Nekoč
sem znašel se prav sred' vesolja,
in Sonce
je prijetno grelo,
za
sprehod se je porodila volja,
pa nanj
sem se odpravil smelo…
Krasile
pot so zvezdnate meglice,
mehko so
legale prek trate,
so, kot
dežinke, padale na lice
številne
zvezdice mi zlate…
Me
cesta Mlečna je lepo peljala,
in njene
sem skrivnosti črpal,
je
luknja, tu in tam, v globel pognala,
že
dolgo je nihče ni krpal…
Le
nekaj ur, morda, bi mi vzelo,
da bi
nekje na Luni sedel,
a kaj,
ko se budilki je norelo,
pa
sanje sem v dan izpregel…
In
vesolje se je raztopilo,
je prisvetil
običajen dan,
tak, ki
z jutrom se razvlači, še zaspan…
Od
tedaj, tešim se, vsaj za silo,
da,
nekoč, se znova bom podal,
in na
Luni, v miru, klop si poiskal…
Ni komentarjev:
Objavite komentar