Sanjaj, sanjaj

Sanjaj, sanjaj,

naj medvedek, ki držiš ga v objemu,

te povede, na prelepe, in čarobne vse poti,

naj cvetijo ti vse zvezde, ki so v noč se porodile,

Luna nežno naj veselje ti v nasmehu pozlati…

Sanjaj, sanjaj,

rad odnesel, rad bi skril te prav vsemu,

kar razprede bolečino žalosti ti v oči,

ko iskrijo, kot da Sonce bi zakrile,

niti bežno brez radosti tvoje meni biti ni…

Moje si vse,

in želel bi te do večnosti le greti,

s cvetjem obdati,

in pregnati sleherni neljub oblak,

naj ti vse gre

le tako, da zmoreš vselej si zapeti,

in dokončati,

vse do zadnjega, zastavljen vsak korak…