Družina
Družina,
stara beseda, ki izpričuje: tisti, ki se družijo (običajno "se
družijo" tisti, ki "so radi skupaj", običajno "so radi
skupaj" tisti, ki "se imajo radi").
V "primitivnih
plemenih" zmore "družina" ne šteti po principu "dva
vodoravno + kolikor-že navpično", pač pa šteje po tistem, kar določene
ljudi združuje, povezuje v neko celoto.
V
"razvitem svetu" so si izmislili "našo" opredelitev pojma
"družina". In so svoj izmislek uspešno "prenesli" naprej,
hitro po-kalupih-ravnajočih-se-bojda-razumnih-ljudi. In "smo" dobili
formulo, kajti brez formul, brez tega, da nam NEKDO pove, kaj je kaj, sploh ne
vemo, kaj nekaj je.
Ja, ta
opredelitev tudi omejuje, objektivno, res. In, domnevam, ne omejuje brez
razloga. Kakor tudi vse "zapovedi" ne zapovedujejo, brez razloga, kar
tako, "počez". Če imaš opraviti z bitjem, ki niti vsebin ne
prepoznava (da bi vedelo, kaj je in kaj ni prav, lepo, dobro), če imaš opraviti
z bitjem, ki bi sebi in zase drugače (bi si dovoljevalo), kot drugemu (bi mu
prepovedovalo), če imaš opraviti z bitjem, ki ne zmore suvereno obstajati, na
razumski podlagi, potem mora to bitje imeti - navodila.
Stereotipno?
Ne vem, če res, preveč je raznoraznih vzorcev, mišljenjskih, ravnanjskih, v
obtoku.
Orodja
presoje
Je bila
znanost prehitra, ko je ugotavljala izumrtje neke vrste? Je sklepala površno,
izključno na osnovi vidnih, »otipljivih« dejstev, ker se, zaradi pomanjkanja
(spo)znanj o mišljenju ni zmogla dokopati v »globino«, s pomočjo oziroma prav
prek omenjenih »otipljivih« dejstev? Ne nazadnje, ima znanost vselej prav, in
je imela prav tudi takrat, ko je govorila o ploščatosti našega planeta… in o
atomu, kot najmanjšem delcu?!
Pravzaprav
»da«, znanost ima vselej prav, o tem ni dvoma. Do spoznanj namreč prihaja po
izkustveni poti, na tak način skuša dognanja tudi pojasnjevati, dokazati, v
praksi, v življenju. IMA vselej prav, le ene zadeve ne kaže ob tem pozabiti, in
to je sledeče: znanost ima vselej prav, kadar govori o razkritjih, dejstvih, do
katerih je dospela v območju objektivnih (z)možnosti taistega – dospetja! Z
drugimi besedami: sleherno odkritje je verodostojno, če ga je moč dokazati, a
je njegova veljavnost ustrezna le v okviru okoliščin, ki so nam (po)znane, zato
vsako neko »naslednje« dejstvo, do katerega se dokopljemo (bodisi zaradi
razvoja pripomočkov in s tem tudi tega, da več in bolje vidimo, slišimo,
izmerimo…, bodisi zaradi nekega »novega spleta spoznanj«, globljega in širšega
od predhodnih), terja »popravek« odkritja, zapisa, formule, resnice!
Naše
domnevne »rezerve«…
VSE, kar
"narava" da (ustvari), da (ustvari) z določenim, povsem konkretnim
razlogom/namenom. V "naravi" stvari niso "na zalogo", v nekem
čakanju na čas, ko bi se kdo spomnil, da bi to začel uporabljati, nasprotno:
tisto, kar ni v redni uporabi, (za)krni, odpade, odmre.
Razvoj
(evolucija) se ne dogaja na način, da se (postopno) dosegajo (začnejo
uporabljati) "še neizkoriščeni potenciali", pač pa tako, da uporaba
obstoječega, soočena z "novimi okoliščinami" (posledično z iskanjem
"novih rešitev") poraja spremembe.
Ne samo, da
stvari, ki niso v REDNI uporabi, odmirajo skozi tisočletja, celo v nekem
konkretnem življenjskem obdobju nekega konkretnega bitja se lahko zgodi, da
ostane brez določene zmožnosti. Primer: poškodovanec, ki mora (v času
"sanacije poškodbe") dlje časa mirovati, poškodovanec, ki dlje časa
ne uporablja (lastnih) nog, se mora ZNOVA UČITI HODITI... in če bi ta "znova
učiti hoditi" nekako zanemarili, "preskočili", potem - potem bi
ob svojih nogah ostal brez njih (ne bi bile funkcionalne, ne bi služile svojemu
namenu).
Če izhajam
iz ugotovitev, ki govorijo o fizični omejenosti abstraktnega mišljenja na vsega
4 % človeške populacije; če upoštevam dejstvo, da polovica teh odstotkov odpade
na tisto stran Gaussove distribucije, na kateri se nahajajo posamezniki, ki so
izgubili domala sleherni stik z realnostjo, in živijo v svetu nekih svojih predstav…
potem ne morem mimo ugotovitve, da se tudi v znanosti in v umetnosti (na
področjih torej, kjer se človek izkazuje z omenjeno mišljenjsko zmožnostjo)
nahaja dobršno število tistih, ki abstraktnega mišljenja ne zmorejo živeti.
Ti ljudje se
ukvarjajo s tistimi področji, na katerih je moč temeljiti na osnovi – čutnih
zaznav (otip, vid, okus, vonj, sluh). In ko pomislim na to, da so ugotovitve o izumrlih
Neandertalcih porajali ljudje, ki so sklepali na osnovi nekih materialnosti,
nekih otipljivih, »izmerljivih« dokazov, reči, stvari… niso pa bili zmožni
»videti v možgane«, ugotavljati značilnosti mišljenjskih procesov, primerjati
zmožnosti miselnih operacij med posameznimi vrstami, me sploh ne čudi
informacija o tem, da »znanost proučuje razloge, zaradi katerih se
človek–razumsko bitje izkazuje z nerazumskimi ravnanji«. Bega me bolj to, če
zares raziskuje o »teh razlogih« ali se bolj ukvarja z vprašanjem – kako
popraviti napako, storjeno v preteklosti?!
Človek potrebuje določeno modrost,
da ugotovi lastno neumnost. Tega ne zmore vsak bedak.
Leta nazaj
so Ljubljanske mlekarne jogurt prodajale v povsem drugačnih lončkih, kot so ti,
današnji. Ti, današnji, so ličnejši, celo barvno so bolj bogato okrašeni,
ampak, se mi zdi, da je jogurt v njih (še vedno) povsem enak tistemu, kakršen
je bil v prejšnjih lončkih.
KAJ je
TISTO, kar ptico uvrsti v »red ptic«? Večinski odgovor bi bil: ptica leti!
Kadar neka
stvar (so)pogojuje neko vrsto, potem ta stvar MORA biti prisotna pri slehernem
pripadniku te vrste, v nasprotnem ne more obstajati kot »opredelitev« (vrste),
ne more biti osnova za razvrščanje. NE, ni res, da je temeljna zadeva, ki
opredeljuje ptice to, da letijo, kajti noj NE LETI, a je kljub temu ptica (na
sprehodu skozi čas, obstoječi in minuli, bi našli še druge neletalce, na
primer: pingvina, galapaškega neletečega kormorana, emuja, kazuarja, kivija,
kakapoja)! In, z druge strani – tudi leteča veverica in netopir in metulj in čebela…
letijo, pa NISO ptice!
Ptice ležejo
jajca!
Trditev je
pravilna, ampak vsekakor NI odločujoča za opredelitev vrste, kot takšna, sama
po sebi, kajti tudi kljunaš leže jajca (a sodi med sesalce), tudi krokodil in aligator
ležeta jajca (a sodita med plazilce), tudi določene vrste kač ležejo jajca (a
sodijo med plazilce)…
Bilo bi
povsem stran od osnovnega namena mojega pisanja, ko bi se tukaj podajal preveč
na področje zoologije, pa zgolj na kratko: pri pticah so sprednje okončine
spremenjene v krila; ptice imajo perje; ptice imajo votle kosti. Vse ostalo
(kljun, kljunaš, sesalec; gnezdo, miška, rovka, osa…) je sicer (lahko) značilno
za ptice, a je tudi zmožnost, dana nekim drugim živalskim vrstam!
Z drugimi
besedami: kadar presojam neko vrsto, takrat moram presojati o VSEH
značilnostih, ki to vrsto opredeljujejo, predvsem pa moram temeljiti na tistih
(značilnostih), ki so ZNAČILNE IZKLJUČNO ZA VRSTO, ki je »predmet presoje«
(značilnosti torej, ki NISO dane drugim oz. nobeni drugi vrsti)! In kaj naj bi
bilo poglavitno, pri presojanju (ugotavljanju) nekega »razumskega bitja«, če ne
prav njegove – razumske zmožnosti(načini razumskega delovanja, izkazovanja)?!
NE morem biti razumsko bitje, če se izkazujem z nerazumskim izkazovanjem!
Razmišljanja…
O jeziku,
kot sredstvu izkazovanja razumskosti
Zapisovanje
»tujih« imen v njih izvirnih podobah
Čemu je
pomembno zapisovati lastna in geografska imena "tujih" ljudi,
krajev... v "tujih", izvirnih podobah (taistih imen)?
Kako, čemu?
Zato vendar, da bodo tujci vedeli o čem se pogovarjamo!
Aha. Vedeli
bodo "o čem", vendar - glede na to, da ne znajo slovensko, se jim
sanjalo ne bo o tem KAJ se pogovarjamo!
Ja, dokaj
neumna rešitev, zapisovanje izvirnih poimenovanj, kajti: slovenski jezik pozna
VSE znake za glasove, katere uporablja, pa - če zapisujem v slovenščini, potem
bom uporabljal te znake, če pa bom zapisoval v nekem drugem jeziku, potem bom
uporabljal znake, veljavne v tistem, konkretnem jeziku (kajti v drugem jeziku
bom zapisoval izključno zaradi tega, da me bodo ti "drugi" razumeli).
Potrebno se
je učiti tuje jezike, z njih znanjem pridobivamo…
Res je, s
slehernim (in predvsem dejanskim) znanjem pridobivamo, a samo poznavanje besed
(konkretno imen in njihovega zapisovanja) krepko premalo, da bi zagotavljalo
poznavanje nekega jezika. Poleg tega znanje določene vsebine koristi le takrat,
kadar se (neposredno ali posredno) ukvarjam s taisto vsebino, pa ne zapisujem,
denimo, poštevanke (zgolj zaradi tega, da bi dokazoval svoje tovrstno znanje
in/ali bi ga obnavljal, da ne bi prešlo v pozabo) takrat, kadar opisujem svoj
nedeljski izlet.
Tudi
»razlog«, da »svet vse bolj poteka v angleškem jeziku«, je izkaz popolnega
nerazumevanja celote, kajti: da, res je, sodobna kolonizacija poteka tudi v
jezikovni podobi, a je, z druge strani, dejstvo, da, bojda, skušamo ohranjati
značilnosti, po katerih se razlikujemo od preostalega sveta, pri čemer se NE
zavedamo niti tega, da je kultura (vključno z jezikom) EDINA vsebina, ki zmore
razlikovati med posameznimi skupnostmi (narodi)! Pa, kakor zastavimo, tako
nadaljujemo, in prek dopuščanja »tujih zapisov osebnih/geografskih imen«,
dopuščamo (uvajamo) tudi tuja zapisovanja na (vseh) ostalih področjih!
Čemu je
nastal »knjižni jezik«?
Iz enega
samega razloga - da omogoča sporazumevanje na širšem območju.
Pred
njegovim nastankom (in tudi dandanes obstajajo) so govorili v narečjih, torej v
podobah jezika, ki so, vsaka zase, značilnost določenega okolja. Razlike med
temi narečji so (bile) tako velike, da (so) dobesedno onemogočale(jo)
sporazumevanje med pripadniki različnih lokalitet.
Z učenjem
“knjižnega jezika” je vzpostavljena, potemtakem, že uvodoma omenjena zmožnost
sporazumevanja vsakogar z vsemi. Vendar...
Novodobni
“strokovnjaki” zagovarjajo to, da ima vsakdo pravico do lastnega jezika (temu
“knjižni jezik” nikdar in na noben način ni oporekal!), zaradi česar ZNOVA
uvajajo - lokalizme. Kar, preprosto, pomeni to, da “knjižni jezik” izgublja na
vrednosti. Zdaj pa takole:
kaj je
lažje, naučiti se (poleg lastnega narečja) tudi “knjižnega jezika” (in s tem
dospeti do zmožnosti sporazumevanja z vsemi), ali je lažje (poleg lastnega
narečja) naučiti se tudi VSEH ostalih narečij, da dospeš v stanje zmožnosti
sporazumevati se z vsemi? Mislim, da je lažja tista prva možnost, torej uporaba
“knjižnega jezika”, vendar...
Kadar
obstaja objektivno ugotovljena nezmožnost po učenju, posledično objektivno
napačno uporabljanje (domnevno) naučenega (“knjižnega jezika”), potem je,
bržčas, bolje znati vsaj narečje, da se zmoreš vsaj v neposrednem okolju (vsaj)
besedno sporazumevati.
»Podjetja
reklamirajo svoje izdelke…«
Reklamirati,
beseda, termin, ki izkazuje, s svojim tozadevno dvojnim pomenom, povsem
nelogičen pristop k tvorbi jezika!
Dejstvo,
tujka »reklama« (tej tujki še najbolj ustreza beseda “oglas”) zmore kar povleči
k lastni izpeljanki, in zapopasti obliko “reklamirati”, ter izhajajoče
sklepanje, da “reklamirati” pomeni - oglaševati, izvajati reklamo, vendar...
Reklamacija
je “ugovarjanje nečemu”, je posredovanje kritike (negativne), pritožbe na neko
zadevo, na nek izdelek, in kadar izvajam to reklamacijo, takrat - reklamiram!
Potemtakem bi bilo moč naslovni stavek razumeti na način, da se podjetja samim
sebi pritožujejo zaradi lastnih izdelkov... in bi bilo takšno pojmovanje,
domnevam, skrajno nelogično, celo butasto, a je, grozljivo, stavek zapisan v
smislu “podjetja oglašujejo svoje izdelke”...
Reklama ( =
oglas), je način, s katerim ponudnik pridobiva morebitne kupce. Ponudnik
razglaša, oglaša, oglašuje določene podatke, značilnosti, za katere je
prepričan, da njegovemu izdelku dajejo prednost pred ostalimi. Lahko, če
uporabljamo tujke, zapišemo, da ponudnik propagira (izvaja propagando) določeno
svojo ponudbo... od tod tudi “služba za propagando” ( = služba za oglaševanje -
in NIKAKOR SLUŽBA ZA REKLAMACIJE!!!).
Če
nadaljujem, potem ugotovim, da sodobno pojmovanje besede “reklamirati”
sporoča/izkazuje dve povsem NASPROTUJOČI SI vsebini, pa, v naslednjem koraku,
ugotavljam, da takšno dojemanje posameznih terminov nikakor ne poenostavlja
komunikacije, pač pa jo kvečjemu zapleta, s tem, ko neposredno poraja
nesporazume in terja dodatno pojasnjevanje (bistvo »praktičnosti« oziroma
enostavnosti uporabe, česarkoli, je v nedvoumnosti, v jasnosti, v
razumljivosti).
Mimogrede,
da ponazorim s preprostejšim primerom: obstajata besedi “suho” in “mokro”, in
obe govorita o dveh povsem različnih stanjih... in bi bilo, po “logiki”
obravnavanega “reklamiranja” povsem “normalno”, domnevam, ko bi ukinili besedo
“mokro”, in bi s preostalo, torej z besedo “suho”, govorili tako o odsotnosti
vlage/mokrote, sočasno pa tudi o njeni prisotnosti!
Kratek
slovar zgrešenega pojmovanja
Med
nagonskim in razumskim svetom obstaja popolna kontradiktornost, tako v
ravnanju, kakor v dojemanju in pojmovanju. Na temo slednjega zapišem nekaj
prikazov…
Ponos(nost)
Nagonski so
»ponosni« sami nase, na tisto, čemur pripadajo, na to, da obstajajo enaki med
enakimi. Pomeni, da so »ponosni« zaradi tega, ker ustrezajo kalupu.
In kaj
morajo narediti za to, da zmorejo biti, na tak način, »ponosni«? Ničesar,
zadošča, da so porojeni v – nagonski svet.
Pomeni, da
je vsaka mravlja lahko »ponosna« zaradi tega, ker je mravlja. Pomeni, da
vsakdo, ki obstaja, sme biti »ponosen nase«, kajti težko bi našli katerokoli
bitje, ki ne bi bilo enako drugim, znotraj svoje vrste.
Razumski so
»ponosni« na svoje – značilnosti, ne neposredno nase. Ponosni zmorejo biti na
lastne zmožnosti, in, posledično, na lastna izkazovanja. Pa njih ponos ni
samoumeven, pač pa zmore obstajati samo v primeru (in toliko) skladnosti njih
vedenj o tistem »prav« in njih izkazovanja taistega »prav«.
Pomeni, da
je med razumskimi potrebno izkazati utemeljenost njihovega ponosa, pomeni, da
med razumskimi ponos ni samo »blagodejna dobrina«, pač pa gre za
neprizanesljivega sodnika, ki vsak odmik od pravilnosti (v nepravilnost)
obravnava kritično in brez odpustkov, pri čemer primerjava s preostalim svetom
ne opravičuje posameznikovih »spodrsljajev«.
Spoštovanje
Nagonski
menijo, da je potrebno »spoštovati« vse, in vsakogar. Pri njih, potemtakem,
spoštovanje ni kategorija, s pomočjo katere bi ugotavljali razlike med »vrednim
spoštovanja« in »nevrednim spoštovanja«. Kar pojasnjujejo s tem, da je vsakdo
»nekaj zase« (kar, absurd, v njihovem svetu drži zgolj domnevno, saj so v
temeljnih značilnostih medsebojno povsem enaki!) in da ima vsakdo pravico biti
»nekaj zase«.
Pomeni, da
nagonski svet v pojem »spoštovanje« pretvarja pojem – upoštevanje! Kajti to, da
posamičnost sprejemaš natanko takšno, kakršna je, pomeni, da jo upoštevaš
(takšno, kakršna je).
Absurd:
nagonski svet dejansko ni zmožen upoštevati, kaj šele zares spoštovati razlik,
nasprotno, razlike jih motijo, se do njih izkazujejo z nestrpnostjo!
Pri
razumskih je spoštovanje kategorija, na temelju katere ugotavljaš razlike med
posamičnostmi. Pa nikakor ne razlik v podobi naravnih danosti, kajti ni dveh
posamičnosti, ki bi si bili povsem enaki, in ni ene same posamičnosti, ki bi
smela terjati od drugih, da ji morajo biti podobne!
Pri
razumskih je ne/spoštovanje vezano (spet, kakor tudi pri ponosu!) na
izkazovanja posamičnosti, torej na njene lastnosti, ne na samo posamičnost kot
tako. Pri razumskih je spoštovanje moralna kategorija, pa zmore spoštovati
doslednost, trajnost in skladnost besed in dejanj, zmore spoštovati tudi tiste,
ki »drugače mislijo«, ki nimajo enakih mnenj, stališč, kot so mnenja, stališča
spoštovalca, vendar zmore spoštovati zgolj toliko časa, dokler se »predmet
spoštovanja« ne izkazuje v nesprejemljivih, neetičnih podobah.
Pomeni, da
si je pri razumskih spoštovanje potrebno pridelati, in ni razmetano vsevprek.
Avtoriteta
Nagonski
svet zmore kot avtoriteto pojmovati nadmoč, premoč, moč torej, kot tako. Bodisi
fizično moč, bodisi moč »položaja«, bodisi moč premoženja, bodisi moč
kateregakoli drugega otipljivega izkaza tistega »nekaj več« (tudi raznih
potrdil, denimo šolskih spričeval, in zlasti moč občega konsenza… iz katerega
izhajajo tudi njihove poenotene, uniformirane ugotovitve o temeljnih
»pomembnih«, »vrednih« stvareh njihovega sveta).
Nagonskim ne
more biti »avtoriteta« nekdo, ki jim ne izkaže lastnega »več od preostalih«,
kajti zmožni so »upoštevati« le tiste stvari, ki so dostopne njih čutnim
zaznavam, in so zmožni »pravičnost«, »lepost«, »dobrost« sveta ocenjevati
izključno na temelju lastnega počutja znotraj taistega sveta, pa – če jim je
lepo, dobro, je svet lep in dober, pravičen! In je dober, pravičen, lep tudi
tisti, ki jim daje (in dokler jim daje), in je zanje – avtoriteta.
Razumski,
spet, tudi na področju avtoritete ugotavlja – značilnosti, kakovosti
posameznika, in ne posameznika samega po sebi, v njegovi fizični podobi ali po
formalnem položaju, katerega zaseda.
Razumskim
zmore biti avtoriteta nekdo, ki se je v pozitivnem izkazal do te mere, da je
vzbudil odnos spoštovanja, s tem tudi željo spoštujočega po tem, da bi se
skušal ravnati skladno z ravnanji spoštovanega.
Pomeni, da
razumskemu ni avtoriteta tisti, ki ima korenček in palico, ali tisti, ki je
obče priznan po določenih merilih/vprašanjih, pač pa zgolj tisti, ki v etični
smeri izkazuje lastne zmožnosti na način, da ohranja skladnost stališč in
ravnanj, obenem pa izkazuje določene dosežke na področju svojega delovanja
(potemtakem tudi v svojem odnosu do sveta kot takega).
Višek oz.
vrhunec
Nagonskim je
»višek« nekaj najvišjega, nekaj, prek česar ni moč (seči). Besedo radi
uporabljajo takrat, kadar sebe označujejo za višek stvarstva, pomeni, da želijo
povedati, da so – vrhunec doseženega.
Absurd,
prvi: ker beseda višek hudo navaja na besedo višina, je hudo trapasto trditi za
bitje, ki je obsojeno na trdna tla, o tem, da je na večji višini kot je višina,
na kateri so, denimo, ptice (ali, za hec, celo opice, živeče v drevesnih
krošnjah).
Absurd,
drugi: nagonski dvonožni so edina bitja na svetu, ki so zmožna ravnati samim
sebi v škodo, in se, vsakokrat, kadar imajo iniciativo, izkazujejo v povsem
kaotičnih podobah. In če je njih kaotičnost največji možen dosežek »stvarstva«,
potem… je takšna ugotovitev skregana z resnico (je, torej, laž!), bi bilo
stvarstvo dokaj ubogo, v kolikor se ne bi moglo (po)hvaliti s svojimi
utečenimi, smotrnimi izkazovanji.
Razumskim je
višek tisto, kar je – odveč. In tisto, kar sodi na sam vrh, tisto jim je
vrhunec.
Primerjava
Nagonski
besedo primerjava sila preprosto pojmujejo, kot – poistovetenje, večinoma. Kot
iskanje podobnosti posamičnosti s tistimi vsebinami, s katerimi se le-ta
primerja.
In kadar
nagonski ugotavljajo pravilnost, denimo, »naravnega« sveta, takrat vse, kar
temu svetu ni enako, zavračajo kot nepravilno. In ker so znotraj posamičnih
nagonskih skupin (svetov) le njihovi pripadniki »skladni z naravo«, jim je (so
jim) vse preostalo/i nepravilno/i.
Pomeni, da
nagonski v primerjavi med »jabolki in hruškami« iščejo potrditev ne/ustreznosti
ocenjevanega, in pomeni, da so temeljno merilo primerjanja – oni sami.
Razumskim je
primerjava le ugotavljanje značilnosti primerjanih vsebin, pomeni, da znotraj
primerjave ugotavljajo tako podobnosti, kakor tudi različnosti.
Kadar
razumski primerjajo znotraj istih skupin primerjave, znotraj iste vrste,
denimo, takrat z ugotavljanjem razmerja med podobnostjo in odstopanjem
(različnostjo) ugotavljajo ne/običajnosti posamičnosti, katero primerjajo s
preostalostjo.
Da, tudi
jezik (kot sredstvo sporazumevanja) izkazuje svoje avtorje, in je razlika, med
dosežki (teh avtorjev) utemeljena na nagonski ali razumski zasnovanosti. In,
da, tudi na pogled isti, poenoten jezik, terja prevajanja, da bi bil razumljen
vsem tistim, ki, bojda, »govorijo en sam, vsem značilen jezik«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar