodji), kakor brez njih
(zahvaljujoč njihovim, naravno danim, zmožnostim). Znajo, kiti, brezžično
govoriti na nekaj deset kilometrov dolgih razdaljah… znajo, ptice, z lastnimi
močmi, preleteti pot s severa Evrope v Afriko… znajo se, delfini, brez opore,
pognati dva metra nad morsko gladino… skratka: tudi živali znajo, vse tisto,
kar potrebujejo za čimbolj nemoteno življenje. In znajo celo uporabljati orodja
(pripomočke), bodisi takšna, kakršne najdejo v okolici (opica uporabi kamen, da
stre kokosov oreh), bodisi te najdene stvari prilagodijo lastnim potrebam
(določene ptice odlomijo delček vejice, da potem z njim izbezajo črviča iz
luknje), bodisi ugotovijo, da zmorejo uporabljati dosežke človeštva (sraka nosi
orehe na cesto, ter počaka, da jih avtomobilsko kolo stre). Predvsem pa znajo –
normalno sobivati, tako znotraj vsake posamezne vrste, kakor medvrstno (niso ne
pohlepne, ne maščevalne, ne pobijalsko nastrojene).
Ljudje imamo
tehnologijo, in jo uporabljamo. Res je, tehnologija je obče dobro, a je res
tudi to, da taista občost zanjo – ni zaslužna! Z enostavnim, konkretnim,
neposredno vzročno-posledičnim mišljenjem ni možen celovit vpogled, in brez
zmožnosti abstraktnega mišljenja ni moč »videti« zadevščin, ki so čutnim
zaznavam nedosegljive! Zato je bila Zemlja toliko časa ploščata, zato so se
posmehovali Pasterju (ko je govoril o bakterijah), zato so bili prvi poskusi
elektrifikacije (in še marsičesa drugega) neuspešni, ker večina, preprosto, ni
zmogla razumeti dejstev, preko katerih je bilo (torej POSREDNO) moč sklepati o
nečem očem nevidnem. In zato tudi »zgodovinsko cikcakanje«, ker večina,
preprosto, ni zmožna razumeti (vedeti o) niti posledic lastnih ravnanj (medtem
ko vse na tem svetu poteka po strogo obstoječih pravilih, in se pri vsaki
stvari neizogibno na koncu srečata prvi vzrok in zadnja posledica, v enem in istem
»telesu«… KER sem izvolil nesposobne /torej sem jaz vzrok tega, da so
nesposobni prišli do možnosti urejanja družbenih razmer/, izključno zaradi tega
sem, na koncu, nezadovoljen z rezultati /moje lastne volje, izkazane pri
odločanju).
Da, tako je,
žal, in zgolj tako.
Tudi
običajne živali znajo uporabljati tehnologijo. Srako (in njeno trtje orehov)
sem že omenil, pa pripišem tudi rejne živali, ki znajo uporabljati hlev (za
svoje zaklonišče), napajalne naprave, celo na uro znajo gledati (o čemer vedo
tisti, ki zmorejo opaziti, da se, iz dneva v dan, ob približno istem času,
živali v hlevu oglašajo, želeč bodisi hrano, bodisi molžo… in da se, iz dneva v
dan, ob približno istem času, s pašnika nabere živina, pred vhodom,
pripravljena za pot v hlev)… in znajo zdresirane živali (v cirkusu, denimo)
voziti kolo, avtomobilčke… torej znajo natanko tisto, in toliko, kolikor so se
naučile znati. Enako kot pri človeški večini. Je pa res, da običajnim živalim
ne bi dajal v šape odločanja o uporabi jedrske energije. A tega ne bi dal tudi
v večinsko človeško odločanje!
Ljudje
hodimo v službo. Res je, tudi tega smo se naučili. In smo se naučili, da za
delo prejmemo denar, in smo se naučili, da z denarjem lahko plačujemo. In to je
to, bolj ali manj vse. Vendar…
Tudi
službeni psi »hodijo v službo«, opravljajo neke svoje službene zadolžitve, tudi
vprežna žival vleče voz, ali plug, pomeni, da se izkazuje z nekim (človeku)
koristnim prispevanjem, in, ne nazadnje, tudi maček po službeni dolžnosti lovi
miši. V čem smo, glede služb, tako posebni? Ker delamo za hrano (preživetje),
torej zaradi tega, ker MORAMO? Ne, tudi v tem ni nobene razlike, napram
običajnemu živalskemu svetu.
Ljudje
rešujemo lastne težave. Tu bi se dalo ugovarjati na dolgo in široko, obenem
spregovoriti tudi o prislovični pridnosti, prizadevnosti, sposobnosti, ter se
hkrati čuditi preprostemu dejstvu: če smo tako zmožni reševati lastne težave,
kako to, da se te težave v časih vsesplošnega (so)odločanja samo povečujejo?!
Kako to, da se iz generacije v generacijo srečujemo s povsem istimi problemi,
praviloma vezanimi na samo (pre)živetje? Kako, za vraga, vsaj del težav ne
odpade, ko pa jih tako »znamo reševati«?
Pri
običajnem živalskem svetu je znanje reševanja težav dokaj izkazano, kajti od
tega znanja je dejansko odvisno golo (pre)živetje slehernega posameznika, s tem
tudi vrste. In glede na to, da ti posamezniki (vrste) kar uspešno ohranjajo
svoje mesto na planetu (razen takrat, kadar jih, tudi do iztrebljanja, privede
človeška »pamet«), bi si upal trditi, da so dokaj pametne, in da ne
precenjujejo lastnih zmožnosti. Tako kot to počne obče človeštvo, s tem, ko je
prepričano v lastno – razumskost!
Da, in tu se
pojavi tudi druga oblika (način, vrsta) mišljenja: celovito oz. kompleksno
mišljenje, oplemeniteno z zmožnostjo abstraktnega mišljenja! Pravzaprav je
abstraktno mišljenje PREDPOGOJ vsake (in vseh) iznajdb, odkritij, kajti le z
njegovo pomočjo je moč »videti« - očem nevidno, dostopno izključno logiki,
zmožnosti razumevanja (naravnih) zakonitosti, torej tistih pravil, po katerih
vse poteka! In tu se zatakne, pri tem mišljenju – niti prstov ene roke ne
potrebujem, da bi preštel odstotke tistih, odraslih, ki so znotraj človeštva
zmožni abstraktnega mišljenja. In se zato človeštvo (kot celota) izkazuje z
NERAZUMNIMI ravnanji (čeprav se ne bi smelo, ko bi bilo razumno, ko bi bilo
zares sestavljeno iz razumsko zasnovanih posameznikov!), medtem ko se z
nerazumnimi dejanji NE izkazujejo živali (ki ne skušajo prek lastne naravne
zastavljenosti, prek lastnih sposobnosti)… in so zato odkritja, iznajdbe
rezultat peščice posameznikov, katerim (domnevajoč, da smo sami razumni,
domnevajoč, da sami »vse vemo«) pravimo »geniji«. A niso, ti posamezniki,
nikakršni geniji, so zgolj – razumni ljudje. Četudi je potem, posledično,
absolutna večina preostalih le – nerazumsko delujoče, povsem nagonsko
(soodločujoče) telo.
Da, pasja
pamet ali pamet občosti je – eno in isto. Gromozanska večina življenja
razpolaga izključno s to danostjo. Pa »razume« še najraje tisto, česar dejansko
NE razume.
»Družbena
lestvica«
Nagonski
svet poteka v podobi »družbene lestvice«. Le-ta je zastavljena piramidno, in
višje ko si (na tej lestvici), boljši položaj imaš, več pravic ti pripada,
večja je tvoja moč odločanja, tvoja veljava.
V »naravi«
razvrščanje poteka izključno na osnovi sile (moči), in edino pravilo, ki velja
(v »boju za preživetje«), je pravilo močnejšega.
Tudi v
človeškem svetu obstaja nagonski del, celo v večini je, absolutni. In ta,
»človeški nagonski del«, posluje po istih principih, kot so principi, ki
veljajo v »naravi«. Pri čemer ga ovira ena sama težava, in ta je v tem, da je
razumski človek izmislil neka »pravila obnašanja«, ETIKO, s pomočjo katere naj
bi bilo izvedljivo »človečno sobivanje« (in v okviru tega tudi upoštevanje manj
močnih, uvidevnost). Pa…
Ker ta
pravila skušajo onemogočiti razreševanje zadev po sistemu grobe sile (moči), in
je takšno delovanje (v normalnih, razumskih razmerah) celo protizakonito, se je
nagonski del človeštva prilagodil, in skuša samemu sebi veljavo pridobiti na
drugačen način. In je fizično silo oz. moč nadomestil s silo (močjo,
zmožnostjo) pridobivanja vsega tistega, materialnega, kar nagonskemu svetu
»pomeni«, kar ima zanj določeno »veljavo« - s pridobivanjem stvari (predmetov) in
»položajev« (statusov, od šolskega spričevala, do položaja odločanja).
Če zapišem
preprosteje: več kot imaš (materialnega), več lahko (drugim) pokažeš, več velja
(tvoja moč), posledično več veljaš sam, in več jih je, ki ti zavidajo. Super,
na prvi pogled, z eno samo napako, kajti – več kot je tistih, ki ti zavidajo,
več nasprotnikov imaš, več je tistih, ki bodo z veseljem dočakali tvoj padec!
Potrošništvo
je stanje, v katerem se nagonski del človeštva izkazuje s »kupovanjem prek vseh
razumnih meja«: vse, kar vidiš, vse, kar imajo drugi, to MORAŠ imeti tudi sam!
In v kolikor ti uspeva, si s kupovanjem (imetjem) porajaš zadovoljstvo (in
»osebno veljavo«, v lastnih očeh in v očeh sebi enakih), v kolikor ti ne
uspeva, se porodi nezadovoljstvo, ki samo raste (sorazmerno s časom tega
neuspevanja).
Odgovor na
to naravno danost (na večno glad), na t. im. potrošništvo, je »hiperprodukcija«
(prekomerno proizvajanje) – kakor je nebrzdana glad po materialnem, tako je
nebrzdana proizvodnja materialnega, ki v povsem preprosti naravni danosti ( =
večna lakota) nagonskega sveta najde lastno priložnost za uspevanje. In NIKAKOR
ni obratno, kajti – najprej se pojavi lakota, šele nato pride do tega, da
omisliš tisti »nekaj«, s čemer jo boš hranil. Govorim, kakopak, o izhodiščnem
položaju, za katerega je značilna POTREBA PO UMEŠČANJU (potreba po imeti vse in
več). Kakopak, v nadaljevanju zmore proizvodnja (poznavajoč naravo nagonskega
sveta) ponujati nove in nove proizvode, ki sploh NISO POMEMBNI za samo fizično
preživetje, a štejejo na področju PRIDOBIVANJA OSEBNE »VELJAVE«… in to tudi
uspešno počne.
Da gre pri
tem za sila nehvaležen začaran krog, v katerem nagonska narava ogroža lasten
položaj, si slabša možnosti nemotenega preživetja, je tudi dejstvo, kajti – v
kolikor želi proizvajalec »proizvajati na veliko«, potem mora imeti veliko
kupcev. V kolikor naj bi imel veliko kupcev, morajo biti cene proizvodov
dosegljive večini. V kolikor naj bi bile cene dosegljive ( = nizke), je
potrebno zmanjšati stroške (proizvodnje, prodaje). In – ker ni moč nižati
stroškov surovin (vse surovine na planetu obstajajo v omejenih količinah, in z
njihovo porabo se te količine le manjšajo, in manj kot je nečesa, večjo ceno
ima…), ostaja izvedljivo eno samo področje, na katerem proizvajalec zmore obvladovati
stroške, in to je – področje dela. Lahko niža plače, lahko odpušča (in uvaja,
namesto fizične delovne sile, mehanizacijo), z drugimi besedami: proizvajalec,
v želji po nižanju cen (kar je sila simpatično nagonskemu povprečnežu, kadar se
nahaja v vlogi kupca/potrošnika), odpušča delovno silo in/ali jo ceneje (manj)
plačuje, vendar sočasno, s tem, pripelje do tega, da se, posledično, oža krog
morebitnih kupcev (če sem brezposeln ali če imam tako majhno plačo, da z njo
komajda fizično preživim, potem ne zmorem kupovati vsega, kar bi želel), pa
(proizvajalec, prodajalec) išče (najde) druge načine prodaje ( = posojila,
hipoteke), s katerimi dodatno (na daljši rok) izčrpava plačilno zmožnost
»potrošnika«, in, kakorkoli obrneš, takšna NEUMNOST, kakršna opredeljuje
nagonski del človeštva (znotraj razumsko urejenega sveta), brezpogojno privede
do stanja, v katerem se taisti potrošnik, ki ŽELI nizke cene (sebi dosegljive
proizvode), znajde v vlogi NEZADOVOLJNEGA, kupno nezmožnega dela skupnosti.
In je še
dobro, da se planet vrti sam od sebe, in se mu, zaradi neumnosti dvonoge
nagonskosti, še ni zmešalo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar