Absolutna
resnica
Za šalo,
malo, me potegne, da ji pristopim, »absolutni resnici« torej. Kaj naj bi sploh
bilo to, kaj sploh je »absolutno«? Za moje razumevanje je absolutno dokončno,
neomajno, edino možno (po konkretnem vprašanju), nekaj, kar vzdrži, ne glede na
vse morebitne vplive, pa preseže, potemtakem, tako prostor (okolje), kakor tudi
čas. Nekaj večnega (večno neomajnega) torej.
Absolutna
resnica mora biti, potemtakem, znana, sprejemljiva, razumljiva vsem. Prav tako
mora veljati v prejšnjem, kakor tudi v prihodnjem trenutku, ne samo zdaj in ta
hip. Kajti, v nasprotnem je le delna resnica, veljavna tu in zdaj, že naslednji
trenutek pa jo zmore, s tem ali onim, dopolniti, popraviti, celo – odpraviti,
zanikati, izničiti. In, če je veljavna samo meni in še to samo sedaj, potem
niti do ene same dokončne resnice, o eni sami stvari ne morem priti, ker takoj,
ko bom do nje prišel, se bo naslednja, nova, drugačna pojavila. Če ne že celo
prej, preden bom sploh utegnil zaznati spreminjanje. Torej je »absolutna
resnica tega trenutka« minljiva še pred njenim spoznanjem in je, v svojem
bistvu, »resnica v spreminjanju«.
Da, ljudje
radi uporabljamo določeno terminologijo, da si z njo lajšamo sporazumevanje,
vendar takoj, ko taiste prakse, ravnanja, resnice preidejo v strokovno presojo,
ugotovimo, da pa le niso tako vzdržne, same po sebi, kot so se nam zapovedane
zdele. In vselej se najde nek »če pa bi«, ki tako ali drugače zamaje
ugotovitev.
Sam imam
lahko določeno »svojo absolutno resnico«, ki je plod mojega spoznavanja,
zajemanja, vedenja, vendar v enem samem trenutku ne morem zagotoviti, da se ta
resnica ne bo v hipu spremenila, ker sem, v svetu neke, ne le domnevne,
soodvisnosti, prepletenosti, odvisen od kupa dejavnikov, ki lahko kadarkoli,
tako ali drugače, tudi nasprotno mojim domnevam, temelječim na »obstoječem«,
»dosedanjem«, po svoje posežejo v to mojo resnico. In, če vem, da je ta moja
resnica podvržena spremembam, potem si je, niti ali celo z razumom, ne smem
dovoljevati kot dokončno, absolutno.
Dopuščam, pa
še to pogojno, dve »absolutni resnici«. Prvo, da se vsako življenje konča s
smrtjo. Drugo, da absolutne resnice (kot posamičnosti, povsem neodvisne od
okolja/okoliščin) ni!
Že pri prvi
se izkaže določena relativnost, ko pomislim, da obstajajo teorije, po katerih
je »smrt« samo prehod iz ene oblike življenja v drugo. Kako ta prehod
pojmujemo, kako pojmujemo življenje, gre za verovanje v neko, recimo,
reinkarnacijo, ali zgolj za prepričanje, da se nekaj ne more razbliniti v nič,
pa da gre ene podobe snov v drugo, ena »forma« energije v drugo…, je, v tem
trenutku, nepomembno. Pomembno je, da potemtakem tudi ta resnica ne vzdrži ne v
prostoru, ne v času, in ne more biti brezpogojna, neomajna, za vse
sprejemljiva, edina, absolutna. In četudi je »zgolj« v podobi »moje absolutne
resnice«, v podobi nečesa, v kar zatrdno verjamem, gre še vedno za domnevo,
nepreverljivo, nedokazljivo. Resnica pa naj bi bila dokazljiva, preverljiva!
Tudi »zakoni
narave«, na katerih ves svet temelji, obstajajo, so v dobršni meri tudi
spoznani in kot resnice zapisani, vendar – že toliko jih je bilo odkritih, v
preteklosti, po istih vprašanjih, pa so se spremenili (ne sami po sebi,
kakopak, pač pa »v očeh« nas, ki te »resnice« skušamo spoznavati in jih
opredeljevati, jim vzroke odkrivati), da ne gre pričakovati neke dokončnosti
spoznanj, nekih absolutnih resnic, v procesu vse večjega poglabljanja v »manjše
od manjšega«, kajti še najmanjše, in nam v trenutnih razmerah neznano, ima, po
vsej verjetnosti, svoje sestavine, torej nekaj še manjšega. Po drugi strani pa
prav v naravi prihaja do izjemnih stanj, ki jih, načeloma, pravila ne
predvidevajo (vsaj nam poznana ne), in prav ta izjemna stanja, ki tudi imajo
neko svojo logiko, sopogojujejo celoto, v smislu da »izjema potrjuje pravilo«.
Tako, denimo, ni težava v tem, da ne bi vedeli tega, kako v vesolju »telesa«
krožijo okoli svojih »jeder privlačnosti«, ni težava v tem, da ne bi vedeli, ne
samo domnevali, da se krožnice spreminjajo in da prihaja tudi do tega, da se v
nekem navideznem redu zgodi »nered« in se dve masi sočasno skušata znajti na
istem mestu, potemtakem trčita. Da, celo to, glede trkov, nam je znano in tudi
to zmoremo vključiti med neke »svoje« resnice. Ki pa še zdaleč ne morejo biti
absolutne, kljub izračunom, pa naj bodo le-ti še tako natančni, kajti vsako od
teh krožečih teles ima svojo obliko, in ta oblika je sestavljena tudi iz
vdolbin in izdolbin, pa je nemogoče do popolne natančnosti predvideti kako, pod
kakšnim kotom bo do trka prišlo in kam bo zaradi tega odbojna sila preusmerila
obe, v trku udeleženi, telesi.
Da se
povrnem v povsem preprosto okolje, in uporabim primer »absolutne resnice«, ki
mi je bil v »dokaz« njenega obstoja dan:
Ko sem
lačen, grem po hrano in jem.
Zadeva je
sila preprosta in razumljiva in v večini primerov, domnevam, tudi natanko tako
izvedljiva. Vendar – mar obstajajo tudi druge možnosti, možnosti, ki neomajnost
te trditve zavržejo. Mar obstaja, denimo, sledeča verjetnost:
Ugotovim, da
sem lačen (torej, prvi del trditve: sem lačen) – vstanem, da bi ustrezno
ukrepal (srednji del: grem po hrano) – v tistem trenutku dobim navdih –
zagrabim za pisalo in papir – začnem zapisovati – aktivnost me potegne in
zapisujem do konca – preletim, da vidim, kaj sem naredil – malo popravim
zapisano, dopolnim – začutim ustvarjalno sprostitev, v podobi zadovoljstva –
sedem, v miru, da se naužijem nekaj trenutkov tega zadovoljstva (mimogrede: že
samo delo, v katero me je potegnilo, kaj šele izhajajoče zadovoljstvo, je mojo
pozornost preusmerilo z lakote, zaradi česar se je takrat sploh ne zavedam, pa
nimam potrebe po njenem reševanju) – čez čas spet začutim oglašanje želodca –
pa vstanem, grem po hrano in – jem (končna faza prvotne »absolutne resnice«).
Da, načeloma
jem, kadar sem lačen, po možnosti takoj. Včasih me lakota začasno mine. Včasih
je ta začasnost daljše »narave«. Včasih pa sicer bi jedel, ker sem lačen, a ker
sem na shujševalni, ali ker se postim, ali ker ne utegnem… ne jem, vsaj takrat
ne, takoj, pač pa jem »enkrat kasneje«. In, kaj se je zgodilo? Preprosta
zadeva, moja absolutna resnica se je izkazala kot spremenljivka, pa čeprav
obstaja izključno, v konkretnem primeru, znotraj mojega odločanja.
Marsikdo mi
bo očital, da se igram z besedami, češ »dobro veš, kaj sem mislil«. Jaz trdim
nasprotno: preveč ljudi ne loči med določenimi izrazi (pojmi, »dejstvi«), da bi
se z njimi zlahka igrali. In dodam: celo moja lastna »absolutna resnica« ni
povsem v »mojih rokah«, ne morem zagotoviti njene neomajne »uporabe«, kako
lahko kaj podobnega pričakujem šele od ostalih resnic, ki »uzakonjajo« tisto,
česar neznaten delček sem. In…
Ko je enkrat
nekaj absolutno, tedaj je, bojda, dokončno. Pa si ja tudi tega nismo začeli
domišljati, da nam je vse jasno?!
Razum
poganjata dvom in radovednost. Človeštvu pa že v zibel polagajo – absolutne
resnice!
(in to niti
ni najbolj žalostno, žalostno je to, da brez teh »resnic« niti delovati ne bi
znalo!)
Dojemljivost
Človek se
uči zgodovino. Uči se snov, ki mu v njegovem jeziku sporoča povsem lahko
razumljive besede in mu prikazuje vsebine, ki jih vsak dan zre okoli sebe.
Zapomni si
letnice, zabetonira jih v svojem spominu, da bi z njimi znanje izkazoval.
Zapomni si
del besed, da bo znanje, ki ga bo izkazoval, z njimi podkrepil.
Zapomni si
vsebine, se jih je naučil, vendar jih ni zmožen prepoznavati (v realnem,
»tekočem« življenju), da bi ga zmogle opozarjati pred »ponavljanjem zgodovine«.
Bolje: pred ponavljanjem človeka!
Nekoč sem gledal Planet opic.
Kinematografija se je razvila. Postala je trodimenzionalna.
Nenehna
vprašanja, ena in ista, in nenehna modrovanja ob njih. Kako to, da se iz
zgodovine ničesar ne naučimo? Bržčas so krivi učitelji, pravzaprav je kriv kar
ves sistem, On naše zmožnosti uničuje, zatira, On naše nadobudne otroke
(za)mori do te mere, da ne znajo svojih glav uporabljati. Človek prepusti
svojega otroka sistemu, pa poglej, kaj potem nastane…
Nastane, nič
več, nič manj, instant intelektualec sodobnega časa. Nastane bitje, stopničko
višje od opice, nek opičnjak, ki zmore zavezati kravato krog vratu, sesti za
volan, hoditi v službo in opravljati različne dnevne dejavnosti, v okviru nekaj
večje količine pridobljene rutine (»znanja«, za katero se je učil osem –
dvanajst – šestnajst – dvajset let, in na siceršnjo pozno starost nekega
svojega sorodnika, opičjega, dočakal to, da je postal »izobražen šimpanz«) in v
okviru drugačnih okoliščin življenja(katere, posredno, prek svojih prednikov,
živi že generacije dolgo, neposredno pa od lastnega rojstva, in so mu te
okoliščine njegovo »naravno okolje«, je nanj navajen, naučen).
Človek živi
svoje življenje v kvadratkih. Vsaka časovna enota je kvadrat zase. Od kvadrata
ure, preko kvadrata dan, kvadrata teden, kvadrata mesec, kvadrata leto, do kvadrata
življenje.
V vsakem od
teh kvadratov je zapisan del njegove zgodbe, del njega samega, in del njegovega
okolja, na katero tudi sam vpliva. Hodi na volitve, pomeni, da so-odloča. Hodi
v službo, pomeni, da nekaj »pušča za svojo aktivnostjo«. Hodi na spletne
forume, in tam modruje.
Ko sestavlja
te kvadratke, jih sestavlja posamič, drugega za drugim, in po strogem vrstnem
redu. In ko bi ga povprašal, na primer, ob kvadratku »uspešno pridobljeno
zaključno spričevalo«, katero je najpomembnejše dejstvo njegovega življenja,
tisto najbolj odločilno, zaradi katerega je uspel dokončati šolo, bi človek iz
svojega spomina potegnil prejšnji kvadratek, tistega, ki v svojem časovnem
zlaganju polaga neposredno pred kvadratek »uspešno pridobljeno zaključno
spričevalo«, in bi odgovoril: to, da sem se učil. A ni popolnoma resnična,
ta(kšna) ugotovitev, kajti tudi nad kvadratkom »učil sem se« in nad vsemi
ostalimi kvadratki je nek kvadratek, prvi, najpomembnejši, kvadratek »rodil sem
se«. Ko tega kvadratka ne bi bilo, tudi uk ne bi pomagal, ker ne bi bilo
ničesar (pomeni, da je ta kvadratek edini, ne samo najpomembnejši, ki pogojuje
ves nadaljnji razplet).
Ne poznam
sicer uradnega odstotkovnega razmerja, ki ga ugotavljajo pri raznih
preverjanjih posameznikovih razumskih zmožnosti, a je, bojda, zajeten delež
tistih, ki takrat, kadar jim pokažejo sliko(fotografijo) krave, in jih vprašajo
tisti »kaj vidiš«, odgovorijo – KRAVO ! Vendar…
Krava je
prevelika, da bi jo na koščku papirja naokoli nosil. Je živa, se premika, in bi
zbežala s papirja, tudi v primeru, ko bi bil dovolj velik list, da bi jo nanj
spravil. Krava otepa z repom, da mrčes odganja, krava prežvekuje, krava striže
z ušesi, krava se oglaša, krava je živa, otipljiva v širino, višino, globino.
Ne, ne moreš videti krave, na nekem listu papirja, vidiš lahko le sliko krave.
Nepomembna
zadeva? Na prvi pogled da, dejansko niti najmanj, kajti gre za način, način na
katerega človek, »običajen«, »normalen«, povprečen človek dejansko gleda! Vidi
ploskev, vidi površino, vidi podobo, vidi zunanjost, NE VIDI vsega, kar se za
to zunanjostjo skriva. Vidi pravzaprav dokaj podobno tistemu »videnju«, ki ga
izkazuje tiger, ko zlahka napade nad-poljem-sklonjenega-človeka, misleč, da je
njegova žrtev (neka žival) »velika« natanko toliko, kot se mu ploskovno
(dvodimenzionalno) kaže, in bo težje napadel, če bo taisti človek vzravnan
(ker: mora biti velika, ta žival, če je toliko od tal pognala, kakšen je šele
tisti del »za njo«, za ploskvijo, ki jo vidim ?!).
V čem je
težava, pri teh »kvadratkih« in pri zmožnosti »ploskovnega (bolje:
POVRŠINSKEGA) gledanja« ? Temeljna težava, odločujoča za dobesedno vsa
človekova izkazovanja?! V tem, da omogoča stanje, celo pogojuje ga, ki se mu
reče Nezmožnost logičnega delovanja!
ČE NE VIDIM
V »GLOBINO«, če ne vidim prek nekih »posrednih izkazovanj«, nekoga, neko osebo,
s katero imam opraviti, če NE ZNAM iz prejšnjih »kvadratkov« te osebe
ugotoviti, da se je vselej pripravljena prilagajati novonastalim razmeram, ne
glede na to, da bi morala, načeloma, ta oseba imeti neko »svojo držo«, da bi
»meni« bila »prepoznavna«, »verodostojna«, potem tudi v primeru, ko bi
(teoretično) znal vse opredelitve etičnega ravnanja »na pamet«, NE zmorem
ugotoviti, da gre za značajsko sporno, neprimerno osebo, za osebo, ki je
preračunljiva, zahrbtna, dvolična, za osebo, ki lastnega »obraza« nima! Pa jo
izvolim, takšno osebo, in se kasneje čudim, ko mi sanje razbije, državo
pokrade, bodočnost izniči, zgolj zaradi tega, ker se je SPET prilagodila
okoliščinam, in je zaje(ma)la iz (polne) sklede, ob kateri se je znašla
(oziroma je uporabljala dosežen položaj za to, da je sebi in »svojim« porajala
določene koristi)!
Pomeni, da
je težava v »vzgoji«?
Žal NE!
Resda je ta »vzgoja« bolj dresuri podobna, ne dejanskemu vzgajanju,
izgrajevanju nekega suverenega bitja, ki se bo na temelju lastnih presoj
odločalo skozi življenje, na podlagi (dejanskega) znanja, na podlagi etičnih
zapovedi, na podlagi razuma, a je obenem tudi resnično to, da ta »vzgoja« drugačna
sploh BITI NE MORE! Kako lahko od nekoga, ki NE VIDI V GLOBINO, ki NE
PREPOZNAVA posameznih vsebin, pričakuješ suverenost, suvereno odločanje,
vsakokratno, v neskončnosti različnih okoliščin, ki vsakokrat terjajo neke nove
presoje?! Ne da se, misija nemogoče! Zato, izključno ZARADI TEGA, vse »vzgoje«,
predvsem »verske«, uporabljajo ZAPOVEDI! ZATO vse te »vzgoje« te ZAPOVEDI posplošujejo,
in (v popolnem nasprotju s pravili ETIKE) terjajo, da je treba vsakogar
spoštovati (potemtakem tudi »barabo«), kajti pri nedojemljivem bitju ne
preostanejo drug(ačn)e rešitve kot so kalupi, vzorci, tako mišljenjski, kakor
ravnanjski. In je že bolje, da vsakogar »spoštuje« (to, nedojemljivo bitje,
itak ne ve, kaj je to »spoštovanje«, ne ve, da gre za neko moralno kategorijo,
preko katere »boljšemu« izkazujem ustrezno priznanje, napram ostalim,
»običajnim«, in zlasti »slabšim«, ne, takšnemu bitju »spoštovanje« pomeni tisti
»klanjam se«, zato tudi ne išče avtoritet v etično izstopajočih posameznikih,
pač pa v moči, položaju, uniformi…), kot pa to, da se nad vsakogar, ki se mu na
poti znajde, spravi s fizično močjo, z gorjačo!
Kako se bom
(na)učil iz zgodovine, ko pa NE ZNAM (NE ZMOREM) niti »kvadratkov« sestavljati
(po njihovi sporočilnosti, pomembnosti, vsebini) in NE ZNAM (NE ZMOREM) niti posamičnih
vsebin prepoznavati, primerjati med seboj, na njih temelju – sklepati?
Če se
povrnem k tistim odstotkom, šestindevetdeset jih je, ki govorijo o NEzmožnosti
abstraktnega mišljenja, potem me niti to ne sme čuditi, da v času »tehnološke
razvitosti«, v času, v katerem se podatki ( = znanje) dobesedno na slehernem
koraku ponujajo (splet, časopisi, TV, radio…), v času, v katerem je (vsaj v
dobršnem delu Sveta) šolanje dostopno malodane vsakomur, v času, v katerem se
hvalimo z izjemnim porastom »izobraženega« dela človeštva… znanost obravnava
vprašanje kako to, da je človek, razumno bitje, edino med (vsemi) bitji, ki se
izkazuje z – nerazumnimi ravnanji!
In – če je
dovolj »znanja«, pa če ga NE ZMOREMO tvorno, koristno, pametno, etično,
človečno uporabljati, potem, bi si upal trditi, NI TEŽAVA v »znanju«, v
»sistemu«, ki nam omogoča njegovo pridobivanje, pač pa v »nas«, v človeški
nezmožnosti (optimalnega, predvsem pa razumskega) izkoristka tega znanja! V
neki naravni NEdanosti, očitno, v stanju, ki se mu lahko, povsem preprosto,
poreče tudi nedojemljivost, nezmožnost logičnega povezovanja, nezmožnost
»uvida« v neko vsebino, nezmožnost ugotavljanja pravil, po katerih vse na tem
svetu (in povsem na preprost, logičen način) poteka. V genu mikrocefalin MCPH1,
morda?
Različna so
bila ugotavljanja, skozi katera so misleci posameznih časov skušali
pojasnjevati vzroke »človekovega izkazovanja«, vzroke, zaradi katerih je moč
govoriti o vodljivosti, tako posameznika, še bolj množic, in našli bi se
primeri, ki so pojasnjevali in pojasnili, nekateri tudi v podobi drugačnih
besednih zvez, to, da sploh ni čudno pogosto človekovo »prepričanje« o tem, da
je pomembna srčna inteligenca. Srce, ne nazadnje, kot organ, imamo vsi. Tudi
upanja, raznorazna, človek izkazuje, od kar obstaja, predvsem v neuresničljivo,
čemu ne bi tudi v »samodejno srčno dozorevanje«, ki bo zmoglo tudi mišljenjske
procese vzpostaviti, pa nadomestiti manko, izkazan v glavi.
Človek,
bitje, delujoče na temelju nagonov. In, v njem, srce kot »miselni organ«?!
Vrste izumirajo, nenehno. Višje
razvite so med bolj ogroženimi.
Celo hinavščina,
dvoličnost, etično nesprejemljiva podoba izkazovanja, izgubi svoj pomen, pri
bitju, ki NE VIDI v vsebine, ki teh vsebin NI ZMOŽNO prepoznavati, na načelni
ravni, ki NI ZMOŽNO skozi celoto videti samo sebe; postane, preprosto, ena od
podob »iznajdljivosti«, ki jih v svojem »boju za obstanek« izkazuje dobesedno
sleherno bitje, ki lastnega življenja ne usmerja po poteh razuma, pač pa sledi
izključno »zapisom«, ki mu jih je »narava« (za vse čase) vpisala med navodila, nagonom.
Upati ni greh, je zgolj – zgrešeno.
Bo noj
poletel, nekoč, če bo začel dobro razgibavati (svoja) krila?
Bo mravlja
segla do krošnje, kot žirafa, če bo redno vrat v nebo stegovala?
Bo psiček Pavlova
začel uporabljati svoje miselne zmožnosti, in bo postal razumsko bitje, če se
bo nekajkrat pripetilo, da, po zvonjenju zvonca, v posodi ne bo našel hrane?
Skorajda bi
si upal trditi, da celo čudeži ne bi bili dovolj, da bi dosegli takšne
spremembe naravnih danosti, nekih objektivnih dejstev, med katerimi je vsako
zase z ustrezno logiko, vsebino podkrepljeno, z naravo samo, z njenimi
zakonitostmi, potrebami, načrti.
Bo šimpanz
vozil avtomobil, če bo ustrezen čas hodil na »tečaj varne vožnje«?
Sem slišal,
morda, odgovor – da?
Čemu v (za
nas, prav rado, ki smo »civilizirani«) t. im. »primitivnih okoljih« ne poznajo
toliko (in takšnih) zapovedi, kakršne obvladujejo »razvitejše« človeško
občestvo? Čemu v t. im. »primitivnih okoljih« nimajo težav z opredeljevanjem
pojma »družina«, in ne poznajo »tolmačev«, ki bi jim razlagali, kaj to
»družina« je, ter predvsem kakšna sme, celo mora biti, da je »dopustna«,
sprejemljiva, »normalna«? So »oni«, tisti »primitivnejši«, dejansko tako
zaostali, napram nam, »razvitim«, da si smejo dovoliti živeti kot živali? Ne
nazadnje, če pomislim, so »oni« tisti, ki zares živijo kot živali, ali smo to mi?
Kako živijo,
oni, »primitivni«?
Tako, da
beležijo krepko manj psihičnih tegob, kot jih beležimo mi. Zaradi »stresnih
situacij«, zaradi tempa, ki nas nenehno preganja?
Če je
»stresna situacija« to, da moram zjutraj pravočasno vstati, se pravočasno
žigosati (ob prihodu v službo) in del dneva (rutinsko, zvečine) oddelati tisto,
kar so mi v oddelanje naložili; če je »stresna situacija« to, da gledam in se
ne zavedam (dokler me neposredno ne »lopne« prek pleč); če je »stresna
situacija« to, da je moje moštvo izgubilo tekmo… potem, ja, oni živijo manj
stresno življenje. Če odmislim, na primer, razne »malenkosti«, to, denimo, da
me lahko pri prvem koraku v gozd piči strupenjača, z dovolj močnim strupom, da
mi niti zdravnik ne bi mogel pomagati (ko bi se nahajal bližje, in ne nekaj
sto, morda celo tisoč kilometrov stran). Če odmislim, na primer, to, da lahko,
med lovom, zamenjam vlogo z živaljo, pa namesto »lovca« postanem »plen« (nekemu
jaguarju), ali pa lahko, preprosto in še bolj verjetno, utrpim poškodbe, ki mi
jih bo povzročila ranjena, razjarjena, ogrožena žival, ki se bo pognala proti
meni (ker jo neposredno ogrožam) in me nabodla na svoje rogove, poteptala s
svojimi kopiti…). Če odmislim to, recimo, da nikoli ne vem, če bo moj lovski
pohod uspešen ali ne, in ne vem, potemtakem, niti tega, ali bom imel kaj (če
sploh) »na krožnik dati«… ja, če odmislim vse te »malenkosti«, ki jih povzroča dejanska
odvisnost od samega sebe, od lastnih dejanskih (in ne tako kot pri nas,
»socialno« usmerjenih »razvitih«, zgolj domnev-a-nih) zmožnosti, potem je
njihovo življenje zanesljivo manj stresno, čeprav v resnici ni. Ampak…
Oni so tako
»primitivni«, tisti, ki živijo v nekem pragozdu, da se ne obremenjujejo s
stvarmi, ki NAM nekaj pomenijo, ki NAM pomenijo (če sem malo bolj konkreten)
neke izkaze naše lastne »pomembnosti«, naše lastne »uspešnosti«, naše lastne
(domnev-a-ne) vsebine! Njim »naše« stvari (denar, televizijski sprejemnik,
avtomobil, pohištvo, obleka, stanovanje) ničesar ne pomenijo, oni ZNAJO živeti
življenje, kot njegov sestavni del! Oni znajo jokati, in se izjokati, žalovati,
in se izžalovati, a znajo tudi uživati ob sleherni malenkosti, skozi katero jim
trenutek pove, da ni razlogov za strah in skrb (ker so siti, ker so zdravi, ker
so vsi »na številu«, ker nihče ni poškodovan…), ONI so, preprosto, zgolj in
samo to, kar so zmožni biti, so MISLEČ DEL NARAVE, so bitja, ki imajo večje
zmožnosti od preostalih (v okolju), vendar ostajajo – realna bitja, in si ne
predpisujejo ne božjih moči, ne zmožnosti, ki jih niso zmožni izkazovati
(dokazovati), ker jih, preprosto, ne premorejo, pa samih sebe ne razglašajo za
»viške stvarstva«, celo za (edina) razumska bitja na planetu Zemlja! Celo za
tiste, ki imajo to pravico, da ves svet in vse na njem, ter vsakogar, »krojijo«
po lastnih predstavah, željah.
Oni so (ker
so realni, pa upoštevajo – čeprav podzavestno, na osnovi nagonov – objektivna,
naravna stanja) dejansko krepko bolj razumno izkazujoča se bitja, kot smo to
mi, ki zase menimo predvsem to, da smo sposobnejši, kot smo zares. Ker smo,
»mi«, del človeštva, pa je, potemtakem, popolnoma »normalno«, da smo tudi del dosežkov
človeka-razumnega bitja, čeprav pri njih, vsebinsko gledano, nimamo niti mrvice
zaslug!
Če si
predstavljamo trodimenzionalno, zgolj zaradi tega, da neko »ljudsko« v
»realnost« spravimo, na razdaljo »enega koraka«, pa Gaussovo distribucijo na
obeh skrajnih delih zlepimo skupaj, bi se dalo modificirati, rek, nekako
takole:
Od genija do norca je en sam korak.
Od norca do genija je – polje praznine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar