Ko
oddala prvikrat mi je nasmeh,
in oči
so ji žarele,
vetrič
topel ji nagajal je v laseh,
mi
besede onemele…
Kakor
kip sem, celo večnost, miroval,
naokoli
nisem gledal,
že
takrat sem vanjo dušo zakopal,
ne da
bi se sploh zavedal…
Priklicala
me, z dotikom, je v dan,
me pognala
trepetaje,
če
hotel bi, ne bi nikdar mogel stran,
omrežila
me vsega je…
Komajda
sem, presenečen, preživel,
je iz
bajke priletela,
danes
pa ne vem, kako bi sploh živel,
ko bi
drugega vzela…
Zaustavil
se je, v hipu, čas,
še sedaj
ob njej medi,
še
sedaj mehko ji tonem v oči,
ko
toplo zapoje mi njen glas,
vse
krog mene zacveti,
še
sedaj mehko ji tonem v oči…
Ni komentarjev:
Objavite komentar