Psihoterapija in psihoterapevti (o dejanskem in zgolj tozadevnem zdravljenju)

»Zdravljenje« NAGONSKEGA, psihično obolelega, bitja je obrt, je zgolj predresiranje iz ene navade v drugo. Takšne obrti se je moč naučiti.

Temeljna značilnost takšnega »zdravljenja« je v tem, da terapevt ne dospeva do vzrokov obolelosti, kaj šele do tega, da bi te vzroke odpravil, oboleli osebi povrnil zdravje. Edina zadeva, katero je moč s tovrstnim »zdravljenjem« doseči, je odprava tekočega, sprotnega nezadovoljstva, dočim nezadovoljstvo, ki je okvarjenost povzročilo, še naprej o(b)staja v obolelem. In ohranja slab(š)o kakovost njegovega živetja.

Resnici na ljubo, nagonsko zasnovanega bitja sploh ni moč ozdraviti, mu dejansko odpraviti vzrokov njegovega poslabšanega stanja, kajti – za dejansko ozdravitev je potrebna zmožnost razumevanja, na obeh straneh, tako na strani terapevta, kakor tudi na strani obolelega.

Zdravljenje RAZUMSKEGA, psihično obolelega, bitja še zdaleč NI obrt, in se takšnega delovanja ni moč zgolj naučiti. Daleč od tega, nikakršno šolanje ne zmore ustrezno učinkovati, v kolikor ta, ki naj bi terapevtsko deloval, ne zmore razumevanja!

Namen in cilj takšnega zdravljenja je ugotovitev vzrokov obolelosti in njih dejanska odprava, potemtakem doseganje stanja psihične neobremenjenosti. Na tak način ozdravljena oseba ponovno spozna zadovoljstvo živetja, ponovno dospe ne samo do zmožnosti razumskega izkazovanja, pač pa tudi do tega, da zmore sama sebi iskati, in najti, živetveno zadovoljstvo, si obnoviti izhodiščno, (še) neobremenjeno psihofizično stanje.

Upoštevaje dejstvo, ki govori o tem, da je absolutna večina dvonogega sveta nagonske ( = NErazumske) zasnovanosti, je moč utemeljeno sklepati, da je tudi na področju psihoterapije večinoma prisotna zgolj »psihoterapija«, in »psihoterapevti«.