Kot nebo je

Mrak že lega

preko brega,

lipe pa cvetijo,

črička nosi,

pesem trosi,

zvezde se bude,

žuboreče,

potok sreče,

misli otoplijo,

v daljave

mehke trave,

spevno je vse…

Kot nebo je, ko se smeje,

ni ji videti do dna,

že s pogledom me ogreje,

vodi njen objem do sna…

Sliši, preden sploh izrečem,

njena želja, moja pot,

tudi če kot potok tečem,

nosim vselej jo, povsod…

Moja mala

je dejala,

da me bo vzela,

nasmejana,

razigrana

okrasi mi svet,

kar poraja,

vse, od kraja,

v sonce bo odela,

je pekoče,

nemogoče

mi brez nje živet…

Kot nebo je, ko se smeje,

ni ji videti do dna,

že s pogledom me ogreje,

vodi njen objem do sna…

Sliši, preden sploh izrečem,

njena želja, moja pot,

tudi če kot potok tečem,

nosim vselej jo, povsod…