»Kar ješ, to
si…«
Po občem
prepričanju hrana (zadeve, ki naj bi jih užival, da bi si omogočil izpolnitev
enega temeljnih pogojev pre/živetja) opredeljuje tiste, ki jo jedo. Od tod
tisti njihov “kar ješ, to si”. Je razširjena, ta(kšna miselnost, zelo, a je
povsem - neumna! Kakor so neumne pravzaprav vse razširjene ugotovitve
razširjenosti! Pa pojasnim...
1. za začetek
zastavim z jezikovnega izhodišča, in zapišem, da ima jezik sila pomembne
opredelitve, zaradi katerih sploh zmore obstajati v podobi tistega, za kar je
ustvarjen - v podobi orodja sporazumevanja! In - če nisi zmožen upoštevati
jezikovnih pravil, vsaj tistih osnovnih, potem si se zmožen sporazumevati samo
s sebi enakimi, pomeni, s tistimi, ki tudi sami ne izkazujejo zmožnosti
udejanjanja jezikovnih pravil.
2. kakopak,
v “prevodu” bi se obravnavana trditev nekoliko daljše glasila, in bi se jo dalo
brati kot “če ješ žival(i), si žival, če jih ne ješ, potem pa nisi žival, ampak
si - človek”. A, groza grozljiva, tudi takšen, razširjen zapis, zmore
izkazovati - neumnost tistega, ki je v takšno bedarijo prepričan! Kajti - če je
hrana merodajna za razlikovanje med človekom in živaljo, če je NEžival, če je
človek tisto bitje, ki ne je mesa, potem - je krava človek?!
3. neumnost
je zmedena, sama po sebi, pa bi, domnevam, težko ustrezno pojasnila sledeč
zaplet: kdor je meso, je žival... izhaja, iz tega: kdor je rastline, je -
rastlina? Nadaljevanje: kdor je tako meso, kakor rastline, je pol žival, pol
rastlina? In, če nadaljujem: kdor je plodove (rastlin in/ali živali), je ta -
plod (rastlin in/ali živali)?!
4. da je
trdoživa, neumnost, tudi ni novo spoznanje. Pa se, v okviru svojih opredelitev,
kadar je v svoji skrajni podobi, otepa celo plodov, sadov, v kolikor so ti -
živalskega izvora. In - čemu to počne? Iz preprostega razloga, ker ne zna
razlikovati niti med osnovo ( = rastlina, žival) in posledico, plodom, sadom (te
rastline, živali). Denimo - koruzni storž, zrno, NI rastlina (vsaj po
uveljavljenih ugotovitvah NI), saj ne premore ene same temeljne značilnosti, ki
opredeljuje rastline kot take. In tudi ni (obvezen) sestavni del rastline, saj
izrastejo tudi takšne koruze, ki storža, zrna - ne porodijo... pa so, kljub
temu, rastline, so, kljub temu - koruza! In je, povsem podobno, na drugi, torej
na živalski strani... mleko NI sestavni del krave, in jajce ne kokoši.
5. bojda jih
moti predvsem način pridelave dobrin (izkoriščanje naravnih danosti),
neprimeren odnos do “vira” določenega sadu, plodu, ampak... tudi tu se
izkazuje, neumnost, izključno s tem, s čemer se zmore - s samo seboj,
potemtakem z neumnostjo, kajti... tako, kot imajo krave privezane (v
industrijski reji), in kokoši zaprte (v industrijski reji), tako tudi na
področju rastlin (v industrijski pridelavi) še kako silijo “naravne danosti”,
jih “plemenitijo” s sredstvi (ki so, na dolgi rok, VSA škodljiva, pa ne samo
prsti!), sadijo hitro rastoče rastline (sadno drevje, na primer, katerega že po
treh letih, morda petih, posekajo, odvržejo) in počnejo še mnogo drugih stvari,
s katerimi izkazujejo eno samo, osnovno zadevo: nepoznavanje naravnih
zakonitosti, s tem škodljivo poseganje v “bodočnost”, in s tem tudi - lastno
bebavost!
6. absurd, a
takšna trditev (in vse ostale njih kategorične trditve!) izkazuje zgolj njih
nezmožnost “širine pogleda”, njih nezmožnost dojemanja celote kot take, njih
nezmožnost, potemtakem, abstraktnega mišljenja. In je nerodna zadeva, glede
tega abstraktnega mišljenja, kajti prav ono je potrebno, da zmoremo pri vrsti/
posamezniku govoriti o - razumu! In je še bolj nerodna, ta zadeva, kajti tam,
kjer ni razuma, tam so - nagoni. In so, brezpogojno, nenehno izkazovani tudi v
praksi, v “življenju”. Pa je absurd še nekoliko bolj kričeč, če poznamo
definicijo, ki človeka razlikuje od živali, in pravi, da se človek ravna po
razumu, žival pa - po nagonih.
Preteklost
rodi sedanjost, sedanjost govori o preteklosti
Od kod
vedenje o mamutih? Od kod, pravzaprav, vedenje o živalskih vrstah, ki so nekoč
poseljevale planet? Ko pa so izumrle, bojda, ko pa jih, tozadevno, ni več?
Bojda so
bili mamuti »drugačni« od sedanjih slonov. Ja, sila, sila »drugačni«, a zgolj –
očem! Imeli so štiri noge, rep, rilec, okle, imeli so pravzaprav popolnoma vse,
kar imajo današnji sloni, le – nekoliko razlike je bilo v velikosti, in v tem,
da so bili mamuti krepko bolj kosmati, kot so (današnji) sloni.
O velikosti
in kosmatosti je ugotovljeno na temelju najdb. In te ugotovitve niso
presenetljive, vsaj tistim ne, ki so zmožni upoštevati, sočasno, tudi
ugotovitve o vremenskih razmerah, tako tistih, ki so veljale v času mamutov,
kot tistih, ki veljajo danes. In ki so zmožni upoštevati razlike med takratno
podobo planeta, in današnjo. Pojasnim…
V času
mamutov so bile klimatske razmere krepko ostrejše, kot so danes, ozračje je
bilo krepko hladnejše od današnjega. Pomeni, da se je bilo potrebno bolj
obleči, za to, da ne zboliš, zmrzneš. Pa je povsem logično, da so se tudi
živali morale zaščititi pred mrazom, in da so to počeli tudi mamuti. Zdaj pa –
ker niso znali plesti, da bi si spletli oblačila, so si jih kar omislili, v
podobi – dlakavosti. In kasneje, ko se je ozračje otoplilo… kasneje zaraščenost
več ni bila potrebna, pa so se dlake zredčile, in se je prikazala koža…
današnjega slona!
Ne, ne, ne
bo držalo, mamuti in sloni, to ne gre vkup! Ne nazadnje – mamuti so bili večji!
Bojda je, v
času mamutov, vegetacija lepo uspevala, ves planet je bil preraščen, zaraščen.
In je bilo več kot dovolj hrane, v prvi vrsti za rastlinojede (posledično tudi
za njih plenilce, torej za mesojede), pa so se živali smele »porediti« (pa ne v
širino, pač pa v velikost!). Ja, nekoč, dolgo nazaj, so na planetu živele v
povprečju krepko večje živali, kot so te, ki jih danes videvamo. Kasneje…
kasneje pa, ko se je podnebje radikalno spremenilo, se ne le otoplilo, celo
zagrelo do te mere, da so se pojavila tudi sušna obdobja, pač pa je postalo v
pogojih nihajoče, porodilo različne letne čase… kasneje pa je nestalnost
pogojev vplivala tudi na rastje. Le-to ni več imelo enakomernih možnosti, tekom
celega leta, za rast, in se je tudi rastje moralo tem spremenjenostim
prilagoditi. Posta(ja)lo je manjše…
Kadar se
nekaj zmanjša, takrat je zlahka moč ugotoviti, da je tega »nečesa« manj, kot ga
je bilo poprej. In če ga je manj, potem s seboj nikakor ne zmore nahraniti
toliko potreb, kot jih je nahranilo pred zmanjšanjem. Pomeni, da nastane povsem
logičen splet vzročno-posledičnih povezav, in se zgodi to, da se zaradi
manj(še) hrane pojavijo – manjše oblike preostalega, nerastlinskega, življenja.
In je moral mamut ne samo odvreči dlake, pač pa se je podal tudi v velikost,
kakršno danes opažamo pri slonih (mimogrede: tudi /današnji/ sloni niso enaki,
po velikosti. Največji je afriški, sledi mu indijski, tretji pa je slon, ki
živi na Borneu, in je malodane palček, napram afriškemu, pa še rep mu, za
razliko od obeh ostalih, sega skorajda do tal).
To je vsa
skrivnost »izumrtja« mamutov. In podobne evolucijske razplete je moč opažati
tudi pri drugih vrstah, pa… je le stvar poznavanja vsebin(e), in zmožnosti
ugotavljanja tisti element, ki odloča razliko med (domnevnim) izumrtjem in
(dejansko) evolucijsko spremembo. Zaradi česa si je, domnevam, težko
predstavljati tudi to, da so ptice – potomke letečih dinozavrov. Vrabček, da bi
se porodil iz dinozavra, nemogoče…
Vse vrste se
spreminjajo, in so se spremenile. In ker obstaja, na področju časa, temeljna
ugotovitev o tem, da »preteklost« poraja »sedanjost«, je zlahka moč stvar
obrniti, in ugotoviti, da je s pomočjo »sedanjosti« moč ugotavljati
»preteklost«, in jo razume(va)ti, kajti… odpadla je dlaka, malce so se
zmanjšali, a še vedno imajo štiri noge, rep, rilec, okle… in ne samo to, še
vedno »trobijo«, in še vedno se, sloni, obnašajo natanko tako, kot so se
obnašali skozi vse čase!
Zaradi tega
vemo kar dovolj tudi o preteklosti dvonogega sveta. Vede so krepko napredovale,
pa se je, denimo, biologiji, arheologiji, antropologiji… pridružila tudi
»porojena« genetika. In le ta je zmožna ugotavljati na področju genske zasnove,
tako na temelju najdenih ostalin, kakor na temelju sodobnih vzorcev. In se je
razvila tudi nevrologija, veda o umskih zmožnostih nasploh, ki je tudi zmožna
primerjati ne samo v sodobnem času (ko ugotavlja – ekstremne – razlike med
posamezniki in občestvom), pač pa je zmožna zavedanja o tem, da niso dlake in
velikost in širina… tisti faktorji, ki so odločilnega pomena za spekulativne
danosti, pa zgolj po zunanjih, materialno »otipljivih« značilnostih ni moč
presojati o ničemer drugem, kot o obliki posameznega bitja (vrste), o njegovih
(njenih) prehranjevalnih in tudi ostalih navadah, ter o okolju, v katerem (je)
opazovano živi (živelo). In s tem, ko gensko zasnovanost upošteva kot temeljni
zapis značilnosti (vrste), in s tem, ko v preteklosti ugotavlja enake gene,
kakršni so ti, ki obstajajo danes, in s tem, ko med različnimi genskimi zapisi
(resda se genski zapisi v večjem delu skladajo, a so prav različnosti tiste, ki
izpostavljajo različne »vsebine«!) ugotavlja, v sodobnosti, različne vsebinske
opredelitve (torej tudi zmožnosti)… s tem se zmore prav zlahka, a še vedno
odgovorno oz. verodostojno podajati tudi v ugotavljanje vrst, katere so živele
nekoč. Pa zmore presojati o »izumrlem« Neandertalcu (ki se je, dejansko, le
modificiral, je danes nekoliko bolj »dodelan«, a temeljni genski zapis, ki
njegove zmožnosti opredeljuje, je še vedno tu… še vedno obstaja večinska nezmožnost
abstraktnega mišljenja, še vedno obstaja večinsko nagonsko ravnanje)… in zmore
ugotavljati tudi o resni ogroženost Homo Sapiensa, razumskega človeka, ki je
svojo usodno napako naredil takrat, ko se je s prvonavedenim spečal. In s tem
porodil nek »miks«.
Pa še kako
je moč vedeti o preteklosti, le… ne zadošča tisti »vem«, pač pa je za vedenje,
poleg temeljnega znanja, potrebna tudi zmožnost ugotavljanja, dojemanja. Ta pa,
žal, ni blagodejno porazdeljena v svetu dvonogih.
Zakaj
princip »živeti zase« ne omogoča normalnega sobivanja?
Zastavim kar
s primerom iz »narave«. V njej nikakor nimajo vsi enako, daleč od tega, vse
živalske vrste živijo v hierarhični organiziranosti, in vsak pripadnik točno
ve, »kje mu je mesto«, kakšne pravice ima, napram ostalim.
Seveda, tudi
v »naravi« bi tisti, ki imajo manj, imeli več, in tisti, ki imajo več, ne
želijo svojih ugodnosti oddati/prepustiti drugim… zaradi česar prihaja do
nenehnih spopadov, tudi znotraj skupnosti, ne samo med skupnostmi. Rezultat teh
spopadov pa je odvisen tudi od tega, koliko se tisti, ki nima, a želi imeti,
počuti ogroženega…
Bolj kot je
brez tistega, kar si želi, bolj kot je v podrejenem položaju, manj ima za
izgubiti, več si upa tvegati, s tem je tudi spopad bolj krut. In ko se znajde v
situaciji, da se celo fizično počuti ogroženega (torej ne samo po tem, da nima
enakovrednih pravic), takrat pa, običajno, pride do boja na življenje in smrt.
Povsem enako
je v dvonogih skupnostih, in povsem drugače v skupnosti – razumskega človeka.
Razum se namreč zaveda preprostega dejstva, da lahko z nekom/nekimi sobiva,
mirno, varno, zadovoljno, le takrat, kadar so vsi v skupnosti (relativno)
zadovoljni. Pomeni, da takrat, kadar je še najslabotnejši član skupnosti
(relativno) zadovoljen, takrat nima potrebe po tem, da bi – izkazoval
nezadovoljstvo, da bi zastavil aktivnosti, s katerimi bi sebi položaj
izboljšal, z aktivnostmi, ki bi jih, brezpogojno, usmeril proti drugim, želeč
jim odvzeti (vsaj) delček, zase.
Da, v
razumni skupnosti zmore obstajati takšno sobivanje, kajti v razumni skupnosti
slehernik prispeva, po svojih zmožnostih, resda, a kljub temu, skupnosti, vsem.
V razumni skupnosti obstaja zavedanje o tem, da zmožnosti niso enakovredno
podeljene, in da tudi »delovne usmeritve« niso uniformirane, vsem enako
zapisane, pa – medtem, ko nekdo prideluje hrano, drug izdeluje čevlje, tretji
skrbi za proizvodnjo električne energije, četrti pa le ponuja, na primer,
petrolej, ki ga na domačem vrtu ni moč pridelovati…
In še nekaj
je značilno za razumsko skupnost: materialne dobrine razum obravnava le kot
predpogoj fizičnega obstoja, ne potrebuje jih za izkazovanje svojega, nekega
(razumu povsem neumnega) »statusa«, »položaja«… ne, razumskost se izkazuje z
vsebinami, katere je zmožna »tvoriti iz sebe«, in njej je, denimo, avtomobil
zgolj uporabno sredstvo, pripomoček, pa ne potrebuje ne mercedesa, ne
be-em-veja, da dospe do želene razdalje, potrebuje zgolj – prevoz(no sredstvo),
po možnosti takšno, ki bo za čim nižji vložek zagotavljalo prevoz. Nič več, nič
manj.
Potemtakem,
razumskost tvori (ne zmore, preprosto, brez tvorjenja), troši zgolj po dejanski
potrebi, in ne kopiči zadev, materialnih dobrin, zaradi katerih bi se morala
odpovedovati – lastnemu življenju! Da, vsaka stvar, ki jo kupim, ima svojo
ceno, in za vsako je potrebno oddelati toliko in toliko ur (delčkov življenja),
za vsako je potrebno skrbeti, jo vzdrževati (dodatne oddelane ure življenja),
in za vsako se tresejo, da jim je ne bi »nekdo« ukradel!
Razumska
skupnost se zaveda potrebe po sobivanju, kajti brez sobivanja življenja,
kakršnega živimo, preprosto – ni, ne more biti. Kakopak, tudi znotraj
razumskosti pride do odstopanj, celo do popolnega nasprotja, vendar – tu pa bi
bilo potrebno zastaviti pisanje o vplivu (nagonskega) okolja, posledično tudi o
psihičnih stanjih, v katera zapadejo razumska bitja, ker so prisiljena
živeti/se izkazovati po kalupih nagonskega sveta!
Ni komentarjev:
Objavite komentar