Neskončnost
končnega vesolja
Če je
vesolje omejeno po prostoru (če torej ni neskončno v smislu prostorske
neomejenosti), je neskončno po svojem odvijanju, po tem, da materija v njem
nenehno kroži po svojih tokokrogih, po tem, da nenehno (in sočasno) tako umira,
kot se tudi rojeva. Za lažje razumevanje trditve pomisli na že opisan tokokrog,
v okviru katerega iz kamna spet nastane (nek nov) kamen.
In da sta
prav različnost znotraj istosti (torej nasprotja, ki sestavljajo posamičnost
kot tako), kakor tudi različnost v odnosu med posameznimi posamičnostmi (deli
celote – vesolja) pomembni za nenehno (neskončno) kroženje materije (čeprav v
njenih različnih podobah/izkazovanjih), da sta ti različnosti v bistvu »motor«
(večnega) življenja (četudi ne takega, kakršnega si površno predstavljamo v okviru
konkretne besede), o tem skušam v nadaljevanju.
Sonce,
osrednji del našega »osončja«. Ni največje (med vsemi nebesnimi telesi), a je
najbolj svetlo, najbolj žareče. Je, v bistvu, razbeljena »kepa« plinov, in
zaradi nenehnega »vretja« nima pravilne okrogle podobe. Je izvor življenja
celotnega »osončja«, obenem je jamstvo pre/živetja tega življenja. In je tudi
samo živo, čeprav na njem ni življenja. Ga, preprosto, ne more biti, saj
njegova razbeljenost doseže tudi preko 15 milijonov stopinj Celzija (v jedru).
V »našem«
vesolju ni enega samega »osončja«, potemtakem ni enega samega sonca (razbeljene
gmote plinov), pomeni, da se znotraj istega vesolja (neke posamične celote)
nahaja več med seboj fizično različnih enot (posamičnosti, osončij) in da je
med temi enotami kup nasprotij, ki tem enotam preprečujejo zlitje v enost,
obenem kup istosti, ki omogočajo, da te različne enote zmorejo povezano tvoriti
eno samo, »naše« vesolje.
Za lažje
razumevanje »drugačne istosti« (po izvajanju, po potekanju spreminjanja
konkretnih vsebin, so obravnavane posamičnosti med seboj enake, celo iste,
razlikujejo pa se, torej so drugačne, po »fazah«, v kateri se, kot posamičnosti
nahajajo) in za lažje razumevanje nasprotij, iz katerih so te »drugačne
istosti« sestavljene, vzamem v primerjavo Sonce, Zemljo in Luno.
Za Sonce smo
že ugotovili, da je zmes gorečih plinov. Kako to, da še ni (i)zgorelo, ko že
toliko časa gori? Preprosto: tudi pri gorenju nastanejo »stranski proizvodi«,
in pri izgorevanju določenih plinov nastanejo – novi, drugačni plini.
Gorljivost se skozi čas manjša, pomeni, da so novonastali plini manj gorljivi
od tistih, ki so goreli na samem začetku procesa gorenja. Pomeni, da gorenje
sčasoma jenjava oziroma ugaša.
Zemlja je –
okrušek Sonca. Torej je nastala ob neki Sončevi eksploziji, dovolj močni, da je
del svoje skupne mase »katapultirala« v »vesolje« (dovolj vstran od Sonca, da
le-to, s svojo silo privlačnosti, te gmote ni uspelo pritegniti nazaj, k sebi).
Obstajajo
trditve, da je Zemljino jedro sestavljeno iz železa in iz niklja. Razmislimo:
obstaja katerakoli tvar, katerakoli snov, ki lahko gori v nedogled, oziroma
drugače – obstaja katerikoli material, ki lahko (sočasno, v celem svojem obsegu
oziroma količini) gori milijone let, pa še vedno ni – (i)zgorel(a)? In
pomislimo tudi o tem: je ozračje, ki obdaja naš planet, sestavljeno iz
(ohlajenih) plinov? Je voda, značilna za naš planet, nastala iz kovin
(konkretno iz železa in niklja), je zemlja (prst) kovinska?
Vsakdo je že
videl ohlajeno kovino, marsikdo jo je videl v njeni žareči podobi. V ohlajenem
stanju je čvrsta, v žarečem tekoča. Bi ne bila tudi zemlja (prst) trda, v
kolikor bi jo tvorila (samo) železo in nikelj? Ne bi? Čudno, kajti – v kolikor
je Zemljino jedro zares sestavljeno iz teh dveh kovin (ki sta, v globinah,
resda v tekočem stanju), bi moralo biti kovinsko tudi tisto, kar pride (s
pomočjo vulkanskih izbruhov) na površje, torej bi moralo biti, v podobi
ohlajenih kovin, čvrsto, trdo!
Če je Sonce
sestavljeno iz gorečih plinov, potem je bila tudi Zemlja nekoč (ob svojem
»rojstvu«) gmota gorečih plinov. Ki se je, s postopnim »manjšanjem jakosti
gorenja« (plini, nastali iz gorečih plinov, imajo manjšo gorljivost, pomeni, da
dosegajo nižje temperature gorenja, pomeni, da se, ob nižjih temperaturah
gorenja, pretvarjajo v NEpline), začela preobražati, na način, da je: obdržala
svojo središčno plinsko zasnovo (z neprimerno višjimi temperaturami, kot so
temperature neposredno okrog tega jedra), okrog nje svoje NEplinsko jedro
(razbeljeno materijo, ki jo zmoremo prepoznavati v podobi vulkanskih izmetov)
in površje, ki je dovolj ohlajeno, da se je preobrazilo v svojo povsem čvrsto,
statično podobo. Obenem pa je, prav s tem izgorevanjem plinov, nastalo
»ozračje«, in iz tega »ozračja« se je, zaradi velike zgoščenosti
(skoncentriranosti) in, obenem, zaradi ustreznih temperatur, pojavila voda (kot
predpogoj oziroma temeljna podoba življenja).
Na povsem
enak način je nastala tudi Luna, le da je doslej že izgubila svoj aktiven,
središčni del, zaradi česar je – umrlo življenje. In je samo vprašanje časa,
kdaj se bo, kot sleherna umrlost, razdrobila v lastno izginotje.
Z drugimi
besedami govorimo o povsem isti poti, ki je značilna za sleherno nebesno telo,
torej za sleherno obliko »življenja«, iz katerih so sestavljena vesolja.
Pomeni, da tudi Sonce čaka enaka »usoda«, tudi ono se postopno ohlaja, tudi ono
bo šlo skozi vse faze, skozi katere sta šli Zemlja in Luna. Pomeni, da bo Sonce
iz sebi (trenutno) lastne podobe prešlo v podobo Zemlje, na koncu tudi v podobo
umrlosti – Lune. In šele tako je moč z določenim zavedanjem govoriti o silni
moči Sonca, kajti – če sta Zemlja in Luna nastali iz njega, pomeni, da je Sonce
starejše, in ker (kljub svoji starosti) še vedno gori, pomeni, da sta vlogi
Zemlje in Lune napram vlogi Sonca dobesedno – omembe nevredni!
Torej imamo
primere »drugačne istosti«, istih poti istih vsebin, le da se te vsebine na
posameznih etapah (poti) izkazujejo v različnih podobah, so si med seboj dovolj
različne, da zmorejo tvoriti (poznano) nam sobivanje. Poglejmo, na primer,
odnos med Soncem in Zemljo.
Ko bi se
Zemlja ne zaščitila pred Soncem, s svojim ozračjem, bi delovanje Sončevih
žarkov dobesedno požgalo vse življenje na našem planetu. Pomeni, da Sonce, s
tega zornega kota, škodljivo deluje v odnosu do Zemlje, vendar – ko ne bi bilo
Sončevega delovanja, ne bi bilo toplote in ne bi bilo svetlobe, dveh temeljnih
pogojev nastanka (in obstoja) življenja! Pomeni, da Sonce, s samim seboj,
blagodejno deluje na Zemljo. In bo tako delovalo vse do tedaj, dokler – se bo
Zemlja zmožna (zaš)čititi pred negativno platjo Sončevega delovanja. Ko bo ta
zmožnost ugasnila, bo najprej umrla »na površju«, kasneje tudi kot planet,
torej »sama po sebi«. Pojasnim.
Zemlja ima
(za razliko od Sonca, in še bolj za razliko od Lune) dve življenji: tiste
podobe življenja, katere »gosti« na sebi (torej življenje rastlinskega,
živalskega, človeškega sveta), podobe, ki so nastanjene na samem zemeljskem
površju (v kolikor pod površje štejemo tudi del sveta, ki sega »v globino« in
se izkazuje v svoji ohlajeni, torej nerazbeljeni podobi), ima pa tudi svoje
lastno življenje (je živa, kot planet). Prvoomenjene oblike življenja za sam
planet oziroma njegov obstoj niso tako pomembne (potrebne), kakor je pomemben
(potreben) obstoj prostora (planeta) za to, da omogoča drugim podobam življenja
ugodne razmere živetja. Že res, da rastlinje »drži skupaj« samo površje, a je
res tudi to, da bi, v primeru neobstoja tega rastlinja, to površje ne imelo kam
iti, četudi bi ga vetrovi raznašali naokoli, bi še vedno, zaradi gravitacije,
obstalo na planetu. Pomeni, da bi planet samo malenkostno spreminjal lastno
obličje, s čemer se ne bi spremenilo njegovo delovanje, obstajanje. Že res, da
rastlinje proizvaja kisik, torej enega delov našega ozračja, že res, da ozračje
planeta (potemtakem tudi trovalenten kisik oz. ozon, ki je zdravju škodljiv,
obenem pa planet ščiti pred negativnimi posledicami Sončevega delovanja)
preprečuje »zgorelost« na Zemlji gostujočega življenja, a je obenem res tudi
to, da je življenje planeta daljše od življenja gostujočih življenj na njem:
Luna še vedno obstaja, čeprav že na koncu svoje (življenjske) poti, življenja
pa na njej že davno ni več.
Pomeni, da
je Zemlja v svojem »zrelem« obdobju, Sonce v obdobju »dozorevanja« (porajanja),
Luna pa v svoji zaključni fazi, tik pred svojim razblinjenjem. Čeprav…
Za planete
(pravzaprav za vse mase) je značilno to, da imajo svojo osnovno privlačnostno
delovanje, svojo osnovno gravitacijo, poleg tega pa imajo še dodatno
gravitacijsko delovanje, nastalo zaradi specifičnih stanj, v katerih se
izkazujejo. Tako imata Sonce in Zemlja dve gravitacijski delovanji, medtem ko
ima Luna eno samo, osnovno. Pojasnim.
Vsakdo, ki
je opazoval dežne kapljice, je ugotovil, da se le-te med seboj privlačijo.
Najdejo način, da se dve, tri ali več, zlijejo v eno samo. Pomeni, da je
količina vode, ki tvori kapljico, zadostna po svoji privlačnosti, da k sebi
(nase) potegne neko drugo količino vode, manjšo od lastne, seveda. Temu bi
lahko rekli »osnovna gravitacijska sila mase«. S to silo razpolaga (zaenkrat
še) Luna: zmore, z lastno maso, samo sebe »(ob)držati na kupu« oziroma skupaj.
Zaradi tega, ker ima le to podobo gravitacije, je izgubila tudi svoje ozračje
in vse podobe življenja, katere je nekoč premogla. Zaradi tega »vesoljci« na
Luni malodane lebdijo.
Sonce in
Zemlja imata, kot živi telesi, dodatno gravitacijo, pravzaprav jo sama tvorita.
Z nenehnim premikanjem plinov oziroma mase oziroma jedra (Sonce je, v bistvu,
kot celota, eno samo jedro, medtem ko je Zemlja že prešla prelomno točko
lastnega živetja, in je, za razliko od Sonca, že v fazi postopnega odmiranja,
prav zaradi tega, ker je njeno jedro že toliko zmanjšano, da je moč na njej, na
planetu, živeti), prihaja do trenja, trenje pa povzroča – privlačnost,
gravitacijo.
Ko Zemlja ne
bi imela te dodatne gravitacijske moči, bi Luna že davno izginila iz njenega
dosega. In, ker moč Zemlje počasi ugaša, zaradi tega se Luna postopno oddaljuje
od Zemlje.
V kolikor
zapis o »temeljni, osnovni« in »dodatni, ustvarjeni« gravitaciji ni razumljiv,
pojasnim s primerom – glavnika, običajnega, plastičnega, denimo. Sam od sebe
premore, ta glavnik, potrebno gravitacijo (svojo osnovno), ki zagotavlja to, da
vsi atomi (če ostanem pri starem vedenju o najmanjših delcih, in se, v tem
zapisu, ne posodobim v oblikah penta/kvarkov), iz katerih je sestavljen,
ostajajo skupaj, se ne razleti(jo) na prafaktorje. Če pa taisti glavnik dobro
podrgneš po hlačah, potem – potem bo privlačil tudi določene delce, katerih
majhnost je zadostna, da se ne morejo upreti (umetno, s trenjem ustvarjenemu)
dodatnemu gravitacijskemu delovanju glavnika.
Da ni
pomembna le ta tvorjena, dodatna gravitacija, dokazuje prav odnos med Zemljo in
Luno. Zemlja, ki ima krepko močnejše gravitacijsko delovanje od Lune, Luni
preprečuje (hiter) pobeg vstran (od Zemlje), obenem Luna, v povračilo, zgolj s
svojo osnovno gravitacijsko silo (torej z vplivom mase kot take) deluje na
Zemljo, in povzroča, na primer, bibavico, plimovanje.
Skratka, da
počasi zaključim zgodbo o različnostih, celo nasprotjih, ki kot taka tvorijo
zaokroženo celoto, zapišem: vsaka sprememba obstoječega (torej tudi sprememba
poznanega nam vesolja) potegne za seboj določene posledice, pomeni, da se tudi
porušitev »skupnosti različnosti« odraža v spremembi ne samo skupnosti (celote)
kot take, pač pa tudi v spremembi slehernega del(čk)a, ki to celoto sestavlja.
Sedaj pa k večnosti (neskončnosti) končnega vesolja.
Tudi tu v
pomoč pokličem Sonce, Zemljo in Luno, ter tudi kapljico in kamen.
Doslej smo
ugotovili, da se kamen drobi v pesek, le-ta v mivko, iz nje pa nastajajo (nove)
skalne gmote, ki se skozi čas krušijo v neke nove kamne. Pomeni, da smo
ugotovili tokokrog življenja, njegovega nastajanja, razvijanja, odmiranja.
Ugotovili
smo tudi to, da večja kapljica privabi manjšo, da se združita v eno(st). In smo
ugotovili, da je Sonce (kljub svoji starosti) še v fazi rojevajočega se
življenja, medtem ko je Zemlja v obdobju (svoje) zrelosti, Luna pa tik pred
dokončno umrlostjo. In kako se bo ta umrlost pripetila? Preprosto – z upadanjem
»življenjske energije«, upada tudi sila oziroma moč, ki določeno maso
(konkretno Luno) drži skupaj. Pomeni, da se bo Lunino površje vse bolj
»krušilo« in da bodo ti okruški (zaradi ugašanja Lunine gravitacije) sfrčali v
»vesolje«, in se bo to dogajalo vse do tedaj, ko bo ugaslost telesa (Lune)
dosegla svojo kritično točko, in se bo ves preostanek tega telesa enostavno –
razblinil, na vse možne konce in kraje. Vendar ne v »nič«.
Kdor premore
neko temeljno znanje, ta pomni, da se materije ne da izničiti, ona obstaja (in
obstane) v svojih najmanjših delcih, skozi čas. Pomeni, da zmore, ta materija,
izkazovati lastno preoblikovanje, v procesu večnega »vznikanja nove oblike iz
poprejšnje odmrle«, pomeni, da je materija nekakšen »ptič Feniks«, z razliko,
da je njen večni »preporod« dejanski, in ne umišljen.
In ko se bo
Luna razdrobila, bodo vsi ti njeni delci poiskali neke svoje »večje kapljice«
(tako, kot to počno kapljice dežja), te kapljice se bodo, počasi, združevale,
se »gostile« (pridobivale na gostoti), in ko se bodo zgostile do ustrezne
stopnje zgoščenosti, ko bodo, s tem, pridobile ustrezno maso, bo prišlo do
nekega novega »poka«, na temelju katerega bo nastalo – novo nebesno telo.
Seveda je
odvisno od količine te združene mase (znotraj enega samega telesa), kako velik
bo ta »pok«, a po istem sistemu je nastalo tudi Sonce, z njim, posledično, tudi
»naše« osončje. In po istem principu nastajajo tudi vesolja. Kar pomeni, da so
razni »poki« izključno posledica fizikalnih zakonitosti, in nikakor rezultat
delovanja nekih »višjih sil«.
V kolikor
zveni trditev nerazumljivo, potem si pomagam s praktično ponazoritvijo, resda
ne tako učinkovito (ne v takšnem obsegu, učinku izkazano), a kljub temu –
zadeva deluje po popolnoma enakih principih!
O samovžigih
je že tolikokrat poročano, da ne bi smeli biti neznanka. Do njih prihaja na
različne načine, med katerimi je tudi – spravilo nezadostno posušene trave.
Dobro, je razlika med »posušenimi delci Lune, ki bodo romali v vesolje« in med
»neposušeno travo«, slednja je (za naše zaznave) še vedno mokra. A je ta
razlika zanemarljiva, v kolikor pomislimo na tvari, katere uporabljamo v
vsakdanjem življenju, na, denimo, sol, poper, moko, sladkor. Kaj se dogodi, s
temi stvarmi, v kolikor niso ustrezno »zaščitene pred delovanjem okolja«?
Posrkajo vlago, ki se nahaja povsod krog njih, in postanejo »kepaste«, vse bolj
v »nerazsutem« stanju, vse bolj zbite, kompaktne. Postanejo podobne kamnu.
In zasnove,
potrebne za »rojevanje« vode, so prisotne povsod, tudi v t. im. »vesolju«
(torej v svetu, ki je izven našega planeta ter njegovega ozračja). Ko bi ne
bilo tako, potem tudi voda, katero poznamo, ne bi mogla nastati, kajti tudi
prostor okrog rojevajoče se Zemlje je bil, nekoč, »brezzračen« in »brezvoden«,
medtem ko je bila sama Zemlja gmota gorečih plinov. Pomeni, da so povsod (v teh
še tako majhnih delčkih vesolja) dani pogoji za »kemične reakcije«. Pomeni, da
se s kopičenjem določene mase, z njenim zgoščevanjem, poraja (posledično tudi
sprošča) določena energija, ki s svojo rastjo – ogreva, povečuje temperaturo
same mase (znotraj nje). In to počne toliko časa, dokler ne učaka lastnega
»izpetja« (namena), dokler ne doseže tistega, čemur je »namenjena« - lastne
sprostitve oz. pretvorbe.
Kakor je
ogenj »uničevalec« življenja (gozdni požar, denimo, uniči obstoječe podobe
življenja), tako je tudi njegov »porojevalec« - predrugači, spremeni obstoječo
materijo v njene nove podobe, prečiščene starih bremen, potemtakem – prerojene.
Tako, kot to počne, denimo, »ogenj« iz vulkanov – znano je, da je vulkanska
prst najrodnejša oblika prsti.
Takrat, ko
nakopičena, zbita, koncentrirana (in z zadostno količino vlage »opremljena«)
trava povzroči (s svojim razkrajanjem) zadostno količino energije (toplote),
takrat se, preprosto, vžge. In se podobno zgodi z vso (vsako) materijo, v
kolikor se znajde v enakih okoliščinah (pogojih), kakršne(i) so potrebne(i) za
samovžig trave. In se je tako pripetilo tudi z »našim« Soncem. Pomeni, da je
tudi »naše« Sonce nastalo zahvaljujoč nekim predhodnim »preporodom«,
odvijajočim se v »vesolju«, pomeni, da bo, na enak način, nastajalo še mnogo
novih »sonc«. In z njimi vred njihova (nova) osončja. Pomeni, da se bo tokokrog
materije tudi v bodoče vrtel ter tudi v bodoče porajal življenja, v njih
različnih podobah. Kar bi se dalo, z drugimi besedami, povedati tako, da so
»vesolja« neskončna v svojem živetju (v procesu odmiranja in ponovnega
rojevanja), da pa so končna (enkratna) le v svojih podobah oziroma oblikah, s
tem tudi v svojih – velikostih!
Če opazujemo
naše življenje, potem ugotovimo, da ima dva skrajna pola, svoj nastanek
(rojstvo) in svoj zaključek (smrt), med tema poloma pa je – življenje.
Oba pola sta
si navidezno podobna, za oba je namreč značilna »nebogljenost«, potemtakem
določena nezmožnost življenja. A je, med obema, velika razlika, kajti rojstvo
je polno energije, je zalet v življenje, medtem ko je starost stanje upadanja
energije, stanje pešanja moči, stanje poslavljanja.
Če o našem
življenju pomislimo tudi drugače, potem ugotovimo, da se v posamičnem življenju
(telesu) ne dogajata dve stvari hkrati: živetje in umrlost. Pomeni, da
materija, iz katere smo sestavljeni, ne zmore znotraj istih meja hkrati »rasti,
se krepiti«, in hkrati »upadati, slabiti«, pač pa lahko ta materija svoje novo
življenje poišče izključno izven svojega (dotedanjega) telesa, izven svojih
poprejšnjih meja. In, če dopustimo domnevo, da takšno izkazovanje velja za vso
materijo ter povsod, potem velja tudi za materijo, ki tvori »vesolja«. Pomeni,
da tudi ta materija ne more hkrati živeti in biti umrla znotraj istega telesa,
znotraj istega »vesolja«, ali drugače – ob umiranju (obstoječega »vesolja«) se
sočasno odvija rojevanje novega.
S tem je moč
pojasniti t. im. »črne luknje«, nekakšna »vesoljska vrata«, ki omogočajo
odmiranje obstoječega »vesolja« (njegov postopen odhod iz lastnega »telesa«),
in, obenem, porajanje novega (na drugi strani teh »vrat«). Torej bi se lahko
govorilo o »dveh (ali več) dimenzijah«, čeprav so nam te dimenzije nedostopne
in zgolj logično pojasnljive, kajti vse, kar izgine skozi »črno luknjo«,
preneha obstajati v »našem« svetu, v »našem« vesolju, v »našem« času, in v
»našem« poznavanju (razumevanju).
Zlahka si je
moč predstavljati zapisano, v kolikor pomislimo na peščeno uro, in na pesek, ki
se iz zgornjega dela te ure vsipava v spodnji. In v zgornjem delu zmanjkuje
peska (materije, življenja), v spodnjem pa kup nastaja, raste.
Ni komentarjev:
Objavite komentar