Vesolje, živeče umiranje... 5. del (ponovljena objava)

O »človeštvu« oziroma o človeku-razumnem bitju in o človeku-nagonskem bitju…

Ni pomembno »biti«. Biti zna vsak kamen.

Predbeseda

Zavedam se, da sem zastavil zahtevno temo in se lotil vprašanja, ki je dokaj nehvaležno. Ne morem reči, da se zavedam tega, kaj s tem izkazujem, predvsem povzročam, saj je nemogoče že v času pisanja ugotavljati načine, na kakršne se bo okolje (dolgoročno) odzivalo. Kakšno okolje živimo, v širšem in v ožjem smislu, to pa vem.

Morda se utegne zdeti, skozi branje, da bi bil jezen nanje, pa povem, da nisem več! Bil sem, nekoč, takrat, ko sem še mislil, da je predvsem značaj tisto, kar je krivo za živalskost našega vsakdana, za to, da po dveh nogah hodeči ravnajo po nagonih, predvsem po nagonu preživetja, na načine, ki so mi ne samo tuji, pač pa tudi zavračanja vredni. Dobro, seveda, da ima tudi značaj vlogo pri človeku, samo…

Na sodišču obstaja element, ki se mu reče »olajševalna okoliščina«, med te in takšne okoliščine sodi tudi stanje neprištevnosti. Nekdo, ki se ni (bil) zmožen zavedati lastnega početja, ne more nositi polne odgovornosti zanj. Kriv je tisti, ki mu zaupa, neko, kakršnokoli, odgovornost.

Res je, svet, ki ga živimo, ni moj svet, moj bi bil popolnoma drugačen, na glavo obrnjen, v primerjavi z današnjim. V mojem svetu ne bi šteli ne položaj, ne materialno bogastvo, ne poznanstva, ne limuzine, jahte, raznorazne hijacinte in gostilniški »šefi«, modne zapovedi… v mojem svetu ne bi štela barva dlake, in dolžina repa posamezne živali ali vrste, štelo bi izključno to, kaj »nosiš v sebi«, kaj zmoreš »iz sebe dati«, kaj »iz sebe daš«. Zmožnosti, vsebina.

Moj svet bi imel eno samo merilo, temeljno, ki bi uravnavalo in presojalo vsa početja – ETIKO. Pa elite, če bi že morale biti, tistim, ki potrebujejo vodiče in vzore in primerjave, ne bi bile takšne, kakršne so dandanes, ko so v »elitah« vsi, ki sežejo na lestvicah »prodornosti« dovolj visoko, in dospejo do položaja ali imetja, pri čemer je še najmanj pomembno to, kako, na kakšen način to naredijo.

Vem, tema, ki sem jo zastavil, je sila nerodna. Vsaka stvar, ki se pokaže kot problem, terja namreč tudi tisti kako rešiti. Ne ukvarjam se z iskanjem odgovora, na to vprašanje, namenoma ne. Prav zaradi ETIKE, ki sem jo omenil, zaradi vsebine, brez katere razumen človek, prepričan sem, ne zmore niti obstajati, kaj šele opravičevati samega sebe. Na svetu so različnosti, svet je skup nasprotij, celota nekega sobivanja, znotraj katerega ima sleherno življenje pravico do biti, do tega, da živi in se ohranja skozi čas, dokler v druga življenja nasilno ne poseže. Resnično, ne ukvarjam se z iskanjem rešitev na (meni in trenutnemu času) nerešljiva stanja.

Pogovor

NN: Jaz sem pameten!

Radovednost: Kako pa veš, to, da si pameten?

NN: Kako ne bi vedel, bral sem Platona.

Radovednost: Se bojim, da samo branje ni dovolj. Jaz berem o življenju v morju, pa ne zmorem, brez škrg...

NN: Seveda, da ni dovolj, da prebereš, tudi zapomniti si moraš kaj!

Radovednost: Kaj si moraš zapomniti?

NN: Ja, kako kaj, to vendar, kar je Platon rekel!

Radovednost: Čemu, za vraga, pa si moraš to zapomniti, kaj boš s tem?!

NN: Si pa butasta, da veš, Radovednost! Kako čemu, preprosto zaradi tega, da bodo tudi drugi vedeli, da sem pameten!

Radovednost: Po čem bodo pa to vedeli?

NN: Groza nedopovedljiva! Ja, po tem, ko jim bom govoril to, kar je Platon rekel! Radovednost: Ampak, to lahko vsakdo prebere, če želi, ne potrebuje tebe, da mu govoriš.

NN: Saj v tem je fora, ker vsakdo ne (pre)bere, pa je dobro, da se, vsaj občasno, pametni najdemo nekje, da ostalim povemo.

Radovednost: In potem, ko jim poveste, vi, pametni, potem tudi ostali postanejo pametni? NN: Ja, itak da, ker tudi oni vedo, kaj je Platon povedal!

Radovednost: Dobro, pa veš...ne, drugače bom, si bral Platonovo Državo ?

NN: Seveda, da sem jo, kako ne bi, bi brez nje ne mogel biti pameten.

Radovednost: Dobro, dalo bi se, teoretično, biti pameten tudi brez branja Platonove Države, ampak vseeno...daj, mi lahko poveš, katero je temeljno sporočilo, ki ga je mislec izkazal v svoji "državni teoriji"?

NN: Ne vem, na kaj misliš, veliko je tega...

Radovednost: Resnično, veliko je besed v knjigi zapisanih, ampak vseeno, iz nekega spoznanja je izhajal, filozof, ko je s svojo teorijo ponujal rešitev osnovnega problema, ki tare človekovo sobivanje.

NN: A, to misliš! Ja, seveda, da vem, rekel je, da morajo biti tisti zgoraj pametni! Radovednost: Vidiš, jaz pa mislim, da se motiš, in je rekel samo to, da ti, in tebi podobni, nikdar ne bi smeli tja "gor" priti.

»Človeški svet«

Bojda je takšen, kakršen »se nam kaže«. Pametnejši neumnejšim, neumen pametnejšim. V iskanju smisla in v opravičevanju lastnega obstoja modrim. In, absurd, ne samo, da »se nam kaže«, še prikriva se nam, v največji svoji meri, pa slehernim rodovom razkriva za odtenek več ene in iste barve, v katero se je, med vsemi ostalimi, odel, jo celo pred naše poglede izpostavil, čakajoč, da vidimo, kaj skozi njo pronica do naših zmogljivosti. In mi na njem smo višek, višek dna, višek neke domišljave (samo)prepričanosti o domnevni neki naši veljavi, v bistvu pa smo nič, ki je samega sebe uspel pregovoriti, da je – nekaj.

Nič kaj prijetno ni spoznanje, ko stopiš prek črte, in ugotoviš, da njih vse razumeš, in razumeš celo to, na kakšen način so lahko prepričani v lastno znanje, čeprav – ne znajo. In se niti tega ne zavedajo, da ne dojemajo, kaj šele, da bi razumeli besede, ki jih sam uporabljaš, domnevno tudi iz njihovega jezika, besede, ki o povsem drugih, drugačnih vsebinah govorijo, kot so tiste, ki jih oni poznajo, in kakršne, domnevno, poznajo. Ljudje, tozadevno razumna bitja.

Ugotavljaš, da si vse bolj sam, da je vse manj vsebin, o katerih se lahko z njimi pogovarjaš. Vreme, šport, izleti…povsem neke banalne stvari, ki so vsakomur v dojemanje omogočene, ki jih vsakdo po svoje doživlja, in je povsem normalno, da jih sme, in celo zna, po svoje razlagati. Stvari, o katerih se ti ne da, saj si o njih že neštetokrat, in se bolj ali manj ponavljajo neke ugotovitve, in je bolj ali manj dolgočasen, nezanimiv, pogovor o njih.

Vse na svetu je relativno, edini absolut je – relativnost!

Naj bi bilo tako, tam, pri tistih, ki vedo, zares vedo, v smislu dojetja, da obstajajo zakonitosti, za slednjo drobtinico, ki so-tvori vse, nam znano in tisto večinsko, nam ne-znano. Učijo se, oni, o tem, učijo se o času, ki teče, o dnevih, ki se v staranje, v minevanje nabirajo, o tem, da se vse spreminja, in celo gledajo te spremembe, nenehne in nenehno, a jih ne zmorejo – videti! Ne, njim je vse absolutno, vse jim je zapovedano, že v zibeli položeno kot do/končno spoznanje, in edina relativnost pri njih so – oni sami; vselej tako, kot se je »treba znajti«, kot velevajo zakoni narave, da je v boju čim lažje preživeti.

Svet, en sam? Še zdaleč ne! So trije, ti svetovi: svet, kakršen je, svet, ki se nam razkriva v svoji delni prepoznavnosti, in nam počasi, skrivnost za skrivnostjo, pripoveduje zgodbe o tem, da nekaj zgolj obstaja, v bistvu neodvisno od nas samih, obenem v našem delnem sooblikovanju; svet, kakršnega zmore razum prepoznavati, pod odgrnjenimi tančicami, in se izkazuje kot povsem logično delujoča prepletenost raznoterih malenkosti, celo tako majhnih, da vseh ne zmoremo niti videti, niti s preostalimi čutili zaznavati, pa lahko o njih zgolj domnevamo; svet, kakršen se njim kaže, svet otipa, vonja, vida, slišanega, okušenega, svet neposrednih zaznav, posamičnih podob, ki vsaka zase stojijo v njihovih spominskih shrambah, in so, oni, celo zmožni posamične v določene vsebine povezovati, v skromne, izključno njim verodostojne in uporabne celote. Kolikor jih sploh zmorejo po svoje razumeti.

Vse na tem svetu ima svoj »zakaj«, in vsak med »njimi«, nedojemljivimi, ima predpisane »zato-je«!

Že v mladosti sem ugotovil, da sem – čuden. Od nekdaj funkcioniram na način, ki je povsem nasproten načinu, na katerega živijo oni. Nikdar nisem želel prek poznanstev sebi utirati poti, vselej sem imel potrebo po tem, da se izkažem, najprej, s svojim znanjem, preden dopustim domnevo o tem, da – znam. Nikdar nisem samemu sebi priznaval določenih »dosežkov«, in vselej sem bil prvenstveno zahteven do sebe, pa sem potreboval dosti časa, za vsako izkazano zmožnost, preden sem privolil ugotovitvam tistih, ki so znali krepko bolje od mene, ter pristal na to, da sem tudi sebi pripisal – usposobljenost. Nikdar se nisem opredeljeval do stvari, ki jih nisem poznal (razumel), le neka načelna mnenja, temelječa na logičnih povezavah, sem, v podobi previdnega mnenja, dajal. In nikdar me niso veselila veselja, ki so njim polnila srečo ter jim dajala občutke tipa zmagali smo – dobri smo, takrat, kadar so »neki drugi« tekmovali, v imenu nekega športnega kluba, ali države. In nikdar nisem bežal pred odgovornostjo, nasprotno, tako, kot sem znal deliti zasluge, tako sem znal priznati tudi lastne napake.

Nikdar mi ni bila merilo večina, neka povprečnost, vselej sem se oziral proti redkim, tistim, ki so se že izkazali, dokazali, z nekimi konkretnimi »vsebinami« in z njih izvajanjem. Manj kot jih je bilo, teh, ki so mi za merilo šteli, bolj sem vedel, da rastem.

Oni zrastejo takoj, v istem hipu, ko iz zibeli stopijo. Že vedo, vse, že znajo, vse, in že se svet krog njih vrti, slab, kadar njim »slabo naredijo« ; običajen, kadar taisto oni drugim počno; in dober, svet, kadar je po njih volji. Po volji njih, ki ne zmorejo zaznavati, da bi prepoznavali, da bi prepoznali, pa jim je potrebno zapovedovati »spoštovati je treba vsakogar«, da vse, enakovredno, »spoštujejo«, in da nikogar, prav zares, ne cenijo, ne upoštevajo, ne prepoznavajo kot avtoriteto, moralno (ali strokovno) avtoriteto. Kako bi jim pomenila morala, ko pa na etičnem temelji, za »biti etičen« pa je potrebno »biti konstanten«, »biti načelen«, biti z »enim samim obrazom«!

Ne, njim zmore biti avtoriteta zgolj nekdo, ki dovolj visoko seže, da položaj zaseda, položaj, ki bi ga tudi sami hoteli, položaj, s katerega utegne zapretiti, božja ali posvetna moč. Človek-nagonsko bitje.

Različno so jih pojmovali in opredeljevali, a vsem enake zmožnosti pripisali: nezmožnost razumskega delovanja, zmožnost »površinskega videnja«, zmožnost enostavnih »miselnih operacij«.

Baje je Neandertalec izumrl..

Živim, od nekdaj, med njimi. Dolgo sem se zgolj čudil, kako to, da tako enostavnih stvari ne razumejo, dolgo ogorčenje gojil, ob domnevni dvoličnosti, dvojnem pojmovanju enih in istih stvari, po principu »kar, kadar in kakor mi prija«, kasneje pa pričel tudi seštevati, ugotavljati, se spraševati čemu so takšni? Po katerih zakonitostih delujejo? Gre za vprašanje naravnih danosti, ali je »zgolj« vzgoja kriva?

Imel sem srečo, v nesreči, srečo, ki je samo sebe pokopala, ne nazadnje, privedla me je do spoznanja o »človeštvu«, o tem, da je tvorjeno iz dveh, povsem različnih si vsebin!

Vselej me je zanimal svet živali (svet naravnih zakonitosti), poznam svet majhnih otrok (povsem ustrezen svetu živali), učil sem se iz filozofije in sociologije, nekaj malega iz psihologije, predvsem pa sem gledal življenje z odprtimi očmi, temelječ na dvomu v vse »dorečenosti« in gnan z radovednostjo iščočega.

Imel sem srečo, pa sem najprej na sebi spoznal, kako zmore delovati psiha, nato pa dobil vpogled tudi v psiho sočloveka. Povsem slučajno sem odkril »dar«, ki to pravzaprav niti ni, pač pa je zgolj posledica nekega »spleta okoliščin«, neke spojitve ustreznih (spo)znanj, o naravi in o človeku, ter zmožnosti logičnega, sintetično-analitičnega razmišljanja. In sploh vedel nisem, da zmorem, dokler se niso začeli kazati konkretni rezultati, v podobah objektivnih izboljšav konkretnega stanja neke konkretne osebe. In šele tedaj, ko so se ti rezultati nabirali, in ko so s svojo količino odpravili razlago v smislu »naključij« (naključja so enkratne narave, konstantnost izkazovanega pa priča o zmožnosti), sem dognal, da znam, da vem, da razumem to, kar raz/rešujem.

Imel sem srečo, v nesreči, da sem uspel prodreti tja, kamor slehernik pri sebi ne zmore, v samo globino, v podzavest, in da sem spoznal, da niso samo nagoni tisto, kar nas celovito opredeljuje, pač pa še največji delež našega izkazovanja usmerja, dobesedno zapoveduje – »vzgoja«, neki povsem konkretni »miselni« (in ravnanjski) vzorci, ki se prenašajo iz generacije na generacijo, že tisočletja, in je njihova temeljna odlika v tem, da zagotavljajo predvsem, če ne celo izključno, neko – »plemensko pripadnost«. Od tod tisti večni »naši« in »ne-naši«. In od tod tudi večni boji med posameznimi volčjimi krdeli, in nenehna potreba po vsiljevanju »našega« načina razmišljanja, življenja, po obvladovanju in nadvladovanju vsega drugačnega, v skrajnem primeru – potreba po njegovem izničenju. Človek-nagonsko bitje.

Ni je druge možne »svobode«, kot je svoboda, v okviru katere si zmožen samega sebe, svoje živalske nagone obvladovati, v prid skupnosti, v prid so-bivanja, posledično tudi v lastne koristi. Spusti z vajeti človeštvo, razglasi mu vsesplošno »svobodo«, in drug prek drugega bodo hiteli, najprej z besedami, nato z dejanji, na zadnje tudi z gorjačami…izkazovati to, kar so, obrita živalskost.

Smisel življenja

Brez teme bi zvezde ne prišle do izraza, a kljub zvezdam nebo prekriva tema.

Kaj je tebi, zate, smisel življenja?

- Da preživim svoje življenje.

- Da mi je čim bolj lepo.

- Da imam otroke in da… (kdorkoli že, lahko tudi »mi« ali »naši«)…ne bomo izumrli.

Kateri cilji so ti najpomembnejši, v življenju?

- Da bom imel(a) dom in družino.

- Da bom imel(a) dobro službo.

- Da bom imel(a) otroke.

Človek, tozadevno razumsko bitje. Posvetimo se, malček, odgovorom, ki so bili najpogostejši med slišanimi.

Da preživim svoje življenje. To naj bi bil smisel življenja, mnogim. Smisel, ki izkazuje – popoln nesmisel, popolno odsotnost razumskega delovanja, kajti – ne poznam enega samega primera življenja, ki ne bi sebe živelo vse dotlej, dokler ne – umre! Pomeni, da je »živeti do konca lastnega življenja« neka danost, naravna samoumevnost, ki je zagotovljena slehernemu bitju, pa v njej sploh ne kaže zase in sebi smisla iskati, celo »naravi« ne, kajti nikjer v naravi ničesar ni zgolj zaradi tega, da je! Vse, ampak zares vse, ima neko svojo nalogo, poslanstvo, in šele z opravljanjem tega poslanstva je »naravi« smiselno.

Da mi je čim bolj lepo. Človek, bitje, ki naj bi bilo razumsko, tvorno. Bitje, ki naj bi bilo vrhunec »naravnega dosežka«. Smisel življenja, »da mi je lepo«?!

Življenje ni igra, in pri nobenem drugem bitju, razen pri človeškem, ni moč zaznati – nerazumskih ravnanj! Človek je, ne nazadnje, tudi »družbeno bitje«, živi v določenih, manjših in večjih, skupinah, če hoče v njih (pre)živeti, se jim mora tudi prilagajati, živeti po določenem redu, po nekih vsem veljavnih zapovedih, pa si zaradi tega ne more zadati za smisel lastnega življenja to, da »mi je lepo«! Kaj pa bo imel, kdorkoli, ne nazadnje »svet«, narava, od tega, da bo tebi lepo?!

Da imam otroke in (…) ne bomo izumrli. Grozljivo, dobesedno grozljivo, takšno »razmišljanje«! Če sta prvi dve odločitvi, o tem, kaj je »smisel življenja«, zgolj izkaza umske zaostalosti, potem je ta, konkretna, izkaz dodatno zmanipulirane umske zaostalosti! Je izkaz nekega povsem neetičnega odnosa, nekega »nekoga«, ki že itak povsem zbegana bitja, nesamostojna, čredno naravnana… dobesedno zakoliči v njih osnovni zadolžitvi: razplod, da bo pleme preživelo, obstalo, raslo!

Dobro, s stališča »narave« bi bil razplod celo pripoznan, kot del nekega življenjskega smisla, ne nazadnje, tudi rastline in živali se – plodijo in razmnožujejo, vendar to razmnoževanje poteka samo po sebi (in, vselej, v naravi, upoštevaje okoliščine, potemtakem, z naravne strani, odgovorno!), pomeni, da je danost kot taka, pomeni, da naj ne bi bilo smisel posameznikovega življenja (ali življenja skupnosti, seštevka posameznikov). Je lahko »smisel mojega življenja v tem, da imam noge« (ko pa jih že imam, so mi samoumevne, se zanje ne rabim po/truditi, da bi jih imel) oziroma – so življenja, ki potekajo brez nog, nesmiselna?!

Smisel življenja, v »naravi«? Mar ni to nekaj, kar in kakor sam živim, da imajo drugi nekaj zase, od tega »mene« in »mojega živetja«, da sobivanju (skupnosti) doprinašam, in da lahko potem (naknadno, posledično) tudi sam pre/živim, kot del te skupnosti (celote, Sveta)? In je to, da živim, zgolj moja možnost da od sebe dajem, medtem ko sam sočasno dobivam od nekih »drugih«, in od »njihovega živetja«. Poglejmo, za primer, srno, in volka.

Srna. Živi zaradi tega, da preživi, da ji je čim bolj lepo in da se razplodi? Verjetno, da to ni njen osnovni namen, potemtakem tudi ne more biti – smisel njenega življenja, karkoli od naštetega. Še najbližje mu je, temu smislu, to, da se razplodi, ampak samo – posredno blizu, kajti: ko se ne bi razplodila, ne bi bilo nekih drugih srn, ki bi po smrti lastne matere nadaljevale s – poslanstvom (smiselnostjo obstoja oz. živetja) srne!

Kaj počne srna? Muli travo. Muli vršičke. Pomeni, da je naravni kosec in obrezovalec, pomeni, da prispeva k temu, da rastje ne bi vsega preraslo, uničilo. Pomeni, da s tem, ko muli travo, skrbi za razrast njenih korenin, jo krepi. In ko poje sadež, nek, katerikoli, se premakne nekam drugam, pa tam, čez čas, izloča vse tiste snovi, ki jih zase ne potrebuje, tudi semena (iz taistega sadeža). S tem gnoji zemljo (hrani zemljo, in vse rastje, ki je njej, srni, v hrano), obenem pa »skrbi« za to, da drevo, katerega sadež je pojedla, »prepotuje« določeno razdaljo in svoje seme poseje tam, kjer ima več prostora za rast, nekje »stran od samega sebe«. Pomeni, da srna sodeluje tudi v razmnoževanju drevesa!

Da, in znajde se na krožniku, enkrat, tudi sama. Na krožniku, s katerega nasiti, vsaj enkrat, številne želodce. Morda medvedovega, volčjega, lisičjega, krokarjevega, črvovega…pa še bakterijam gre v slast, in prek njih zopet – hrani zemljo.

In zaradi tega je srna na svetu, to je smisel njenega življenja, jesti, piti, poskrbeti za obstanek vrste (da bo tudi v bodoče imel kdo početi »smisel srninega življenja«), širiti semena, nasititi neke druge. Srna je del – prehranjevalne verige, obenem pa še določena »obstranska« opravila opravi, da se izkaže »naravi smiselna«, koristna. Seveda, privoščimo ji, da ta čas, ki ga oddela, čim lepše preživi…

In volk, kaj on počne? Tuli v luno in pobija ovce, da s tem nam, ljudem, škodo dela? Tudi, tudi s tem se izkazuje, vendar to ni njegovo »poslanstvo«. Volk je, tako kot srna, in kot vse ostale živali, celo rastline, del prehranjevalne verige, obenem pa ima neko posebno nalogo, nalogo »popravljavca«, nalogo »izbiralca«, celo nalogo zdravnika, ki se preventivno ukvarja s tem, da se določene bolezni ne bi preveč razširile med živalmi, ki sestavljajo njegov jedilni list. Torej celo skrbi (tako kot srna, z muljenjem trave in vršičkov) za neko »stanje vzdržnosti«, za tako imenovano naravno ravnovesje.

Izbira, zalezuje in lovi predvsem tiste živali, pri katerih bo za to, da jih upleni, potrošil najmanj energije, pri katerih bo, ko jih bo obvladoval, izpostavljen najmanjšemu tveganju, torej izbira in lovi živali, za katere presodi, da so najbolj slabotne, morda celo bolne. In s tem dobesedno izloča bolezen iz zasledovane črede, obenem pa skrbi, posredno, za to, da v čredi ostanejo močnejše, odpornejše živali, ki bodo imele – močnejše, odpornejše potomstvo!

In, kakopak, kakor vse ostalo, tudi volk nekoč pristane na nekem krožniku, nazadnje tudi v »jedilnici« matere Zemlje.

Da, tudi volk se plodi, in razmnožuje, ne boste verjeli, celo krepko bolj odgovorno to počne, kot človek-nagonsko bitje. Pa zmore tudi po nekaj let zaporedoma ne imeti mladičev, če objektivne okoliščine (npr. količina hrane na področju krdela) ne zagotavljajo ustreznih pogojev. In ne samo to, tudi otroško varstvo ima krepko bolj razvito, kot je to v navadi pri ljudeh, v krdelu vsak odrasel član skrbi za mladiče!

In – človek, ter njegov smisel? Da jem in pijem, da mi je lepo, da izločam?! Da, nekoč še, zagotovo, ko se ni povzdignil, povsem nekritično in nerazumno, nad »naravo«, ko je bil zgolj in samo (tudi on!) del prehranjevalne verige, kaj pa danes? Da je, in - da izloča?!

Ni poti, če je nisi prehodil, in nisi cilja dosegel, če stopinj nisi pustil, za seboj.

Bi se upali poigrati, pa vsaj skušali razmisliti o smislu lastnega živetja? Seveda bi se, to celo nenehno počnemo, nekateri, če ne drugje in drugače, potem tam in takrat, kadar se znajdemo na nekih razkrižjih poti, pa vse smeri obetajo, a morda le ena tudi zagotavlja, da ostaneš to, kar si, samemu sebi zvest (in, s tem, drugim prepoznaven)!

Njim so takšne težave prihranjene, oni gredo po najlažjem, oni so svet »na glavo obrnili«!

Čemu to trdim, in – kako so lahko oni svet obračali, ko pa so v večini, in je svet, po logiki, njihov?! Zmota, strašanska zmota! Svet, na katerega se vsi sklicujemo, kadar omenjamo neke »dosežke človeštva«, še zdaleč ni njihov. Oni se niso podpisali pod eno samo iznajdbo, doslej, pod en sam načrt, pod eno samo formulo, v kateri so dejstva zapopadena, pod eno samo umetniško podobo, vrstico…njim te stvari pomenijo izključno toliko, kolikor so uporabne v materialnem smislu, kolikor lahko nasitijo lačne potrebe, tudi tiste, ki jih ženejo v boj za neka mesta na njihovih hierarhičnih lestvicah, sicer pa se oni niti v temeljnem sobivanju niso zmožni tvorno izkazovati, in je njihov prispevek samo v »vodenih aktivnostih«, pa – če jih graditelj usmerja, bodo gradili, če rušitelj, bodo pa – rušili!

Čemu trdim tako? Preprosto, zaradi objektivnih dejstev, zaradi nekih naravnih danosti, zaradi katerih drugače niti biti ne more. O teh danostih, ki njih opredeljujejo, pa kasneje.

Smisel življenja, morda…

Če nisem več del prehranjevalne verige, vsaj ne na način, na kakršnega sem bil nekoč, in če ne želim živeti kot žival, potem moram, bržčas, najti neke vsebine, neka ravnanja, izkazovanja samega sebe, preko katerih bom smel vsaj upati na to, da ima občestvo, da ima »svet« vsaj nekaj malega od mene, da doprinašam k nečemu. In tu se razpira nešteto možnosti, v okviru katerih lahko dobesedno slehernik primakne svoj del, vsaj delček. In se nudita le dve poti, ki te delčke razvrščata, na etičen in neetičen prispevek, na človečnost in na izkazovanje človeka-nagonskega bitja.

VSE, na kar se sklicujemo, s čemer se »ponašamo«, vse, na temelju česar se delimo in razvrščamo, vse to je prispevek nekih posameznikov, ki so zmogli globlje, višje in dlje od večine, in so prispevali lastna življenja v nastanek in razvoj jezika, kulture, znanosti, civiliziranosti, tehnološkega napredka. Posameznikov, katerim ni bil »smisel življenja« lepo in dobro in zabavno preživeti, jesti, piti, izločati!

Današnji svet je svet Homo sapiensa, mislečega, razumskega človeka. Realnost ali zgolj – domneva?

Da bom imel(a) dom in družino, dobro službo in otroke… poglavitni, najpogostejši »življenjski cilji« večinskega dela »razvite« človeške populacije, tudi v 21. stoletju!

Poglejmo malo bolje, od bližje, na kaj se nanašajo ti »cilji«.

Imeti dom in družino, imeti krov nad glavo in svojo temeljno, celično pripadnost. Imeti svojo votlino, v njej ognjišče, in žensko, ki bo nalagala na večni ogenj, da ne ugasne tačas, ko se bom mudil na lovu.

Imeti osnovno varnost, pred ujmami in mrazom, imeti možnost podelitve skrbi in strahov, imeti občutek nekoga-pri-roki. Tipično človeško? Ne, sploh ne, tipično – »naravno«! Cilj, h kateremu stremi dobesedno sleherno življenje, tako pri rastlinah (ki tudi potrebujejo nek »svoj prostor«, da zmorejo na njem obstati in se razvijati, in potrebujejo »nekega svojega«, da zmorejo z njegovo pomočjo doseči lastno oprašitev), kakor pri živalih (ki imajo svoja zatočišča in svoje pare, da z družnimi močmi bodisi ščitijo gnezda/brloge pred vsiljivci, da z družnimi močmi preskrbijo hrano, da drug ob drugem in drug v drugem iščejo in najdejo tisto, kar potrebujejo za preživetje ne samo vrste, pač pa sebe, kot nekih »socialnih, družečih se bitij«). Potemtakem gre za neke temeljne življenjske potrebe, za neka izhodiščna stanja, na katerih naj bi gradili nadaljevanja, vzpostavljali neko nadgradnjo, ne pa za cilje, za neko končnost, s katero se zadovolji žival, a se ne bi smelo zadovoljiti razumsko bitje, razen… razen v primeru, da sploh ni tako razumsko, in zlasti tako snovalsko, tvorno, kot si pripisuje, da je! V primeru, še huje, da sploh ni ne razumsko, ne snovalsko, ne tvorno, pač pa zmore le razumeti določena navodila, napotke, načrte, in se po njih ravnati ter se izkazovati izključno v podobi izvajalca, na tej ali oni stopnji, lahko celo »fizičnega delavca na področju prenašanja učnih vsebin« (nekega »učitelja-obrtnika«, ki zmore zgolj prenašati tisto /in tako/, kar /in kakor/ je bilo preneseno njemu)!

Dobra služba, dobro lovišče, dober pašnik, dovolj za jesti in za piti, sitost želodca, zadostitev temeljnih fizioloških potreb. Vnašati hrano, jo predelovati, uporabiti potrebne sestavine, višek pa izločiti. Vsa umetnost. Oplemenitena, pri določenem številu njih, z verovanjem, da gradiš lastnega duha iz sestavin, ki jih vnašaš v svoje telo, pa – če želiš imeti zdrav duh, moraš tudi »zdravo jesti«…

Kakorkoli že, ustrezen prostor, ustrezna svetloba, ustrezna sestava tal… posledično čim bolj ustrezna izraba teh prostora, svetlobe, sestave tal = »dobra služba« za sleherno rastlino! In ustrezen prostor, ustrezen veter, ustrezna kritja… posledično čim bolj ustrezna izraba teh prostora, vetrov, kritij = »dobra služba« za sleherno žival! In obe, tako rastlina, kakor žival, imata določene temeljne potrebe, jim skušata zadostiti, s tem zadoščanjem skrbita za preživetje, rast, razvoj, razplod, obstoj, lasten in vrste. In prav tako (vsaj po verjetju animistov) pretvarjata zdravo hrano v zdrav duh! Ampak…človek, tozadevno razumsko bitje, da bi mu lahko bil temeljni cilj zgolj – zaslužiti za dovolj hrane in vode? Ne, zagotovo, da ne, fiziološke potrebe so le neko naravno dejstvo, so neka neizogibna nujnost, in potreba po njih zadovoljevanju je samoumevnost in nikakor ne more biti cilj nekega tvorno delujočega, živečega bitja! Njegov cilj je vendar – tvornost!

Otroci? Da, radost, sreča pravzaprav, tistemu, ki jih ima rad, tistemu, ki se je lastnega življenja pripravljen odrekati zanje… in nikakor razplodna komponenta, tistemu, ki komaj čaka da »spravi otroke do kruha«, tistemu, ki »ima otroke zato, da narod ne bo izumrl«, tistemu, ne nazadnje, ki v odsotnosti lastne usposobljenosti zagovarja tako imenovano »svobodno vzgojo«, vzgojo po sistemu »bo že prerasel, zdaj je v takšnem obdobju, počakati je treba, ga bo že minilo«.

A, ne glede na to, ne glede na različne starševske usposobljenosti in vzgojne pristope, da bi bil cilj mojega življenja – imeti otroke? Želja, da, radost, da, obveznost in veselje, da, a cilj? V kakšnem smislu, naj bi bil to nek življenjski cilj, morda v razplodnem? Nepotrebno, celo neumno bi bilo tako, kajti razplod kot tak, ohranitev vrste je že med cilji, za katere je »narava« sama poskrbela, s tem, ko nam je dala naše nagone! Za realizacijo teh ciljev ne potrebujem mišljenja, zgolj sledim nagonu, za obvladovanje posledic teh nagonov pa… ja, tu pa prihajajo do izraza določene usposobljenosti, zmožnosti, zlasti razumske. Vendar, kakorkoli že, tudi rastline in živali imajo otroke!

Če je neka med besedami iz človeškega besednjaka največkrat zlorabljena, potem je to zagotovo beseda »razumem«! Ne razumejo niti besede, ki jo izgovoriš, in je njen pomen, v ustreznih slovarjih, pojasnjen, kaj šele da bi razumeli vsebino, o kateri beseda sporoča.