Pravijo, da
»trava« (marihuana) ne zasvoji
Dokaj
poenostavljeno stališče, zaradi tega toliko bolj nevarno.
Temeljna
težava, temeljno objektivno stanje, ki odloča o poseganju po drogah, je v
ne/zmožnosti po tem, da bi samemu sebi (brez vseh zunanjih pripomočkov, zgolj
na temelju vsebin, iz katerih si sestavljen) tvoril zadovoljstvo. V kolikor
premoreš te (takšne) vsebine, potem drog ne potrebuješ, v kolikor pa droge
potrebuješ, za doseganje zadovoljstva, potem si prazen, po vprašanju omenjenih
vsebin ( = tvornosti).
Res je,
zadovoljstvo je sila pomemben dejavnik slehernega življenja. Tako kot
nezadovoljstvo “pobija” (ko si neprijetno razpoložen, “slabovoljen”, se ti ne
da niti živeti), tako zadovoljstvo poraja energijo, potrebno za živetje. In je
težava v tem, da bolj kot si NEzmožen soočati se z realnimi težavami, iz
katerih je sestavljen svet, torej tudi posamično življenje, bolj potrebuješ
tisti “nekaj”, s katerim boš skušal samemu sebi (in v pomanjkanju lastne
tvornosti) polepšati dan, si “vliti moči” za soočanje z življenjem.
Če zapišem
še na drugačen način: v kolikor si razumsko zasnovan, potem premoreš tvornost,
premoreš zmožnost abstraktnega mišljenja, premoreš zmožnost ustvarjanja
lastnega zadovoljstva. V kolikor si nagonsko zasnovan, vse našteto odpade,
potrebuješ nadomestke, s katerimi boš (vsaj deloma) izničil učinke lastne
nezmožnosti. Ti nadomestki so lahko sila preprosti (gledanje TV programa,
vsakodnevno čiščenje stanovanja, imetje dobrega avtomobila...), a je njih
temeljna težava v tem, da lahko le (začasno) mašijo nezadovoljstvo, ne zmorejo
pa odpraviti vzroka njegovega porajanja (torej nezmožnosti nezadovoljnega
bitja). In med te nadomestke sodi tudi droga (ničesar, na prvi pogled, ti ni
treba storiti, vzameš drogo in “zadovoljstvo” je tu, čeprav...).
Takšno
“zadovoljstvo”, doseženo na temelju droge (četudi “samo” marihuane), ima
sledeče napake:
1. drogo je
potrebno plačati, obenem ni “poceni”, pomeni, da moraš del svojega življenja
nameniti temu, da zaslužiš za drogo (ali pa, ko postaneš tega nezmožen, začneš
krasti);
2. droga
omogoča le trenutno “zadovoljstvo”, in le-to (stanje “blaženosti”) mine v
trenutku, v katerem mine delovanje droge. Vendar z drogo NE moreš odpraviti
vzrokov NEzadovoljstva, pomeni, da se s samim seboj znova srečaš takrat, ko
učinek droge popusti;
3. tudi
takrat, kadar ne gre za neposredno zasvajanje (z, denimo, “travo”), pride do
zasvojenosti, na posreden način, in ne zaradi same trave. Pride do zasvojenosti
zaradi ugodja, ki si ga doživel z uporabo mamila, in ker to (takšno) ugodje
sčasoma postane nekaj povsem običajnega, je tudi njegovo delovanje (njegov
učinek) sčasoma povsem običajen ter - premajhen! Glede na to, da težave, s
katerimi se soočaš, in nezmožnost razreševanja teh težav, objektivno ne
doživijo spremembe, ostanejo povsem enake, se ti izkaže potreba po novem,
neobičajnem, ne premajhnem zadovoljstvu, pa... večina tistih poti, ki se
začnejo “samo” z marihuano, konča v “trdih drogah”.
Podobno, kot
z alkoholom: začne se z majhnimi količinami (opitosti), nato se želja po
“ugodju” začne pojavljati pogosteje, s tem tudi opitost, in s tem -
alkoholizem.
Za
zaključek: v kolikor si razumsko zasnovan, zmoreš obvladovati (nadzorovati)
lastno početje (pomeni tudi načine, njih vsebine in pogostnosti doseganja
ugodja), pomeni, da zmoreš sam odločati o tem, ali boš, ali pa ne, postal npr.
alkoholik. V kolikor si nagonsko zasnovan, takrat pa se raje izogibaj vseh
pripomočkov (za tvorjenje “zadovoljstva”), ki zmorejo (bodisi posredno, bodisi
neposredno) voditi v zasvojenost, kajti v takem primeru tebe nadzorujejo
(usmerjajo, obvladujejo) taisti pripomočki (oziroma “zadovoljstvo”, katero,
bojda, porajajo), medtem ko ti, povsem nagonsko, zgolj - slediš zastavljeni
poti!
O višku
stvarstva in njegovem stvaritelju
Imajo se za
»višek stvarstva«.
Dokaj
samokritično pojmovanje, s terminološkega, jezikovnega vidika, kajti – »biti
višek« pomeni, v prevodu, biti odveč. Medtem ko iz »biti na vrhu« izhaja beseda
»vrhunec«. Potemtakem ima, po njihovem, »stvarstvo« svoj vrhunec, ki naj bi bil
ekstremno nasprotje »dna«. In ta vrhunec naj bi bili – oni, ki z nagonskim
ravnanjem »zgodovino« vrtijo v krogih?!
O takšnem in
podobnih razporejanjih posameznih delov celote (vsega obstoječega), bi se dalo
na dolgo. Je neumno, zelo neumno, saj »narava« nobenega svojega del(čk)a ni
porodila brez razloga, in šele z delovanjem vseh teh delčkov zmore (nemoteno)
delovati tudi sama, »narava«. Pomeni, da so vsi delčki enakovredni v procesu
naravnega dogajanja, v procesu obstajanja realnosti kot take. Povsem banalen
primer: ko ne bi bilo »trave« (vseh vrst poznanega nam rastlinja, torej tudi t.
im. zelenjave), ne bi bilo ničesar, ne travojedih, ne mesojedih oblik
življenja. In bi (celo bo), absurd, življenje na planetu zlahka preneslo
izumrtje človeštva, ter nadaljevalo z drugimi oblikami življenja, a ne bi
preneslo – izumrtja trave (rastlinja). Ki je pomembna tako s prehranskega
vidika, kakor z vidika preprečevanja izsušitve prsti, erozije, spreminjanja
prsti v pesek, rodovitnih tal v puščavo.
Kdo je
ustvaril ta »višek stvarstva«, kdo je ta »bog«, ki je temu »višku« dal lastno
podobo? Preprosto: Homo Sapiens! Visokoraslo (za razliko od različnih vrst
človekolikih bitij, nizkoraslih, čokatih, »okorno« mislečih, z zmožnostjo
sporazumevanja na nivoju medmetov) bitje, zmožno abstraktnega, torej tudi
celovitega mišljenja.
Ko se je
paril, ta Homo Sapiens, s predniki današnjih »viškov«, jim je postopoma, skozi
čas, dajal svojo telesno podobo. Spreminjal jim je, s svojimi odkritji, okolje
(okoliščine živetja), jih s tem pripeljal do tega, da so se morali učiti, se
seznanjati z novonastalimi okoliščinami in se seznanjati z načini obvladovanja
teh okoliščin, novonastalih. Tipičen dokaz, da je temu tako, so nedavno odkrita
plemena, najdena v globini amazonskega pragozda: še dandanes so nižje (telesne)
rasti, še danes uporabljajo sila skromen »jezik« (način sporazumevanja), še
danes živijo v okoliščinah tako imenovane »kamene dobe«. Tipičen primer so
plemena v že poprej odkritih predelih sveta, katerih jezik (sporazumevanje) še
danes poteka v podobi zvokov, tudi tistih podobnih »tleskanju«, in ki še danes
živijo v popolni odvisnosti od »narave« (pomeni, da vanjo niso krenili s
poseganjem, pomeni, da si je niso zmožni »podrediti«, si jo prilagoditi, si, s
tem, olajšati pogoje preživetja). Pomeni, da so predniki pripadnikov teh plemen
doživeli nek svoj, specifičen način razvoja, ki je daleč od razvojne poti
»sodobnega človeka«. In edini razlog za takšno različnost je – v ne/prisotnosti
Homo Sapiensa!
Da se ta,
omenjena plemena izkazujejo povsem racionalno, o tem je škoda besed. Se, seveda
se, ko pa samih sebe nimajo za nikakršne »viške« (ali, jezikovno pravilneje,
vrhunce), so, preprosto, DEL NARAVE, bitja, enakovredna vsem ostalim bitjem,
bitja, ki živijo z nabiranjem plodov in z lovom, a tudi sama (in zlahka)
postanejo plen.
Da se
današnji »sodobni človek«, ta samozvani »višek«, obnaša povsem NEracionalno,
tudi o tem ni dvoma. Samoprepričan v lastno razumskost, hiti »graditi svet«, a
ker z željami presega lastne (objektivne, in predvsem umske) zmožnosti, se
njegov trud izkazuje v podobi rušenja, nazadovanja. In, ker je nagonsko
naravnan, bi tudi sam hotel imeti »vse kar vidi«, ne zaveda pa se preprostega
dejstva, resnice: NI, objektivno NI takšne ekonomije, NI takšnega (družbenega)
sistema, ki zmore v nedogled (po)tešiti (v nedogled) rastočo lakoto po imetju!
Katero (to lakoto) je tudi moč pojasniti: v okviru »potreb po umeščanju na
(tozadevni in izključno njihovi!) družbeni lestvici«, so materialna sredstva,
dobrine, tisto, kar gradi »veljavo«, pa, tako kot srake, zbirajo »blesteče«
stvari in s tem same sebe (domnevno) višje rangirajo.
Verjeli ali
ne…
Ko bi npr.
orangutani živeli med ljudmi, bi se postopoma, skozi čas, prilagajali novemu
življenjskemu okolju, pomeni, da bi, postopoma, njih ravnanja, s tem pa tudi
njih podoba, postajala podobna človeški(m). Dobili bi človeške roke, noge,
postavo… naučili bi se brati, voziti avto, hoditi v službo… skratka – navzven
bi postali »človek« in bi tudi govorili, zase, da so »človek«.
Vsebinsko,
navznoter, se bistveno ne bi spremenili. Bi, še vedno, ostali bitja, delujoča v
okviru nagonov. Četudi bi se (slej ko prej) parili s človekom, je njihova
genska zasnova enostavnejša od človeške, s tem tudi bolj trdoživa, bolj
»spremembam nenaklonjena«. Pomeni, da bi navznoter ostali – orangutani.
Uporabljali
bi človeški govor, a besed ne bi razumeli na enak način. Živeli bi iste
dogodke, a bi, tudi oni, aktivno vrteli »zgodovino« v (spiralnem) krogu. Ker bi
ostali – nagonska, po pogojnem refleksu delujoča bitja.
Ne verjameš?
Tvoj problem. A se je že zgodilo (z nekimi drugimi vrstami resda, ne z
orangutani, a kljub temu). In je v bistvu eno najpomembnejših, če ne kar
najbolj pomembno vprašanje to, po kakšnem »ključu« se genska zasnova
človeka-razumskega bitja prenaša skozi čase, iz generacije v generacijo. Ker NI
brezpogojno (po)dedovana (ko bi bila, bi ista gnezda ne bila mešana,
sestavljena tako iz nagonskih, kakor iz razumskih mladičev). Pa ne »tvezim«,
niti pod razno: je nesporno odkritje (genetike), da se »geni preteklosti« ( =
nagonskih bitij) nahajajo v pretežni večini t. im. človeštva. In je nesporno
dejstvo, da se razmerje med razumskim delčkom in nagonsko absolutno večino ne
spreminja na bolje, prej nasprotno.
Skrivnosti
narave? Vsekakor. In ta je merodajnejša, za obstoj »človeškega sveta«, od
vprašanja o tistem začetnem, izhodiščnem stanju, ki ga obravnavajo s terminom
»bog«. In se tudi v takšnem obravnavanju izkazuje – NErazumskost, kajti razum o
tistem, o čemer ne ve, ne daje absolutnih, dokončnih mnenj, razum NE
funkcionira v podobi verovanja (verujem, da nekaj je, čeprav tega nečesa ne
poznam oziroma ga »poznam« le tako, kot se mi zdi, da je), pač pa lahko veruje,
da nekaj je, šele takrat, ko ta nekaj (pre)pozna, ko ga ugotovi, in ko ve, da
ta nekaj obstaja kot dejstvo, dokazljivo v praktičnem življenju (pa čeprav
»samo« v podobi poskusov, skozi katere se izkazuje konstantnost ponavljanja
enih in istih sosledij = pravil). Pa – če voda dejansko je, bi bilo nerazumsko
ne verjeti v njen obstoj.
Obstajajo
tri nesporna dejstva, dve v podobi URADNIH definicij (opredelitev), tretja v
podobi ugotovitve obstoječega, v realnosti izkazovanega stanja:
Definicija
živalskega sveta: za živalski svet je značilno, da v njem vsi (in vsak
posameznik) ravnajo po nagonih.
Definicija človeka
(oz. ločnice med človekom in živaljo): človek je razumsko bitje, bitje,
delujoče na temelju razuma (medtem ko živali delujejo po nagonih).
Ugotovljeno
stanje: absolutna večina v t. im. človeškem svetu ne premore zmožnosti
abstraktnega mišljenja ( = predpogoja razuma)… zaradi česar deluje nagonsko.
Naj te ne
bega to, da »ljudje mislimo«, kajti – mislijo tudi živali (izbirajo med
posameznimi možnostmi). Naj te ne bega to, da se »ljudje učimo«, kajti – učijo
se tudi živali (resda tistega, kar je za njihov način življenja pomembno oz.
običajno, »normalno«)… naj te ne bega nobena posamičnost v načinu življenja v
t. im. človeškem svetu, ki se na prvi (a samo na prvi pogled) razlikuje od
načina življenja živalskega sveta, v katerem tudi »hodijo v službo« (na lov,
pašo), v katerem tudi gradijo bivališča (gnezda, rove, satovja, mravljišča,
termitnjake), v katerem, ne nazadnje, celo za otroško varstvo poskrbijo
(surikate, volkovi, levi…), kajti edina doslej ugotovljena vsebinska ( =
bistvena, pomembna, odločujoča) razlika med obema »svetovoma« je razlika med
razumom in nagoni. Celo »boga« in »oltar (čaščenja)« pozna živalski svet, na
svoj način (v svoji podobi) resda, a kljub temu – moj Tar, denimo, ima svoj
»oltar« v podobi četrte police, na kateri se nahajajo njegovi priboljški… in
njegov »bog« je tisti, ki mu bo priboljšek dal… in zna »častiti« tega svojega
»boga«, izkazuje natanko takšna ravnanja (se tako obnaša), za kakršna se je
naučil, da vodijo do priboljška.
Ampak…
ljudje se sprašujemo o tem in onem…
Stop! Samo v
tistih okoljih poteka takšno spraševanje, v katerih obstaja človek-razumsko
bitje. Med raznimi džungelskimi plemeni se kaj dosti ne sprašujejo, tam »vedo«,
da obstajajo »nadnaravne sile«, tam »vedo«, da »je svet takšen, kakršnega
vidim«, tam »vedo« (kakor je »vedela« večina t. im. človeškega sveta) da – je
Zemlja ploščata! Pomeni, da se da NAUČITI tudi tega »spraševati se« (žal se ni
moč naučiti tudi tistega "(po)iskati verodostojne odgovore na
vprašanja", pa to področje razrešuje izključno človek-razumsko bitje –
ostali, preprosto, »vedo«).
»Opredmetenje
človeka«
Poslušati je
o »nedopustnih razmerah«, znotraj katerih je posameznik, kot »delovna sila«,
obravnavan na skrajno neprimeren način, v podobi – delovnega sredstva. Pa je
slišati celo o tem, da »je človek opredmeten«…
O
»opredmetenju človeka po človeku« je govoril že Marx. In v bistvu ne gre za nič
novega, nasprotno – gre za stalnico, obstoječo v nagonskem svetu. Gre
pravzaprav za dve vrsti tega »opredmetenja«, za SAMOopredmetenje (ko posameznik
samega sebe postavi v vlogo objekta) in za »opredmetenje človeka po človeku«
(kadar posameznik na položaju odločanja druge posameznike obravnava v podobi
sredstev, potrebnih za dosego njegovega, individualnega cilja). In do obeh vrst
tega »opredmetenja« NI prišlo zaradi nekih zunanjih vzrokov, torej zaradi
vzrokov, ki bi obstajali izven nagonskega(ih) posameznika(ov), pač pa zaradi
same nagonske narave. Pa pojasnim…
Prav VSAKA
NAGONSKA združba, vsaka nagonska povezanost, skupnost, je urejena po sistemu »družbene
lestvice«, potemtakem po hierarhičnem sistemu, znotraj katerega si posameznik
pridobiva veljavo z vzpenjanjem proti »navzgor«. Absurd, gromozanski absurd je
v tem, da t. im. človeštvo pretežno sestavljajo prav nagonska bitja (katerih
narava je »vzpenjanje po lestvici«, s ciljem »biti več od drugih«), ki se,
bojda, zavzemajo za »enakost«, »enakopravnost« (čeprav se v bistvu zavzemajo
izključno za »sebi boljše«, kajti neenakost, neenakopravnost jih prav nič ne
z/moti takrat, kadar imajo sami dovolj oz. več od drugih). Kakorkoli že, v
naravi to vzpenjanje (v smeri »dokazovanja samemu sebi in vsem ostalim«) poteka
izključno na osnovi neposrednih zmožnosti posameznika, pa lahko, če vzamemo za
primer volčje krdelo, posameznik pridobiva na položaju izključno takrat (in
dokler) je dovolj močan, izkušen, spreten, iznajdljiv, da je v teh zmožnostih
boljši od ostalih. In višje kot je, na tej hierarhični lestvici, večje
ugodnosti, pravice ima (dokler je zmožen ubraniti svoj položaj, seveda).
V t. im.
človeškem svetu je RAZUM poskrbel za nek osnoven red: zapovedal je prepoved
neposrednega »boja za obstanek« (razum je postoril še marsikaj drugega, ne samo
po vprašanju razvoja otipljivih vsebin, tudi po vprašanju ukinitve nekoč
veljavnih praks, denimo – ljudožerstva), s čemer je, vsaj načeloma, onemogočil
družbeno vzpenjanje s pomočjo uporabe grobe sile (torej neposrednega nasilja),
obenem pa je uvedel določena etična pravila (ki tako in tako v nagonskem svetu
veljajo le takrat, kadar je »sodnik« kazen, torej ustrezna grožnja, posledično
strah pred posledicami neprimernega ravnanja, torej takrat, kadar »niti« drži v
rokah razumska manjšina, medtem ko v časih nagonskega izkazovanja tudi tovrstne
zapovedi padajo, in se vzpostavi sistem manj in bolj upravičenih, manj in bolj
zaščitenih, tistih, ki si smejo dovoliti več, in tistih, ki si smejo dovoliti
manj, v odvisnosti, pač, od njihovega aktualnega mesta na družbeni lestvici).
In kadar je moja zmožnost, neposredna, izkazovana le v podobi fizičnih
zmožnosti (kakor pri omenjenih volkovih), takrat lahko (v primeru, da mi je
nasilje prepovedano) svojo fizično moč (energijo) usmerim v delo, v opravljanje
določenih aktivnosti, za katero/e bom prejel določeno plačilo, in si bom,
posredno, s tem plačilom omogočil nakup materialnih dobrin, tudi (ali predvsem)
tistih, ki v (nagonskem) okolju veljajo kot simboli določene vrednosti, pomena.
Pomeni, da bom kupoval stvari, s katerimi bom samemu sebi, in zlasti drugim,
dokazoval »kako sem sposoben«, »koliko veljam« (pa četudi se bom, zaradi tega
dokazovanja, odrekel določenim dejansko potrebnim stvarem, vsebinam, torej
tudi, če bom zaradi nakupa npr. avtomobila, varčeval na hrani, obleki…). In…
Ker je moja
lakota po takšnem dokazovanju (sebi in drugim) neomejena, nimam nikoli dovolj,
pa se vse življenje ženem za tem, da bi imel več in boljše kot ima moje okolje
(ali vsaj za tem, da za okoljem ne bi zaostajal). In ker s tem početjem krepko
presegam lastne objektivne zmožnosti, in ker mi lastnina nad temi »materialnimi
vrednotami« (veliko) pomeni, se zaradi tega imetja odpovedujem lastnemu
življenju, za to imetje namenjam lep del lastnega početja (moram najprej
oddelati sam nakup stvari, nato moram stvar vzdrževati, moram skrbeti, da bom
potrošeno/obrabljeno stvar nadomestil z novo)… in ker zame niti slučajno ne
velja (tudi) tisti rek, da se pokrijem toliko, kolikor je odeja dolga… zaradi
tega SAMEGA SEBE postavim v PODREJEN POLOŽAJ napram materialnemu imetju, mi
»imeti« pomeni več kot živeti, zaradi česar mi »seznam pomembnih stvari«
(povsem banalnih zadev, ki razumskemu bitju služijo izključno za zadovoljevanje
osnovnih potreb) usmerja moje življenje, kar pomeni, da STVAR postane SUBJEKT,
medtem ko se sam znajdem v vlogi – OBJEKTA.
Pomeni, da v
takšno opredmetenje nihče nikogar ne sili, pač pa je takšen način
funkcioniranja povsem naraven, je danost nagonskega sveta.
In, ker
takšen posameznik, nagonski, na povsem enak način obravnava tudi vse ostalo, in
mu je dobro, pravilno, pošteno, dopustno izključno tisto, kar njemu prija,
zaradi tega mu je povsem samoumevno, da se obnaša kot do sredstev (za doseganje
lastnih interesov) tudi do živali, in tudi do preostalih članov njegove,
nagonske skupnosti (v kolikor mu takšno izkazovanje, kakopak, dopušča »položaj
na družbeni lestvici« oz. »moč«, s katero razpolaga). Pomeni, da je takšen
odnos tudi nekaj naravnega, in pomeni, zaradi tega, da bi se na natanko enak
način izkazovali tudi tisti nagonski, ki še niso imeli (nimajo) priložnosti
(moči, položaja) da bi tako počeli, in se celo razburjajo nad tistimi, ki to
počno z njimi. Zato ni zaman ugotovitev, ki priča o tem, da so »nekoč
izkoriščani hujši izkoriščevalci od tisti, pod katerimi so sami trpeli«, zato
so tudi razumljive podobe sveta, skozi katere se »nekoč zatirani« dobesedno
izživljajo nad svojimi (nekdanjimi) zatiralci, obenem vzpostavijo sistem lastne
absolutne nadvlade. In je v tem vsa razlaga »opredmetenja človeka po človeku«.
Preprosta, resda, a kljub temu.
Vzroki stanj
t. im. človeškega sveta so v njegovi sestavi
Riba ne živi
v vodi zato, ker ima plavuti, pač pa ima plavuti zato, ker živi v vodi.
Pomeni, da
so najprej okoliščine ( = voda), potem šele odgovori nanje ( = plavuti).
Če
nadaljujem, potem zapišem, da je vsaka ustrezna prilagoditev okoliščinam način,
ki omogoča uspešno obvladovanje taistih okoliščin. In, obratno, da je vsako
neuspešno obvladovanje okoliščin odraz nezmožnosti prilagoditve.
Če prevedem
oziroma prenesem: če je svet logike ( = razuma) tisto, kar naj bi človeštvo
ločevalo od preostalega sveta, potem je vsako nerazumno izkazovanje
posameznika/skupnosti ( = družbe, družbenih sistemov) zgolj odraz nezmožnosti (
= nerazumskosti) taistega posameznika/skupnosti.
In ker
razumska združba obstaja (o čemer pričajo odkritja »zakonitosti narave« - ki
potekajo na logiki/razumu povsem prepoznavne načine), in ker ta razumska
združba poraja ves dejanski razvoj (in imam tu v mislih predvsem razvoj
spoznavanja, tudi/predvsem tistega na področju sobivanja), je očitno, da zmore
v nasprotni smeri (torej v nasprotni smeri od razvoja, v smeri razkroja)
delovati izključno – nerazumski del t. im. človeške skupnosti. Pa…
Če
nadaljujem: ker je objektivna zmožnost tega nerazumskega dela zanemarljiva
(kdor ne premore dojemljivosti, ta ne premore zmožnosti tvorjenja časov –
sedanjosti, bodočnosti, ta ne premore zmožnosti razvijanja na bolje), je edina
podoba moči, s katero lahko nerazumski del t. im. človeštva uspeva, v
številčnosti, v masi, v dejstvu, da nerazumski ( = nagonski) del t. im.
človeštva predstavlja – absolutno večino.
In če še
nadaljujem: sleherno porajanje kriznih družbenih stanj, je izključno posledica
delovanja nerazumske večine. Sleherno poglabljanje taistih kriznih stanj in njih
razreševanje v podobi nasilja, je, prav tako, zgolj izkaz »zmožnosti«
nerazumskega dela t. im. človeštva.
Pa, če
spustim za stopnico nižje: vsak fizik zmore brati formule in s pomočjo
prebranega (naučenega) izvajati poskuse, a vsak fizik ne zmore »izumljati«,
tvoriti formul ( = prepoznavati naravnih zakonitosti). Potemtakem: če zmoreš
graditi »družbo« pod vodstvom razumnega graditelja, potem še ne pomeni, da si
jo zmožen graditi tudi sam, celo več: vsak tvoj »solo« poskus se bo končal v
razgradnji, namesto v gradnji.
O tem priča
»zgodovina«, sila preprosta učiteljica. Ki pa ima, očitno, še preprostejše
učence, ki se od nje – ničesar ne naučijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar