Sum
Posumil sem
že dolgo nazaj. Da je nekaj narobe. Seveda, s kom le, če ne z menoj?! Normalno,
vsaj bilo naj bi tako, da najprej neke »priročnejše« možnosti obdelaš, nekaj,
kar naj bi tudi logiki najbolj ustrezalo. Mislim, kako bo narobe z njimi, ko pa
so povsod krog mene, v gromozanski večini, da na »samega sebe«, na bitje, ki bi
mu bil (bi ono bilo meni) podoben, vsaj malo, izjemoma »naletim«. Bržčas bo
narobe z menoj. Ampak, kako, ni opaziti nikakršnih znakov, ki bi govorili o
tem, da zaostajam, v dojemanju, v svojem izkazovanju, le nekoliko drugačen sem,
nekoliko po svoje razmišljam, očitno sem »filozof«, za filozofe je pa itak
značilno, da sanjarijo, in razpredajo… in se, mlad, nevešč, celo privadiš, za
nek čas, na takšno njihovo pojasnilo, celo logično se ti zazdi. Kako ne bi, oni
so povsem normalni, običajno tiste redke, katerim se zavrti, v umobolnice
spravijo, oni, večina…
Kasneje
opazuješ, beležiš, primerjaš, ugotavljaš… spoznavaš, da ti sicer razumeš njih
besede, katere ti govorijo, le ne razumeš vsebin, o katerih ti (s temi, svojimi
besedami) sporočajo, kajti v vseh uradnih opredelitvah so te besede povsem
drugače pojasnjene! A uspeš, kljub temu, z dodatnimi napori, in prek
pojasnjevanj, priti do tistega, o čemer ti sporočajo. In takrat šele ugotoviš,
kako napak je to, kar ti govorijo! Popolnoma skregano z vsemi dognanji, kot da
bi pljuvali prek vsega, kar je človekov razum skozi tisočletja ugotavljal!
Seveda,
obenem ugotavljaš približno podobno stanje tudi v obratni smeri, bojda razumejo
tvoje besede, a ne razumejo vsebin, ki za njimi stojijo, pa, v končni fazi,
ugotoviš tudi to, da ne razumejo niti besed! Kar je meni upoštevanje,
uvidevnost, je njim spoštovanje, kar je meni položaj, moč, je njim avtoriteta,
in kar je meni avtoriteta, je zanje nek izgubljen profesor, kakšen beden
filozof, morda celo pesnik, ki, namesto, da bi kaj pametnega počel, trati svoj
čas za povsem neuporabne stvari! In še to počne – na račun nas, davkoplačevalcev!
Čudni so časi, v katerih je več
pesnikov kot pesmi, več poznavalcev kot znanja, več sposobnih kot sposobnosti.
Pač, je
tako, si misliš nekaj časa. Kaže, da gre za neizobraženost, bi kazalo nekaj
narediti na področju izobraževanja… pa, očitno, imajo tudi razna prepričanja
prste vmes, se vlečejo, ta prepričanja, skozi tisočletja, ljudje so naivni,
nasedajo raznoraznim »resnicam«, s katerimi jim hipoma vso radovednost
zadostijo, jim odgovorijo na vsak (in vse) »zakaj-e«…
Ko bi bilo
zares tako! Ko bi bilo zares tako, bi bilo čudovito, kajti – nevednost se da
»ozdraviti«, da se jo (pod)učiti, pa se postopoma v vednost spremeni. Vendar,
ne…
Figurice
Hej, zdravo, kako si? Kam pa jo
mahaš?
Ah, veš, se
mi mudi, grem še v tisto trgovino, kjer indijsko in afriško robo prodajajo, par
figuric kupit, jih Lojz zbira, všeč so mu, pa rojstni dan ima, potem grem pa na
protest. Figurice da zbira, res? Nisem
vedel. To je pa lepo, da ga boš tako razveselil. V katero trgovino pa greš?
V tisto za
vogalom, malo stran od bifeja.
Zakaj pa ravno tja, ti ni predaleč,
pa še ovinek delaš. Verjetno bi tudi v Maxiju kaj našel.
Si nor, veš
kakšne cene so v Maxiju! Pravi oderuhi, ti povem! Tam, v tisti trgovini je pa
vse poceni. Lansko leto sem dal za kipec, pa vsaj štirideset centimetrov je bil
visok, iz lepega, belega kamna izklesan, vsega trideset evrov. Lojz je bil
navdušen!
Trideset?! Ah, ne, verjetno si
zamešal, to je pravzaprav nemogoče, veš kako malo je to, za takšno stvar?!
Če ti rečem,
trideset, še nekaj centov manj. Saj veš, da znam z denarjem. Spomin me pa tudi
še služi.
Pa kako, za vraga, to je dejansko
drobiž, za takšno stvar?! Kako to, da jih po takšnih cenah prodajajo?
Verjetno ima
kakšen poštenjakar tisto štacuno, pa ne odira vsevprek...
Ampak, čakaj, tudi, če jo ima
poštenjakar... mora plačati najemnino, za prostor, ki ga trgovina zaseda, pa
vse režijske stroške, plačati mora za izdelke, ki jih prodaja, svojim
prodajalcem plačo izplačuje, njemu mora nekaj ostati. Potem je tu še posrednik,
ki mu robo dostavi, pa prevoz, ta tudi stane. Vmes je še tisti, ki v Indiji in
v Afriki od izdelovalcev te stvari odkupuje, pa material morajo plačati,
ljudje, ki te stvari izdelujejo, in tudi oni morajo nekaj zaslužiti, da
preživijo! Verjetno ne delajo brezplačno?!
Seveda, da
ne delajo brezplačno, si nor! Kdo pa bi delal brez plačila. Tudi oni morajo
živet, pa položnice plačevat!
Ampak... kako potem znese? Kako
lahko za trideset evrov kupiš stvar, ki jo je nekdo, zagotovo, vsaj cel delovni
dan izdeloval, če ne celo dlje?!
Ne vem,
misliš, da je res toliko rabil? Ah, verjetno se motiš, veš, ko enkrat znaš,
potem gre hitro. Ampak, daj, greva...pojdi z menoj, se bova po poti
pogovarjala. Veš, se mi mudi.
Kam?
Ja, kako
kam, sem ti prej povedal. Grem na protestni shod!
Kakšen protestni shod?
Nisi slišal?
V Zvezdi se bomo dobili, bomo protestirali proti izkoriščanju delovne sile.
Veš, v azijskih in afriških državah ljudi tako izkoriščajo, da malodane za pest
riža ves dan garajo.
Ni dovolj,
da hodim skozi gozd, če ga želim spoznati, se moram vzpeti na vzpetino, in ga
tudi »od zunaj«, celega, imeti pred očmi.
Kasneje sem
začel ugotavljati, da oni niso zmožni posameznih podatkov povezovati v neke
smiselne, logične celote. Da zmorejo »seštevati« le neka neposredno povezana
stanja, nek zadnji vzrok in neko prvo posledico (taistega vzroka), ne zmorejo
pa skleniti povsem preprostih »tokokrogov«, kakršni so tokokrogi, ki tvorijo
dobesedno VSE na tem svetu, potemtakem tudi »družbena dogajanja«. Tako tudi ne
zmorejo drugače, kot da trdijo, kako »so njim, neki drugi, pokradli državo,
kako so njih, neki drugi, pripeljali v položaj osebne ogroženosti…«, obenem pa
NISO ZMOŽNI prevzeti tisti del so-odgovornosti, ki bi ga morali prevzeti, ker
so sami dopustili (celo pripeljali stanje v konkretne razmere) to, nad čemer se
naknadno zgražajo! In se ne zavedajo niti tega, da bi jih lahko te
so-odgovornosti odrešilo le sprotno izkazovanje nasprotovanja določenim
družbenim odločitvam, praksam, torej neko ravnanje, ki pa ga niso bili zmožni udejanjati!
Kajti: ti si volilec, ti si volil, ti si izbiral in izbral, ti si jim omogočil
položaje odločanja, ti si molčal, ko so se ŽE izkazovali, tebi so bili povsem
»normalni«, običajni, samoumevni in ustrezni, natanko takšni, kakršni so se ti
kasneje izkazali kot »barabe«, ker…ti sam (zares) ne veš kaj je to »prav«, kaj
je to »dobro«, kaj je to »pošteno«, kaj je to »etično«, kaj je to »človečno«… pa
nisi zmožen v slabih prepoznavati drugega, kot to, da so natanko TAKŠNI,
kakršen SI tudi sam, TI! Z eno samo razliko: oni so dobili priložnost, da se
izkažejo v svojih pravih podobah (TI si jim jo dal!), medtem ko TI te
priložnosti, vsaj takšne nimaš, pa posluješ na nižjih ravneh, in preko »zvez
ter poznanstev« sebi iščeš VEČ, kot ti dejansko pripada!
(op. p. primer
navajam izključno zaradi tega, ker dvomim, da bi obstajal kdorkoli, ki ne bi, v
vsesplošni poplavi tovrstnih mnenj, že slišal »argumentiranja« v podobi »neki
drugi, neki grdi…so Nam uničili, pokradli«…in, da bi bila zadeva še bolj
Nerazumska, absurdna, se vanjo vplete neko, sila preprosto, dejstvo: KAJ so
TEBI ukradli, če pa si SVOJ del »družbenega premoženja« dobil »izplačanega« v
podobi t. im. »certifikatov«, če, potemtakem, tega »družbenega premoženja«
sploh ni, saj je bilo v preteklosti razdano?!).
Neandertalec
je zmogel enostavno, konkretno, vzročno-posledično mišljenje. Homo sapiens
zmore celovito, kompleksno, abstraktno mišljenje.
V prvi
trditvi je napaka, ena sama. V času. V tistem »je zmogel«.
Hudo je, ko
ugotoviš, da ne zmorejo, oni, povezovati povsem preprostih dejstev, v neke
preproste (a dejanske) celote, podobe (zaključke, ugotovitve)!
Hudo je, ko
vidiš, da ne zmorejo nositi odgovornosti, in je vselej »nekdo drug« kriv za njihove
napake, nezmožnosti. Vsaj »sistem«, če ne »nekdo drug«, vsaj »šolski sistem«,
ker jih, baje, ni »naučil misliti«. Ampak, VSI smo hodili v ISTE šole, VSI smo
se učili pri ISTIH učiteljih, VSI smo se z nekimi ISTIMI vsebinami srečevali,
pa kako to, da je meni nekaj dojemljivo (in tistim, s katerimi se družim,
pogovarjam, in celo razumemo drug drugega!), in se mi kot sila preprosto,
razumljivo zdi, njim pa je drugače. Ne nazadnje, zgodovina (iz katere se ničesar
ne naučimo) je ja tako preprosta, konkretna veda, samo neke podatke niza, in
»samo« povezovati jih je treba, da lahko predvidevaš…
Neumnost?
Ja, je, prisotna, vselej in obvezno, pri njih. A zanjo so sami krivi. Pojasnim,
vsaj skušam pojasniti.
Neumnost NI
nevednost! Nevednost je le odsotnost nekega znanja. Nevednost je povsem
normalen, naraven pojav. Ni ga, ki bi ne bil neveden, zlasti na področjih, ki
ne vzbujajo njegovega zanimanja, da bi se o njih (po)učil. Neumnost je
kombinacija, je oplemenitena nevednost, je nevednost, ki JE PREPRIČANA v to, DA
VE(čeprav dejansko ne ve!), in je popolna POSLEDICA dveh dejstev: objektivnega,
naravnega dejstva, ki govori o nedojemljivosti, o NEZMOŽNOSTI DOJEMANJA, na eni
strani, in, na drugi (strani) NEPOZNAVANJA (nekih drugih, drugačnih podob,
možnosti, »resnic«), podprtega s (prehitro) ugotovitvijo, da pripadam človeški
vrsti, ki se imenuje Homo Sapiens, in je misleča, razumska vrsta.
Potemtakem,
če sem NEPOUČEN o tem, da obstaja še drugačen razum (od mojega), menim, da
razpolagam s »tistim pravim«. Če NE ZMOREM DOJEMATI, mi nobena razlaga »ne
pride do živega«. Če HODIM V ŠOLO, sem pameten, delam in razmišljam (vedno!)
pravilno… ja, ni prav nič čudnega, sam ne morem biti kriv, za vse so »krivi
tisti drugi« (ki pa so, groza, natanko takšni, kakršen sem sam, potemtakem –
tudi oni ne morejo biti krivi, jim je, vedno, kriv »nekdo drug«)!
Ampak, gre
resnično za neumnost?! Ne, seveda, da ne gre, čeprav se z neumnostmi
izkazujemo, VSI (občasno), in tudi oni (nenehno). Neumnost je namreč samo »ena
od podob izkazovanja«, ne more pa biti razlog, vsaj sama sebi ne.
Iskanje
Človekov mladič je, pri treh letih,
na stopnji šimpanza, opice. Kasneje, ko odraste…
Pomnim, kot
otroci smo se radi igrali skrivalnic. Da, tudi to pomnim, nismo uživali v iskanju,
pač pa smo poskočili od veselja, ko smo nekoga našli, in se pravočasno
»pofočkali«.
Iskanje…
Kdor hiti,
da bi do cilja dospel, ta se na cilju obrne, ne da bi pot videl.
Tisti, ki vedo
kaj je to snovanje, tisti, ki se zmorejo izkazovati s tvornostjo, z razumskim
delovanjem, tisti vedo, da je sila zabavno soočati se z izzivi, iskati različne
poti, načine, s pomočjo katerih nekam dospevaš, preizkušati lastne zmožnosti,
premagovati prepreke… in tisti vedo, da je hoja po neki (ustvarjalni) poti
dejansko zabav(n)a, da je v iskanju ves čar nekega dospetja, medtem ko je samo
doseganje cilja le hipno, trenutno zadovoljstvo, ugotovitev »izpraznitve«,
začetek nekega časa, v katerem se morajo »baterije« znova napolniti. Da, tisti,
ki vedo, tistim je posamičen »cilj« zgolj ena od stopnic na stopnišču življenja.
Nič več, nič manj. In da bi »stopnico« častil, se ob stopnici zaustavljal, si
jo celo za smisel lastnega življenja odrejal? Ne, samo stopnica je, in več, kot
jih zmorem prehoditi, bližje bom vrhu, katerega itak nikdar ne bom dosegel!
Pri njih je povsem
drugače, oni svoje »stopnice« dobijo bodisi takoj, v trenutku, ko dosežejo (ali
celo presežejo, po nekih »otipljivih«, očem vidnih izkazih) svoje starše.
Takoj, da
jih dobijo? Ja, v razumskem smislu dobesedno TAKOJ! Kajti vse resnice, ki jih
morajo vedeti, so jim od malega dajane in dane, prav tako, kot so od malega
dajane in dane vse resnice, ki jih mora poznati sleherna srna, ali volk. To,
kar znajo odrasli, to morajo vedeti tudi mladi, in svet je rešen! Pa če ga je
»bog« ustvaril, ni panike, tudi takrat ne, kadar posamezne »resnice«, božje in
svete, padajo, malodane kot domine, skozi čas. In Zemlja spremeni svojo
ploščatost v okroglost, in Soncu prepusti središče vesolja, in se izkaže celo
to, da je v povsem običajnem fizikalnem laboratoriju moč vzbujati srd božjega
gneva ter »izdelovati« strele!
Njim so
»stopnice« nekaj povsem drugega, kot razumnim ljudem! Njim stopnica, vsaka,
pomeni »samo-dokazovanje«, oni častijo stvari, kakršne so položaj, moč
odločanja, uniforma, prižnica, mikrofon… medtem ko so vse te stvari razumnemu
človeku le obveza, neka prevzeta dolžnost, ki jo je treba odgovorno opraviti,
celo, v časih, ko imajo oni pravico soodločati, breme, gromozansko, strašansko
breme, kajti kako boš sprejemal razumne odločitve, ko pa odloča – nerazumna
večina?!
K sreči (za
razumne) razum sploh ne pride do možnosti odločanja, v »družbenih razmerah«,
takrat, kadar so volitve tisti način, na katerega izbiramo svoj cvet ljudstva.
Da, ni zaman tista stara, da ima vsako ljudstvo natanko takšne vladarje, kakršne
si zasluži, kajti ti, ki si drugačen od mene, si čuden, raje bom izbral
takšnega, ki je meni podoben, obenem pa je že nekam »splezal«, pomeni, da zna…
Žal, a
količina (odločanja) nikdar ne bi smela biti nad kakovostjo (odločanja),
potemtakem bi tudi pravica do odločanja morala temeljiti na dejanskem vedenju
(poznavanju, razumevanju), in ne na neki formalni opori, denimo starostni meji,
pri kateri »družba« uradno priznava »polnoletnost«.
Kaj, na tem neumnem svetu, nam je
zdaj storiti, če brez glav smo, a fotelji so – prepolni riti?!
Iskanje,
torej. Neko ravnanje, ki se razvlači v neskončnost. Takoj, ko dospeš do neke
ugotovitve, iščeš, najprej elemente, s katero bi jo ovrgel, nato tiste, s
katerimi jo moraš sprejeti kot dejstvo, kajti le na tak način se lahko
prepričaš o pravilnosti ugotovljenega. Pa se ne konča tu, se šele dobro začne,
kajti kaj mi bo vedenje o nečem, če pa ne skušam priti do vzrokov določenega
stanja, da bi ugotovil, če sem, napram temu stanju, »močan« ali – nemočen! Da
bi ugotovil, ali ga smem, celo moram upoštevati kot neko objektivnost, kot
danost, naravno danost, na katero nimam vpliva, pa moram sebi drugačne poti
iskati, da se ji skušam čim bolj izogibati, ali pa gre, morda, za nekaj, kar bi
se dalo popraviti, spremeniti na bolje.
Prav, ljudje
se radi izkazujemo kot nedojemljivi. Pade teza o »človeku-razumskem bitju«,
kajti – kako si razumski, če pa ne dojemaš? Kako si razumski, če pa se z
nerazumskimi dejanji izkazuješ?!
Znanost se
ukvarja z vprašanjem »kako to, da je človek, razumsko bitje, EDINO med vsemi
bitji, ki SE IZKAZUJE Z NERAZUMSKIMI RAVNANJI«…
Človek?
Kateri »človek«, tisti manjšinski, ki se s tvornostjo ponaša, ali tisti
večinski, ki zmore biti zgolj »izvajalec«? Ajnštajn, Tesla, Betoven, Mocart,
Tolstoj, Puškin… so oni tisti, ki se z nerazumskostjo ponašajo, ali, morda,
tisti oni, ki »smo zmagali« vsakokrat, ko neka športna ekipa (sestavljena iz
konkretnih posameznikov, usposobljenih za tekmovanje) doseže zmago(slavje)
»nas«?!
Morda… je,
morda, nerazumsko delujoč Sokrat, ki je »vedel, da nič(esar) ne ve«, ali smo
nerazumski »mi«, ki VEMO, da VSE vemo, in se, v najboljšem primeru, zadovoljimo
z ugotovitvijo, da »premalo vemo«, tam, in o tistem, o čemer pravzaprav –
ničesar NE vemo?!
Nastala je
domneva – večina je nedojemljiva. Prikazala se je povezava, povsem logična, ki
je zmogla to domnevo spremeniti v ugotovitev, jo pojasniti, vendar - groza
grozna, saj gre za povsem »bogokletno« trditev, v celoti nasprotujočo tistemu,
kar se je uveljavilo kot neko vsesplošno vedenje, kot nek občečloveški konsenz!
In ti (op. p. jaz) se boš zoperstavil temu občečloveškemu dogovoru, in to
»samo« na osnovi nekaterih zapisov, »posrednih izkazov«, ter - na osnovi
logike? Nečesa, kar si vsakdo po svoje razlaga, nečesa, kar večina pravzaprav
niti ne premore, zmore?!
In sem
začel, bolje – nadaljeval, s tem svojim iskanjem, z opravičevanjem »prebliska«,
ki se je v domnevo spremenil, le-ta pa je postajala vse bolj podobna
ugotovitvi. In sem zastavil v brskanje po »strokovnih zapisih«, želeč samemu sebi
domnevo (lastno) ovreči.
Neandertalec.
Človečnjak. Nagonsko zastavljeno (človekoliko) bitje. Živel je (tudi) na tleh
današnje Evrope, in je izumrl pred približno 35.000 leti. Nekaj časa je sobival
s Homo Sapiensom, človekom-razumskim bitjem.
Temeljna razlika
med obema je (poleg nepomembnih, zunanjih razlik, telesnih) v mišljenjskih
zmožnostih. Neandertalec je zmogel enostavno, konkretno, vzročno-posledično
mišljenje, Homo Sapiens je zmogel celovito, kompleksno, abstraktno mišljenje.
Zato je lahko (za razliko od Neandertalca, tudi načrtoval, koordiniral,
dejstvoval »v širino«).
Homo Sapiens
danes, domnevni »sodoben« človek = 96 % človeštva NE zmore abstraktnega
mišljenja, mišljenja, značilnega za Homo Sapiensa! 96 % človeštva zmore »tip«
mišljenja, kakršnega je zmogel Neandertalec (enostavno, konkretno,
vzročno-posledično mišljenje).
Včasih
besede odmevajo dlje, kot bi želeli. A so le prenašalke, izpovedovalke
določenih dognanj, dejstev, pripoznanih na načine, in s strani verodostojnih
oseb, ki jih ni moč prezreti zgolj zaradi neke njihove (morebitne) nevšečnosti.
Ne nazadnje, kdor se je že srečal z ugotavljanjem človeških zmožnosti, ta VE,
da je moč VSE pomembne podatke o človeku, njegovem značaju, (raz)umskih (in
ostalih) značilnostih dobiti preko POSREDNIH DOKAZOV, tudi preko (jamskih)
risb, »tehnične« zahtevnosti orodij, zmožnosti komuniciranja, širine besednega
zaklada…
Pa bi se
težko strinjal s tem, da je nekaj povsem naravnega, to, da se je Homo Sapiens
»povlekel korak nazaj«, v lastnem razvoju, in sestopil z »zmagovalne
stopničke«, da se je na isti ravni znašel (dandanes), kot je bila raven, na
kateri je bil Neandertalec. Si predstavljamo »zmagovalni oder«, tisto zgradbo,
ki ima skrajno levi in desni del nižja od sredine… naj bo, ta oder, v našem
primeru takšen, da bosta obe strani na isti višini… pa nanj razvrščamo
»zmagovalce«, in razglasimo njihove dosežke… Neandertalec, tretje mesto,
skrajno leva stran na odru, Homo Sapiens, prvo mesto, srednja, visoka
stopnička, »sodobni človek«… drugo mesto, in skrajno desna stran zmagovalnega
odra? Na isti višini kot Neandertalec? Ampak, razvoj, spremembe, evolucija,
izumrtje…
Znanstveniki
so, pri proučevanju Ajnštajnovih možganov, celo s tehniko »prostega očesa«
ugotovili izjemna odstopanja, napram možganom »običajnih« ljudi. Njegov
prednji, čelni reženj, je bil že na pogled bistveno bolj nagrbančen, obenem pa
krepko večji (baje za 15 %) od čelnih režnjev možganov povprečnega »sodobnega«
človeka. Medtem ko so bili njegovi možgani celo manjši, od povprečnih. Pomeni:
pri manjših možganih VEČJI čelni reženj…
Čemu pa je
pomemben, ta »čelni reženj«. Zaradi ene same »malenkosti«, ki se takole zapiše:
čelni reženj je »zadolžen« za abstraktno mišljenje (za taisto mišljenje torej,
ki ga ni moč zaznati pri 96 % odrasle človeške populacije, sodobne, za taisto
mišljenje, na osnovi katerega se je, razumsko, Homo Sapiens RAZLIKOVAL od
Neandertalca)!
Če
pogledamo, za ponazoritev, grafični prikaz Gaussove distribucije (ali krivulje
ali tabele), hitro ugotovimo, da se 96 % ljudi, z Nezmožnostjo abstraktnega
mišljenja nahaja – po 48 % na obeh straneh sredinske črte ločnice. Pomeni, da
se skrajno levo (globoko podpovprečje) in skrajno desno nahajata po 2 % tistih,
ki zmorejo abstraktno mišljenje. Pa se porodi dvom: tudi tisti »skrajno levo«,
kaj oni niso povsem nerazumsko delujoča bitja?
Seveda, da
so, po naših pojmovanjih, povsem nerazumsko delujoči, živijo v svetu nekih
svojih predstav, vidijo razne zadeve, ki jih ostali ne vidimo, je pa res, da so
»izgubili stik z realnostjo«, niso zmožni (vsaj po naših, obstoječih
ugotovitvah) realne presoje stanj, dejstev. Vendar si umišljajo, domišljajo si,
predstavljajo si vsebine, do katerih ostali ne moremo seči! Pomeni, da živijo v
nekem povsem svojem, abstraktnem svetu, pomeni, da SO zmožni abstraktnega
mišljenja, a kljub temu NISO razumski, kajti niso zmožni zavedanja realnosti!
Da, za »biti razumen« je potrebna zmožnost obojega, tako zmožnost abstraktnega
mišljenja, kakor tudi zmožnost celovitega zavedanja (zavedanja celote kot
take)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar